VSC Sodba II Kp 45568/2018

I. Pritožbi okrajne državne tožilke in zagovornice obdolženega D. P. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega D. P. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I.) obd. D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 122 KZ-1 določilo zaporno kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 1 (enega) ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s četrtim odstavkom člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov tega kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP. Pod točko II.) pa je obd. A. M. na podlagi 1. točke člena 358 ZKP oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 123 KZ-1. V skladu s členom 96 ZKP je v tem delu s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter s potrebnimi izdatki obdolženca in potrebnimi izdatki ter nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun. Po tretjem odstavku člena 105 ZKP pa je D. P. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Odločitvi pod točko II.) izreka izpodbijane sodbe nasprotuje okrajna državna tožilka z vloženo pritožbo iz razloga po 2. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s 1. točko člena 392 ZKP (zaradi kršitve zakona) in predlaga, da pritožbeno napadeno sodišče sodbo v tem delu tako spremeni, da obdolženega A. M. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 132 KZ-1 in mu izreče predlagano sankcijo.

3Odločitvi prvega sodišča nasprotuje tudi obd. D. P., ki v pritožbi, vloženi po svoji zagovornici vlaga pritožbo zoper oprostilni in obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 370 ZKP, čeprav obrazloži le pritožbena razloga kršitev zakona in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in se napadena sodba spremeni tako, da se obd. D. P. oprosti obtožbe pod točko I.) izreka izpodbijane sodbe, prisodi pa se mu tudi priglašen premoženjskopravni zahtevek, obd. A. M. pa spozna za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 123 KZ-1, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

4Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor obd. A. M. po svojem zagovorniku in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki II.) izreka izpodbijane sodbe.

5Obe vloženi pritožbi sta neutemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v izpodbijani sodbi ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obd. D. P. storil pod točko I.) kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1, medtem ko so pri inkriminiranem ravnanju obd. A. M. uresničene okoliščine, ki v smislu določb prvega in drugega odstavka člena 22 KZ-1 izključujejo protipravnost njegovega ravnanja, ker je bilo dejanje storjeno v silobranu. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi in v nadaljevanju k pritožbama podaja odgovore, kot sledi.

K pritožbi okrajne državne tožilke:

7Natančno branje celotnega sodbenega izreka v izpodbijani sodbi sicer pokaže, kot navaja pritožba, da je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe na škodo D. P., ki naj bi ga storil obd. A. M. inkriminirano na čas ″po dejanju, opisanem v točki I.) izreka″ . Vendar pa se kljub temu ni mogoče strinjati s pritožbo, da je zaradi takšnega, izključno gramatikalnega pristopa ob branju sodbenega izreka že avtomatično izključena tudi sočasnost napada in obrambe, kot je natančno obrazložilo prvo sodišče in da gre zato v obravnavanem primeru za dva povsem časovno ločena ravnanja dveh obdolžencev. Drži sicer, da je istočasnost napada in obrambe ena od osnovnih komponent silobrana, ki izključuje tudi protipravnost tistega, ki v silobranu ravna, ne drži pa, da je prvo sodišče v tem delu neprepričljivo dokazno ocenilo zagovor obd. A. M., da se je z odrinjenjem obd. D. P. branil in da se prvo sodišče tudi ni opredelilo do domnevno zatrjevanega drugega zamaha s strani obd. D. P., čeprav medicinska dokumentacija izkazuje le en udarec, ki ga je prejel obd. A. M.

8Prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča po natančno izvedenem dokaznem postopku in prepričljivi dokazni oceni zagovorov obeh obdolžencev, prič, listinske dokumentacije in pisno ter ustno podanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke S. Z. utemeljeno ni pritrdilo tožilski tezi, da je šlo v konkretnem primeru za dve samostojni in časovno ločeni ravnanji in da naj bi obd. A. M. obd. D. P. odrinil po tistem, ko je ta prejel udarec v glavo. Kot že pritožba sama ugotavlja, se obd. D. P. pod točko I.) izreka očita, da je z enim udarcem v obraz obd. A. M. prizadejal lahko telesno poškodbo, kar je prvo sodišče obrazložilo s pravilno dokazno oceno listinske dokumentacije in zaključki izvedenke S. Z., zato morebitni drugi zamah za presojo v tem dogodku, kot pravilno opozarja tudi odgovor na pritožbo, ni ključen. Prvo sodišče je dogajanje med obema obdolžencema obrazložilo na način, da je obd. A. M. prejel le en topi udarec v obraz, po katerem pa se je obnašal samozaščitno, ko je v pričakovanju še drugega udarca, ki sicer dokumentirano ni izkazan, obd. D. P. refleksno odrinil in na ta način ravnal v obrambi, ki je bila po prepričljivih razlogih prvega sodišča tudi neizogibno potrebna, saj je po prejemu udarca obd. A. M. povsem refleksno, v šoku, strahu in v obrambi, ko je imel sprva namen celo zbežati, sunil obd. D. P. Takšno dogajanje, ki ga je natančno obrazložilo prvo sodišče, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne izključuje niti istočasnosti, niti neizogibnosti odvračanja napada.

9Tožilka ima sicer prav, da je silobran omejen na primere popolnega časovnega pokrivanja časa izvršitve kaznivega dejanja v silobranu s časom protipravnega napada in da po končanem napadu ne gre več za obrambo, temveč gre lahko le za samostojno, povračilno protipravno ravnanje. Vendar pa sklicevanje na sodbo VS RS opr. št. I Ips 55447/2013 z dne 7. 2. 2018 ni primerljivo z obravnavano zadevo. V izpostavljeni zadevi gre za dogodek, ko je oškodovanec najprej obsojenca žalil in ga udaril (v predel genitalij), potem pa je obsojenec, ki se je čez nekaj časa vrnil na kraj dogodka, udaril oškodovanca v obraz. Zato je v tem primeru zapis ″po″ v izreku tudi v dejanskem smislu povsem logično razmejil ravnanja obsojenca in oškodovanca zaradi odsotnosti istočasnosti zaradi dveh ločenih ravnanj oziroma dogodkov.

10V obravnavani zadevi pa je šlo že po ugotovitvah prvega sodišča za dinamično in hipno ter časovno kratko dogajanje med obema obdolžencema na javni površini, zato je tako ugotovljeno dogajanje po prepričanju pritožbenega sodišča treba presojati v luči ravnanja napadalec – napadeni, ki je potekalo hitro in se že samo po sebi vsled tega izmika togi ločitvi med napadom in obrambo, kot to terja pritožba. V kontekstu dogajanja, kot ga je ugotovilo prvo sodišče kot hipno in časovno kratko, pa tudi sam zapis v obtožnem aktu z besedo ″po″ avtomatično ne izključuje istočasnosti, kot to neutemeljeno vztraja pritožba¹.

11Zato ima prvo sodišče prav, da je šlo v obravnavanem primeru za tako tesno povezano dogajanje, v katerega sta bila vpeta oba obdolženca, ki ga je mogoče glede na očitek, ki je uperjen v obd. A. M., opredeliti kot ravnanje v silobranu. V nasprotju s pritožbenim stališčem namreč šele napadu, ki je dokazano protipraven, kot je tudi v obravnavanem primeru, lahko sledi obramba in ne prej, zato je tudi zapis v tenorju izpodbijane sodbe v tem delu, začenši z besedami ″po dejanju, opisanem pod točko I.)″ potrebno brati in razumeti kot sklop tesnega in med seboj povezanega dogajanja med obema obdolžencema.

12Po povedanem se pritožbene navedbe okrajne državne tožilke o odsotnosti ene izmed komponent silobrana, to je istočasnosti, izkažejo za neutemeljene, zato tudi ni podana kršitev zakona po 2. točki prvega odstavka člena 370 ZKP. S pritožbenimi navedbami ob izpostavljenem časovnem redosledu dogodkov, ko je obd. A. M. obd. D. P. odrinil po tistem, ko je prijel udarec v glavo, zaradi česar pa naj bi bili neprepričljivi zaključki prvega sodišča tudi o neizogibnosti potrebne odvrnitve napada, pa pritožba pod krinko kršitve zakona uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži.

13Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo okrajne državne tožilke zavrniti (člen 391 ZKP) in v izpodbijanem delu (točka II. izreka izpodbijane sodbe), sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

K pritožbi zagovornice obd. D. P.:

14Pritožbeno sodišče zavrača izraženo prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke gradilo izključno na zagovoru obd. A. M., ki je zagovor večkrat spreminjal in prihajal sam s seboj v nasprotje, ni pa sledilo zagovoru obd. D. P., ki je do stanja nezavesti pojasnil dogajanje in ni povedal nič o udarcih napram obd. A. M.. Take pritožbene trditve pa po prepričanju pritožbenega sodišča nimajo podlage niti v izvedenih dokazih, niti v razlogih izpodbijane sodbe. Že prvo sodišče je namreč ugotovilo, da je do konflikta med obema obdolžencema prišlo zaradi njunega različnega prepričanja, kdo izmed njiju kot voznik v cestnem prometu ima prednost in kdo bi se moral prvi umakniti. Zato tudi ni pomembno pritožbeno razlogovanje možnosti parkiranja na obstoječih parkirnih prostorih v bližini dogajanja in boljše možnosti umika obd. A. M. obd. D. P.. Za razsojo so namreč pomembna dejstva in okoliščine v zvezi s storitvijo obema obdolženca očitanih kaznivih dejanj. Zato pritožbenim trditvam o izmišljenem in spremenljivem zagovoru obd. A. M., da ga je obd. D. P. udaril prvi, ni mogoče pritrditi.

15Prvo sodišče je namreč v izpodbijani sodbi natančno povzelo že vsebino ustne ovadbe obd. A. M. z dne 1. 10. 2008, nato njegovo zaslišanje v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj in nato še podajo njegovega zagovora na glavnih obravnavah, kar je povezalo tudi z uradnim zaznamkom dežurnega preiskovalnega sodnika z dne 1. 10. 2018 (list. št. 1) ter se skozi dokazno ocenjevanje zdravstvene dokumentacije in zaključkov izvedenke sodne medicine S. Z., ki je tudi na glavni obravnavi svoje zaključke ob prisotnosti strank dodatno obrazložila, natančno opredelilo tudi do neskladnosti nekaterih okoliščin v zvezi z obravnavanim dogodkom, ki jih je skozi faze postopka pojasnjeval obd. A. M. Zanesljivo je ugotovilo, da je pri obd. A. M. dokumentirano izkazan en udarec v predel njegovega obraza in to po njegovi levi strani, ves čas je namreč obdolženec govoril o udarcu obd. D. P. z njegovo desno roko, kar je skladno tudi z ugotovljeno poškodbo, ki jo je prvo sodišče obrazložilo tudi ob dodatnem zaslišanju sodne izvedenke.

16Glede izpadlega zoba, ki nikoli ni bil najden na kraju samem pa je prvo sodišče verjelo zagovoru obdolženega A. M. tudi po dokazni oceni izpovedi zaslišanih prič A. P., M. J., policista K. in izvenzakonske partnerke obd. D. P., to je V. S., ter medicinske dokumentacije (obvestila o telesni poškodbi z dne 1. 10. 2008 - list. št. 8). Navedenim pričam je namreč obd. A. M. že na kraju tožil o izpadlem zobu, zato samo dejstvo, da obd. A. M. ni znal točno pojasniti, za kateri zob naj bi šlo, ni relevantna okoliščina, saj namreč dejstvo izpadlega zoba potrjuje navedena zdravstvena dokumentacija in tudi izvedensko mnenje zaslišane izvedenke sodne medicine.

17Glede krvavega izpljunka obd. A. M., kar pritožba prav tako problematizira in kar naj bi bila po zagovoru obd. A. M. posledica izbitega zoba, pa prepričajo razlogi v izpodbijani sodbi, ki jih je prvo sodišče vezalo na zaključke zaslišane izvedenke, ki je možnost takega krvavega izpljunka zaradi stisnjene sluznice ustne votline ob nameščeni protezi dopustila, saj proteza ob pregledu neposredno po dogodku ni bila odstranjena. Ob taki dokazni oceni pa ne prepričajo posplošeni pomisleki pritožbe o nepravilni dokazni oceni zagovora obd. A. M., kajti pritožba v tem delu v utemeljitev svojih navedb ponuja le lastno dokazno oceno tega zagovora z lastnim videnjem poteka obravnavanih dogodkov, kar pa se izkaže za neutemeljeno.

18Prav tako v nadaljevanju ni mogoče sprejeti pritožbene trditve, da obd. D. P. ni nikoli udaril obd. A. M., kar pritožba utemeljuje z zagovorom obd. D. P. in izpovedjo na kraju prisotne zdravnice dr. Z., ki naj bi povedala, da naj bi obdolženi A. M. na kraju ne potreboval zdravniške pomoči.

19Prvo sodišče je v izpodbijano sodbo povzelo zagovor obd. D. P., ki se ob prvem zaslišanju, razen konflikta z obd. A. M. ni spomnil prav ničesar. Zato dejstvo, da v zagovoru ni povedal nič o udarcu napram obd. A. M., ki pa je medicinsko dokumentiran, še ne pomeni, da tega udarca, kot je prepričana pritožba, ni bilo, saj je namreč nasprotno prvo sodišče zanesljivo ugotovilo. Prav tako ne drži, da je ta trditev pritožbe potrjena z izpovedjo tam prisotne dr. Z., ki je v zvezi s tem povedala le, da je bila v dogodku osredotočena predvsem na nudenje prve pomoči poškodovanemu D. P.. Zato prepričanje pritožbe, da je obd. A. M. prvi udaril s pestjo obd. D. P. po obrazu in da je bil odriv obd. A. M. močan, ne prepriča in ni z ničemer izkazano. Prvo sodišče je, opirajoč se pri tem na zaključke zaslišane izvedenke sodne medicine prepričljivo obrazložilo, da obd. A. M. ni udaril obd. D. P. in mu povzročil prelom desne ličnice (kar ni niti zajeto v obtožnem aktu). Take zaključke je obrazložilo z zanesljivimi podatki in fotografijami s kraja dogodka glede lege poškodovanega obd. D. P. po padcu, ko je imel glavo obrnjeno v smeri robnika, zato je po natančnem zaslišanju sodne izvedenke tako nesrečnemu padcu z glavo na robnik pripisalo tudi prelom ličnice obd. D. P. in zanesljivo izključilo s strani obrambe zatrjevan prvi udarec s strani obd. A. M..

20Pritožba ponuja tudi lastno prepričanje o močnem odrinjenju obd. D. P., ki se ravno zaradi presenečenja zaradi udarca, ki naj bi ga prejel s strani obd. A. M., ni mogel pripraviti na padec vznak, vendar tudi v tem delu take trditve ne morejo omajati prepričljivih razlogov v izpodbijani sodbi. Pritožba ima sicer prav, da je šlo za odrinjenje, ki ga obd. D. P. ni pričakoval in se zato tudi ni mogel nanj pripraviti, vendar pa je prvo sodišče, prav tako izhajajoč iz pritožbeno neproblematiziranih zaključkov sodne izvedenke prepričljivo obrazložilo, da je sila, ki je bila potrebna za odriv, lahko bila že zelo majhna, kar je povezalo še z zagovorom obd. A. M., da je po nepričakovanem udarcu s strani obd. D. P. reagiral hipno, refleksno in sicer tako, da ga je odrinil. Takšni razlogi pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričajo. Zaradi povedanega je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, neutemeljen.

21Pritožba pa s posplošenimi navedbami, da so napačni zaključki prvega sodišča, da obramba s strani obd. A. M. ni bila istočasna in potrebna, uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve zakona, vendar pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži, na identične, sicer obrazložene pritožbene navedbe pa je pritožbeno sodišče podalo svoj odgovor na pritožbo državne tožilke. Pritožbeno uveljavljani razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa je uveljavljan le na načelni ravni in neobrazložen.

22Pritožba na načelni uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka člena 370 ZKP, to je zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar tega pritožbenega razloga prav tako ne obrazloži, zato je odločbo o kazenski sankciji pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe člena 386 ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je izrečena sankcija opominjevalne narave, ki je bila izrečena obd. D. P. ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, ustrezna in skladna z načelom individualizacije pri izreku kazenskih sankcij, po sami višini pa pritožba izrečene sankcije ni problematizirala, zato poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

23Iz istih razlogov, kot jih je obrazložilo v zvezi s pritožbenim izpodbijanjem obsodilnega dela prvostopenjske sodbe pod točko I.), pritožbeno sodišče zavrača tudi utemeljenost pritožbe zoper oprostilni del pod točko II.), ko zagovornica obd. D. P., tudi v vlogi slednjega, kot oškodovanca zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 123 KZ-1, na podlagi določbe četrtega odstavka člena 367 ZKP izpodbija tudi ta del prvostopenjske sodbe. V tem oprostilnem delu se namreč pritožnica sklicuje prav tako na napačno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar naj bi bila tudi v tem delu sodba nezakonita, vendar je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

24Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je tudi pritožbo zagovornice obd. D. P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

25Iz istih razlogov, kot je storilo to že sodišče prve stopnje (točka 25), je tudi pritožbeno sodišče obd. D. P. oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

¹ Primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 50077/2015 z dne 14. 7. 2017