VSL Sodba I Cpg 755/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97139/2016-2 z dne 28. 9. 2016 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača glavnico v višini 8.602,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2016 do plačila in glede plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 49,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 10. 2016 do prenehanja obveznosti (1). V preostalem delu, glede plačila glavnice v višini 3.243,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 18,73 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2) .Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 907,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3).

2Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (1. in 3. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet tožbenega zahtevka je plačilo gradbenih in obrtniških del po pogodbi o izgradnji začasnega objekta na Letališču X. Tožeča stranka kot izvajalka del je izstavila toženi stranki kot naročnici dva računa. Enega je tožena stranka plačala, plačilu računa št. 097-2016 z dne 31. 5. 2016 v višini 11.846,53 EUR (A7) pa se je upirala zaradi napak na zgrajenem objektu. Iz tega razloga je tudi zavrnila podpis zapisnika o predaji objekta z dne 4. 8. 2016 (A9). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo stranki in predlagane priče, ter imenovalo izvedenca, zaključilo, da se je tožena stranka sklicevala, da je plačilo zadržala le zaradi vidnih napak, ki jih je opazila ob prevzemu objekta 4. 8. 2016 (da tožeča stranka ni namestila žleba in ni postavila stopnice pri vhodu). V posledici je toženi stranki priznalo strošek odprave teh napak in za ta del zavrnilo tožbeni zahtevek. Ostale, s strani tožene stranke zatrjevane pomanjkljivosti (nabiranje vode na strehi, vlaga, nastanek razpoke, posedle ploščice, madeži vlage v objektu, nepravilen naklon terase, odpadli omet pod granitnimi ploščicami), pa je sodišče prve stopnje opredelilo kot skrite napake, ki ob prevzemu objekta niso bile vidne. Zavzelo je stališče, da tožena stranka za odpravo skritih napak nima pravice do zadržanja dela plačila, da pa tožena stranka ni (pravočasno) uveljavljala pravice do znižanja plačila in povračila škode zaradi skritih napak (drugi odstavek 635. člena v zvezi s 660. členom OZ) in da tudi ni podala navedb o pravočasnem grajanju. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v preostalem delu ugodilo.

6Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje, da je šlo pri vseh uveljavljanih napakah za očitne napake, ki so bile vidne že ob ogledu predanega objekta dne 4. 8. 2016. Trdi, da je že pred prevzemom opazila, da v objekt vteka voda, saj je konec meseca julija in v začetku meseca avgusta 2016 na tem območju močno deževalo. Ugotovila je, da voda vdira v notranjost objekta zaradi napačnega naklona zgornje terase (ravne strehe) in nenameščenega žleba.

7Pritožbeno sodišče se sicer pridružuje pritožbi, da zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka uveljavljala skrite napake, nima opore v njeni trditveni podlagi. Iz slednje je razvidno, da se tožena stranka s tem vprašanjem (ali gre za očitne ali za skrite napake) ni ukvarjala, ga ni štela za pomembnega, in se zato o naravi teh napak tudi ni decidirano izjavila. Na podlagi njenih trditev v postopku zato ni mogoče zaključiti, da je uveljavljala skrite napake, saj jih sama na ta način niti smiselno ni opredelila. Prej gre toženo stranko razumeti v smeri, da je zatrjevala, da je (vse) napake odkrila ob prevzemu, saj je prevzem edini časovni element, ki ga je navedla v zvezi z odkritjem napak. Prav tako ni prepričljiv zaključek prvostopnega sodišča, da že sama narava napake napotuje na njeno skritost, ker je nabiranje vode in vlage v objektu izkustveno časovno daljši proces. To praviloma drži, ni pa izključeno, kar trdi pritožba, da se lahko takšna napaka (zamakanje v objekt) pokaže takoj ob prevzemu, ali celo že prej. Predmet pogodbe je bil le začasen objekt, iz česar je mogoče sklepati, de je šlo za preprosto in nezahtevno gradbo, pri kateri lahko vidne posledice pusti že ena sama poletna nevihta ali močnejši naliv. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaključek, da je šlo za skrite napake, oprlo tudi na oceno izvedenih dokazov, in ne zgolj na njihovo domnevno skrito naravo. Ugotovilo je, da dejstvo, da (te) napake niso bile opažene ob prevzemu, izhaja iz zapisnika ob izročitvi (A9), in da so bile prvikrat omenjene kot napake, ki jih je tožena stranka odkrila po ogledu dne 4. 8. 2016, v dopisu pooblaščenca tožene stranke z dne 1. 12. 2016 (B2). Oceni navedenih dokazov ni kaj očitati, saj je bila skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prav noben dokaz v spisu ne potrjuje trditve tožene stranke, da je napake, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot skrite, dejansko opazila že ob prevzemu.

8Navedena ugotovitev pa sama od sebe napotuje na (pravilen) nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je (te) napake pravočasno grajala. Pogoj za uveljavljanje kakršnihkoli jamčevalnih zahtevkov, kot tudi za zadržanje plačila, je namreč grajanje napak, tako očitnih kot skritih.

9Tožena stranka je tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbi trdila, da je napake ustno grajala ob prevzemu, vendar v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi njenih trditev niso podprli. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da te napake (nepravilen naklon strehe, zastajanje vode, vlaga, razpoke v objektu, posedle ploščice) niso zabeležene v zapisniku ob izročitvi (A9). Prevzemni zapisnik je po svoji naravi dvostranska listina, ne glede na to, kdo ga izpolni. Tožeča stranka je toženi stranki zapisnik o izročitvi nesporno posredovala v pripombe, pa se tožena stranka na ta poziv ni odzvala in nanj ni odgovorila. Prav tako ni dokazala razlogov, zaradi katerih je zavrnila podpis zapisnika (A9), s katerimi je bila izrecno pozvana h končnemu obračunu, ki pomeni ureditev vseh razmerij med pogodbenima strankama v zvezi s to pogodbo. Res se za grajanje napak ne zahteva obličnost, vendar pa naročnik v primerih, ko je s strani izvajalca po formalnem protokolu (oblično: s posredovanjem prevzemnega zapisnika v pripombe in podpis) pozvan k dokončni ureditvi medsebojnih razmerij, tvega izgubo verodostojnosti (ustnih) ugovorov. Zgolj zavrnitev podpisa predmetnega zapisnika, ki je bil toženi stranki posredovan v pripombe, na katerega je imela tožena stranka vse možnosti ugovarjati, pa tega ni storila, pomeni zavrnitev plačila brez razlogov in brez argumentov.

10Sicer pa njenih trditev o ustnem grajanju napak tudi niso potrdile v postopku zaslišane priče, ki so sodelovale pri prevzemu (J. Ž., D. B. in zakoniti zastopnik tožeče stranke), kot izhaja iz 39. točke obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožena stranka ni niti postavila konkretiziranih trditev o ustnem grajanju napak. Ni navedla, kdo na njeni strani jih je grajal in komu so bile notificirane. Tudi v pritožbi ponavlja povsem posplošene navedbe o ustnem grajanju. Zato je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ni dokazala grajanja navedenih napak pred 1. 12. 2016, ko je te napake prvič omenil šele pooblaščenec tožene stranke v dopisu (B2), pri čemer poškodbe ometa pod granitnimi ploščami niso bile niti takrat grajane.

11Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da lahko naročnik zavrne sorazmerni del plačila le za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi del (66. PGU). Pri čemer je v naročnikovem bremenu ne le, da dokaže, da so pomanjkljivosti obstajale oziroma bile zaznavne z običajnim pregledom že ob prevzemu, pač pa je naročnik dolžan te pomanjkljivosti oziroma stroške za njihovo odpravo, tudi vrednostno opredeliti. Tožena stranka tudi temu trditvenemu bremenu ni zadostila.

12Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni priznalo druge pripravljalne vloge toženke, ki je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka sicer zgolj s sklicevanjem na pravno pravilo iz drugega odstavka 635. člena OZ ni bila prepozna, saj prekluzija ne velja za navajanje (novih) pravnih podlag, ki bi v konkretni situaciji prišle v poštev. Sodišče mora namreč poznati pravo ne glede na to, ali se stranka nanj sklicuje ali ne. Pravna naziranja pravdnih strank so zato dopustna do pravnomočnosti. Vendar pa je stranka dolžna navajati dejstva, ki napolnijo spodnjo premiso pravnega silogizma, kar sodišču omogoči konkluzijo, t.j. da uporabi tem dejstvom ustrezno pravno pravilo. Odločilnih dejstev (potrebnih za uporabo drugega odstavka 635. člena OZ) tožena stranka niti v vlogah, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot prepozne, ni zatrjevala. Tudi za uporabo 635. člena OZ je potrebno izkazati, da je naročnik podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, konkretizirati pa je treba tudi zahtevek za znižanje plačila oz. do povrnitve škode. V obravnavanem primeru je višino zahtevka za plačilo vsebinsko določila le tožeča stranka, ki je za namen plačila pogodbenih del pač izdala dva računa. Tožena stranka bi torej morala trditi in dokazati, da vrednost neplačanega računa tudi po višini ustreza znesku, do katerega naj bi bila upravičena na podlagi svojega nasprotnega zahtevka do zadržanja plačila oz. do znižanja plačila (ali za ugotovitev teh dejstev, če sama nima potrebnega znanja, predlagati dokaz z izvedencem). Ničesar od navedenega tožena stranka ni storila, zato bi tudi upoštevanje njene prepozne vloge ne spremenilo njenega pravnega položaja in tudi ne vplivalo na končno odločitev sodišča.

13S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na bistvene pritožbene razloge. Ker le ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).