VSC Sklep I Kp 47807/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu U. V. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi in se obdolženca izpusti na prostost, podredno spremembo v prepoved približevanja ali hišni pripor, končno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, dokazov, ki so bili pridobljeni tekom preiskave in na katerih temelju tudi vložena obtožnica tj. predvsem izpovedbi oškodovanke in neposrednih zaznav in ugotovitev policistov. Čeprav pritožniki menijo drugače, se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tekom preiskave pridobljeni dokazi utemeljenega suma niso omajali.

6Sodišče prve stopnje je ob takem zapisu v nadaljevanju precej obsežno (na straneh 6 do vključno 11 izpodbijanega sklepa) povzelo vsebino posameznih dokazov, na katerih temeljijo zaključki o utemeljenem sumu, in sicer uradnega zaznamka PP ... z dne 9. 9. 2020, izpovedbe oškodovanke pred preiskovalno sodnico, izpovedbe policista M. L. pred preiskovalno sodnico, zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja z dne 9. 9. 2020, izrečenega ukrepa prepovedi približevanja in izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrične stroke in klinične psihologije. Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske obrazložitve oz. ocene utemeljenosti suma, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja utemeljenega suma, da gre zgolj za prepisovanje obtožnice, brez vsebinske presoje, brez konkretnih argumentov in navedb ter da sodišče zgolj navaja, da utemeljen sum temelji na sklepu o uvedbi preiskave ter na dokazih, ki so bili izvedeni tekom preiskave. Senat je, v nasprotju z drugačnimi pritožbenimi trditvami, v celoti presodil obstoj utemeljenega suma in upošteval tudi v preiskavi pridobljene dokaze, ki pa niso bistveno spremenili stanja, ki je bilo ugotovljeno v sklepu o uvedbi preiskave, kot zmotno meni obramba.

7Ker je sodišče prve stopnje natančno povzelo vsebino odgovora obrambe na predlog za podaljšanje pripora (v 3. točki obrazložitve, na straneh 2 do 6 izpodbijanega sklepa) ter nanje v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo (na nekatere celo večkrat) sproti med navajanjem razlogov za pripor ter v 7. do vključno 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa , so neutemeljeni očitki, da je bila izjasnitev obrambe sama sebi namen oz. namenjena formalni zadostitvi zakonske zahteve. Sodišče prve stopnje se je namreč seznanilo s stališči obrambe in se do njih tudi določno opredelilo, če pa se z njimi ni strinjalo, to ne pomeni kršitve pravice do obrambe, kot neutemeljeno očitajo pritožniki.

8Obramba je tako sicer resda pojasnila kako so (po njenem mnenju) spremenjene okoliščine vplivale na obstoj utemeljenega suma in poskušala prikazati, da je utemeljen sum, ki ga je ugotovila preiskovalna sodnica ob uvedbi preiskave, močno omajan ter da je sedaj verjetnost, da obdolženi ni storil očitanih mu kaznivih dejanj, večja od verjetnosti, da jih je storil, vendar gre pri tem zgolj za stališče obrambe, s katero tudi pritožbeno sodišče glede na vsebino do sedaj pridobljenih dokazov ne more soglašati. Pravilna je trditev zagovornikov, da so zaključki o utemeljenem sumu v sklepu o odreditvi pripora in sklepu o uvedbi preiskave temeljili na ustni ovadbi oškodovanke in na ugotovitvah policistov, ne drži pa, da se je tekom preiskave izkazalo, da ovadba, napisana po domnevni ustni prijavi oškodovanke ni točna, ker naj bi zaslišanje oškodovanke razjasnilo okoliščine dogodka in ovrglo utemeljen sum, da naj bi obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Izpovedba oškodovanke ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico v bistvenih elementih ne odstopa od vsebine ovadbe, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v sedmem odstavku 4. točke obrazložitve (na 7. strani) izpodbijanega sklepa.

9Neutemeljene so trditve, da je sodišče dolžno ocenjevati dokaze izvedene v preiskavi, če ti omajejo utemeljen sum. Ocenjevanje dokazov namreč pomeni presojanje njihove verodostojnosti, kar presega obseg ugotavljanja utemeljenega suma. Pri slednjem namreč sodišče zgolj presoja, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, ocena dokazne vrednosti posameznih dokazov pa je naloga razpravljajočega senata, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10Nadaljnje pritožbene navedbe, da ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženi nasilna dejanja na škodo oškodovanke povzročal ponavljajoče, ji povzročal močne občutke osebne ogroženosti, vznemirjenosti in prestrašenosti za svoje življenje, da ne držijo ugotovitve, da so obdolženčevim dejanjem bili priča tudi otroci, ki naj bi bili neposredno prisotni vsaj pri zadnjem dogodku, da ne drži, da je preiskovalna sodnica ob izpovedovanju oškodovanke zaznala, da oškodovanka izpoveduje s težavo, da se pri tem trese in joka, so v nasprotju z vsebino dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji izkazanosti utemeljenega suma. Ugotovitve preiskovalne sodnice o navzven vidnih znakih oškodovankinega čustvenega stanja ob izpovedovanju o dogodkih, ki so predmet tega postopka, izhajajo iz zapisnika o zaslišanju priče, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej navaja. Obramba ne zanika, da je navzven vidno čustvovanje oškodovanke dejansko bilo prisotno, temveč trdi, da ga je senat prvostopenjskega sodišča napačno interpretiral, ker naj bi po stališču obrambe bilo povezano z izpovedovanje o okoliščinah poskusa samomora in ne s strahom za življenje oškodovanke. Vendar je to vprašanje v povezavi s presojo utemeljenega suma nepomembno, zlasti ko je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je nasilje lahko tudi psihične narave (čemur pritrjuje tudi obramba) in da je poleg fizičnega nasilja nad oškodovanko obdolženec izvrševal tudi psihično nasilje v obliki groženj s samomorom, odgovornost za tako svoje početje pa pripisoval njej. Teže dejanskega fizičnega nasilja, ki naj bi ga obdolženec izvrševal na škodo oškodovanke, ko naj bi jo brcal, davil in udarjal dne 9. 9. 2020, pa ne zmanjšujejo bistveno niti okoliščine, da obdolženec ob tem ni bil povsem pri sebi, da je bil v afektnem stanju in da je zaradi samega poskušanja samomora in njegove preprečitve s strani oškodovanke, morda storil nekaj, kar sicer nikoli ne bi storil. Take navedbe so namreč v nasprotju z zapisom v 7. točki zaključkov izvedenskega mnenja mag. V..

11Obramba z dobesednim povzemanjem vsebine oškodovankinih izpovedb pred preiskovalno sodnico, v zvezi s posameznimi izseki podaja svoje razumevanje pomena teh izpovedb, kar pomeni, da še vedno poskuša s svojo interpretacijo izpovedb in podajanjem lastne dokazne ocene oškodovankine izpovedbe prepričati pritožbeno sodišče, da utemeljen sum ne obstoji. Ne glede na to, da je oškodovanka večkrat izjavila, da se boji tega, da obdolženec sebi ne bi kaj naredil, ne pa njej, da je policijo poklicala, ker jo je bilo strah, da bi sebi kaj naredil, da želi, da si najde strokovno pomoč in ne da gre v zapor, je na drugi strani v zvezi z vprašanjem, ali ji je obdolženi kaj rekel, grozil, izpovedala, da je bilo v jezi, da ni mislil tako, da je sicer grozil, da jo bo ubil, vendar verjame, da tega ni mislil resno ter nadalje, da se ob tem ni počutila lepo, da je zaradi vsega tega žalostna, da jo je strah, da ne bi sebi kaj naredil, da je prizadeta, izgubljena in utrujena od razmišljanja o vsem tem. Vse te navedbe v izpovedbi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na dovolj veliko stisko oškodovanke, ki je posledica obdolženčevih ravnanj, za katere je na ravni utemeljenega suma mogoče zaključiti, da izpolnjujejo zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami vsekakor imelo podlago za zaključke o oškodovankinih močnih občutkih ogroženosti, vznemirjenosti in prestrašenosti.

12Prav tako vsebina doslej zbranih dokazov daje podlago za ugotovitev, da so obdolženčevim dejanjem bili priča tudi otroci, kar pomeni izpolnitev zakonskih znakov očitanih mu kaznivih dejanj na škodo otrok. Glede na to, da obramba ne zanika navzočnosti otrok vsaj pri zadnjem dejanju, ko si je obdolženec vpričo otrok poskušal vzeti življenje, in glede na to, da je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, da naj bi ravnanja na škodo mladoletnih otrok izvršil s poskušanjem samomora z obešanjem, davljenjem oškodovanke in kričanjem na oškodovanko, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da (še vedno) ni jasno, s katerimi ravnanji naj bi obdolženi izpolnil zakonske znake treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Take pritožbene navedbe so v bistvu v nasprotju same s sabo. Kolikor pa želi obramba prikazati, da tako opisana ravnanja ne izpolnjujejo biti očitanega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe, pa je potrebno poudariti, da to presega meje presoje utemeljenosti suma storitve tega kaznivega dejanja in bo lahko predmet dokaznega postopka oz. odločanja o obdolženčevi krivdi, ko bo tudi podrobneje presojano vprašanje s kakšno obliko krivde naj bi obdolženi izvršil kazniva dejanja na škodo mladoletnih otrok. Res je sicer, da gre pri osebi, ki si sama poskuša vzeti življenje, na splošno za težko duševno stisko, vendar zaenkrat glede na izvedenski mnenji ni podlage za sklepanje, da je na prvi pogled očitno, da bi obdolženčeva krivda bila izključena. Nenazadnje se obramba strinja, da je poskus samomora pred očmi otrok lahko huda travmatična izkušnja za otroka, ali tako ravnanje izpolnjuje tudi znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja na škodo otrok, ali pa so znaki obravnavanega kaznivega dejanja izkazani le v primeru hujših opustitev ali zlorab dolžnosti oz. ko ravnanja storilca po svojem trajanju in grobosti presežejo običajne vzgojne ukrepe in prerastejo v fizično ali psihično maltretiranje otroka, kot poskuša prikazati obramba v pritožbi, pa bo predmet skrbne presoje v nadaljevanju tega kazenskega postopka. V fazi presoje izpolnjevanja pogojev za podaljšanje pripora pa zadošča zaključek, da prisostvovanje oz. prisotnost otrok, ko naj bi obdolženec izvajal predvsem psihično nasilje nad njihovo mamo in ko je poskušal storiti samomor, ne more biti izven okvira očitanega mu kaznivega dejanja, kot poskušajo prikazati zagovorniki.

13Nadalje ne držijo niti pritožbene navedbe, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo interpretacijo izvedenskega mnenja dr. F., ki jo je ponudilo tožilstvo, ne pa tudi interpretacije tega istega mnenja, ki ga je podala obramba. Sodišče prve stopnje je namreč v petnajstem odstavku 4. točke obrazložitve (stran 10) izpodbijanega sklepa povzelo bistvene dele izvedenskega mnenja dr. F. in podalo svoje razumevanje tega mnenja v dvajsetem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in v enaindvajsetem odstavku izrecno poudarilo, zakaj se ne strinja z interpretacijo obrambe. Zadovoljivo obrazloženo nestrinjanje sodišča s stališči obrambe pa ne predstavlja smiselno zatrjevane kršitve pravice do obrambe.

14Prepričljivosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki poudarjajo, da je zapis mag. V. v izvedenskem mnenju, da je v primeru, ko si posameznik pri uveljavljanju svojih potreb in želja brezbrižno dovoli prekoračiti mejo, pri kateri se sicer večina ustavi, penalna metoda edini znan in možen način obravnavanja posledic, zgolj splošne narave in da ob upoštevanju čustvenega stanja osebe, ki si poskuša vzeti življenje, izvedenec ni zaključil, da si je obdolženi v konkretnem primeru brezbrižno dovolil prekoračiti mejo in se torej ne nanaša na konkretno ravnanje. Gre zgolj za izsek iz izvedenskega mnenja, v katerem pa je zapisano tudi, da glede na vse obdelane podatke sodnega spisa, zdravstvene dokumentacije in opravljenega pregleda izvedenec meni, da so bile obdolženčeve sposobnosti razumevanja svojega dejanja v vseh opisanih primerih očitanih mu kaznivih dejanj ohranjene in je imel v oblasti tudi sposobnost obvladovanja čustvenih vzgibov. Ni pa mogoče spregledati niti okoliščine, da kljub poskusu samomora po strokovni oceni strokovni pogoji za prisilno hospitalizacijo niso bili podani. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče glede ponovitvene nevarnosti dela zaključke, ki so v popolnem nasprotju s tistim, kar sta zapisala izvedenca v svojih izvedenskih mnenjih.

15Upoštevajoč navedeno, ko so zaključki prvostopenjskega sodišča glede izkazanosti utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v nasprotju s pritožbenimi navedbami, jasni, razumljivi in prepričljivi, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni storil.

16V celoti so prepričljivi tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o ponovitveni nevarnosti obdolženca. Sodišče prve stopnje namreč obstoja ponovitvene nevarnosti ni utemeljilo samo s sklicevanjem na obstoj utemeljenega suma, niti zgolj na vrsto in naravo kaznivega dejanja, kot trdijo zagovorniki v pritožbi, temveč je povsem prepričljivo in podrobno pojasnilo, da so konkretna kazniva dejanja tako težka in da so izkazane tako objektivne kot subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti, kar nenazadnje priznava tudi obramba, ko na načelni ravni zatrjuje, da ni jasno, o kakšni vztrajnosti je govora, o kakšni trdni odločenosti izvrševati kazniva dejanja in katera je tista zatrjevana nasilnost in nepredvidljivost, ki naj bi tako izstopala, da je potrebno odrediti pripor. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve (na straneh 12 do 14) izpodbijanega sklepa kot objektivne okoliščine izpostavilo težo kaznivih dejanj, kar je utemeljilo z izpostavljanjem zagrožene kazni za očitana kazniva dejanja, ter način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, naj bi obdolženec bil že dlje časa nasilen nad oškodovanko, izvrševal naj bi tako fizično kot psihično nasilje, večkrat naj bi jo davil, grozil, da jo bo ubil, ji grozil z nožem, grozil, da bo naredil samomor, ga tudi skušal večkrat narediti, večkrat v roki držal nož, ko ji je grozil, da jo bo ubil, zaradi česar je utemeljeno sklepati, da naj bi s svojimi besedami in ravnanji povzročal strah in veliko stisko tako pri oškodovanki kot pri otrocih, ki so priča njegovim ravnanjem, s tem ko vidijo in slišijo njegovo početje, obdolženec pa naj bi dodatno povzročal stisko s tem, ko poskuša storiti samomor, kar naj bi počel tudi vpričo otrok.

17Kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da naj bi obdolženec za svojo samomorilnost skušal kriviti ravno oškodovanko, s čimer prelaga odgovornost za svoja dejanja na njo, vse navedeno pa naj bi počel tudi pred otroci; da si ni poiskal pomoči, da ne bi več ogrožal sebe in drugih, da naj o pomoči ne bi niti razmišljal in mu je vseeno, če ga gledajo tudi otroci, kar kaže na njegov nekritični odnos do svojih ravnanj. Temu pa pritrjujejo tudi ugotovitve, da se ob zadnjem dogodku ni umiril niti ob prisotnosti policistov oziroma se je pomiril šele, ko je oškodovanka odšla in da je psihiatrično bolnišnico, v katero je bil odpeljan zaradi tega vedenja, naslednji dan na svojo zahtevo zapustil. Na podlagi navedenega je utemeljeno sklepati, da obdolženec ne uvidi svojih težav, saj je tudi kakršnokoli medikamentozno podporo v PB Vojnik odklonil. Zaključki o obdolženčevi vztrajnosti, trdni odločenosti izvrševati kazniva dejanja, zatrjevani nasilnosti in nepredvidljivosti, so tako povsem na mestu, zlasti ko tudi iz izvedenskega mnenja mag. V. izhaja, da se obdolženec lahko brez težav kontrolira in da se pri demonstraciji agresivnega vedenja do drugih in tudi do sebe lahko kadarkoli ustavi, če to želi. Tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti dvoma v obdolženčevo ponovitveno nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Takega prepričanja pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da je obdolženec urejen in delaven človek, ki ima rad svoje otroke, da so otroci najvišje na lestvici njegovih vrednot, da zanje skrbi, jih preživlja, jim namenja prosti čas in da ima tudi dobro mnenje o oškodovanki, saj meni, da je dobra in skrbna oseba. Njegova na ravni utemeljenega suma izkazana dejanja namreč govorijo drugače.

18Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako izrazita, da jo je moč preprečiti le s priporom in da zato milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ki jih ponuja obramba (prepoved približevanja oz. hišni pripor na naslovu v L.) ne pridejo v poštev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje osebne svobode in varnosti oškodovancev, njihove osebne in telesne integritete, še posebej mladoletnih oškodovancev, nedvomno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode in da glede na dolgotrajno dogajanje ter na ravni utemeljenega suma izkazano kriminalno količino, obstaja resen dvom v obdolženčevo pripravljenost sodelovanja in volje spoštovati milejše ukrepe. Ob takih okoliščinah ne glede na trditve, da naj bi obdolženec med prestajanjem hišnega pripora bival na naslovu stalnega bivališča v L. in ne glede na trenutno veljavno prepoved omejitve gibanja med občinami zaradi epidemije, ni mogoče šteti, da bi hišni pripor v zadostni meri zagotovil varnost oškodovancev pred ponovnim izvrševanjem kaznivih dejanj, kot se obdolžencu očitajo v obtožnici. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da je obdolženec tudi sicer imel prijavljen naslov stalnega bivališča v L., a je dejansko živel na naslovu v Š., in da zato zgolj fizična razdalja ne govori v prid spremembi pripora v milejši ukrep. Navedbe v pritožbi, da naj bi se oškodovanka z otroki odselila z naslova ..., kjer naj bi predhodno skupaj živeli, pa ostajajo zgolj na ravni dokazno nepodprtih trditev in jim pritožbeno sodišče kot takim ne more slediti v smeri nadomestitve pripora z milejšim ukrepom.

19Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega ukrepa. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da varovanje ljudi (partnerke in otrok), njihovega življenja in zdravja pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode, ni kaj dodati in tega zaključka pritožbene navedbe, ki ostajajo na povsem načelni ravni, ko obramba navaja, da mora biti sodišče pri odrejanju pripora zadržano in premišljeno, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je tehtalo sorazmernost odrejenega ukrepa, izhajalo je iz tega, da je pripor, ki je poseg v obdolženčeve pravice pred pravnomočnostjo morebitne sodbe, ultima ratio ukrep, zaradi česar ne more biti razloga za dvom v test sorazmernosti, ki ga je opravilo in v zadostni meri utemeljilo sodišče prve stopnje.

20Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

21Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.