VSC Sklep Cp 273/2020

I. Pritožbe nasprotnih udeležencev se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženci in predlagatelj krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z navedenim izpodbijanim sklepom opravilo delitev dveh nepremičnin, in sicer:

- delitev nepremičnine parcela 465/10, katastrska občina ... je opravilo tako, da navedeno nepremičnino pridobi v last do celote predlagatelj, predlagatelj pa je dolžan izplačati nasprotnemu udeležencu B. V. znesek 2.523,89 EUR v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju G. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, ki tečejo od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila, na nepremičnini parcela 465/10 katastrska občina ... se določi zastavna pravica za terjatev v znesku 2.523,89 EUR, ki zapade v plačilo v treh mesecih od pravnomočnosti tega sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju G. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, ki tečejo od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila, v korist osebe B. V., ..., EMŠO ... (točka I izreka),

- delitev nepremičnine parcela 465/6 katastrska občina ... pa se opravi tako, da to nepremičnino pridobi v last do celote predlagatelj, da je predlagatelj dolžan izplačati nasprotnemu udeležencu B. G. znesek 1.017,09 EUR in nasprotni udeleženki K. G. znesek 1.017,09 EUR, in sicer vse v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju G. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, ki tečejo od dneva pravnomočnosti sklep do plačila, na nepremičnini parcela 465/6 katastrska občina ... se določi zastavna pravica za terjatev v znesku 1.017,09 EUR, ki zapade v plačilo v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju G. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, ki tečejo od dneva pravnomočnosti navedenega sklepa do plačila, v korist osebe B. G., na isti nepremičnini se določi tudi zastavna pravica za terjatev 1.017,09 EUR, ki zapade v plačilo v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju G. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, ki tečejo od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila, v korist osebe K. G.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka navedenega sklepa je vložil pritožbo drugi nasprotni udeleženec V. B. (v nadaljevanju: drugi nasprotni udeleženec). Uveljavljal je pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP) in predlagal spremembo odločitve v izpodbijanem delu tako, da sodišče nepremičnino parcela 465/10 k.o. ... dodeli drugemu nasprotnemu udeležencu in mu naloži plačilo 2.523,89 EUR predlagatelju z ustanovitvijo zastavne pravice, podredno pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajal je, da je izkazoval prednostno upravičenje pri dodelitvi predmetne nepremičnine, podal je obširne navedbe v odgovoru in svojih nadaljnjih vloga z dne 25. 3. 2019, 18. 4. 2019 in 27. 1. 2020. Zadnje njegove vloge sodišče ni upoštevalo, navedlo je, da so bile pripombe na dopolnitev izvedeniškega mnenja podane po preteku roka. Tudi če so bile pripombe na dopolnitev izvedeniškega mnenja v zvezi z amortizacijsko stopnjo podane prepozno, bi se sodišče moralo opredeliti do drugega odstavka v omenjeni vlogi, saj dokazna prekluzija ne velja glede navajanja ostalih dejstev. Navajal je, da je v vseh vlogah pojasnjeval, da cestišče parcela 465/10 nujno potrebuje za potrebe dostopanja do svoje stanovanjske hiše na parceli 458/171, da to cestišče potrebujejo lastniki vseh ostalih stanovanjskih hiš, katerim predlagatelj vseskozi onemogoča vpis služnostnih pravic v zemljiško knjigo, zaradi česar so v teku sodni postopki. Sodišče je zapisalo, da predlagatelj nima sedeža na obravnavanem območju, ima pa v lastništvu več nepremičnin, verjelo pa mu je, da na eni do njih načrtuje gradnjo in zato mu je sledilo, da ima prav tako interes po ohranitvi lastništva nepremičnine zaradi zagotavljanja nemotenega dostopa do nepremičnin. Če bi sodišče zelo kritično ocenilo vse dokaze v spisu in upoštevalo navedbe drugega nasprotnega udeleženca, tudi v njegovi zadnji vlogi, bi sodišče ugotovilo, da predlagatelj zgolj vlaga vloge za izdajo gradbenega dovoljenja na predpisanih obrazcih upravne enote, ostale dokumentacije, ki je resnično potrebna za gradnjo, pa nima. Navajal je še, da je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja podana po vložitvi predloga za razdružitev solastnih nepremičnin, v času vložitve predloga za razdružitev takšen zatrjevan interes gradnje ni obstajal. Sodišče je predlagatelju brez ustreznih dokazil verjelo, da ima namen na navedenem območju graditi. Drugi nasprotni udeleženec je v številnih vlogah tudi pojasnjeval, kaj pomeni nameravana gradnja za lastnike sosednjih zemljišč, da ima ustavno zajamčeno kategorijo do zdravega življenjskega okolja. Domnevno zatrjevana gradnja predlagatelja bi omenjene nepremičnine trajno obremenila z vožnjami tovornih vozil, delovnih strojev, vse to bi oteževalo rabo omenjenih nepremičnin, tako posameznih stanovanjskih hiš, kot tudi oteževalo dostope lastnikom do svojih nepremičnin. Omenjeno cestišče niti ni dimenzionirano za takšne namene, kot jih želi opravičiti predlagatelj, s tem pa se sodišče sploh ni ukvarjalo. Drugi nasprotni udeleženec je v svojih vlogah še opozoril, da gre v primeru gradnje, za gradnjo s strani pravne osebe in ne za gradnjo za lastne namene, sodišče se do teh trditev sploh ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do trditev, ali je predlagatelj sploh sposoben finančno izvesti načrt domnevne gradnje stanovanjskih hiš ob zelo slabem finančnem izidu, ni se opredelilo do bojazni drugega nasprotnega udeleženca in ostalih lastnikov okoliških stanovanjskih hiš glede morebitnega stečaja predlagatelja, prenehanja delovanja družbe in tako dalje. Drugi nasprotni udeleženec je v pritožbi navajal še, da je sodišče odločitev utemeljilo z zapisom, da parcela 465/6 skupaj s parcelo 465/10 predstavlja del poti za dostop do hiš v soseski in odločilo, da celotni odsek prevzame isti lastnik - predlagatelj, kar bo po oceni sodišča zaradi kumuliranja lastništva dovozne poti v eni osebi omogočilo lažje reševanje pravne ureditve potrebnih zvez nepremičnine sosesk z javno cesto. Če bi sodišče podrobno pregledalo vse vloge drugega nasprotnega udeleženca, bi z veliko verjetnostjo ugotovilo, da bo ravno s takšno odločitvijo prišlo še do zaostritve odnosov. V teku so nepravdni postopki, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, v katerih se zahteva od nasprotnih udeležencev, zlasti od predlagatelja, dovolitev nujne poti preko parcel 465/10 in 465/6, da pogodb o dovolitvi nujne poti ni podpisal zgolj predlagatelj, vsi ostali pa so z ustanovitvijo omenjenih nujnih poti soglašali in pogodbe tudi podpisali. Po prejemu izpodbijanega sklepa je predlagatelj takoj pričel vršiti pritiske na stanovalce v smislu, da jih bo pridobitev nujne poti v nepravdnih sodnih postopkih, ki tečejo, drago stala in da bo dovolitvi nujne poti nasprotoval z vsemi sredstvi. Sodišče prve stopnje je navedlo, da očitna sporna in neurejena razmerja, ki se nanašajo na potrebe zveze nepremičnin v soseski z javno cesto, niso predmet tega postopka. S tem pa je obrazložitev sama s sabo v nasprotju, saj je navedlo tudi, da bo z odločitvijo, da postane celoten odsek cestišča v lasti ene osebe, omogočilo lažje reševanje pravne ureditve potrebnih potnih zvez nepremičnine soseske z javno cesto. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem možnosti dostopanja do nepremičnin predlagatelja po drugi trasi, ki je bila s strani drugega nasprotnega udeleženca zatrjevana, saj kmetje za potrebe košenj nepremičnin ne uporabljajo spornega cestišča, uporabljajo druge poti z vzhodne strani nepremičnin. Zlasti je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da sodišče v primeru civilne delitve, oziroma izplačila deleža vrednosti ostalim solastnikom, ne more po uradni dolžnosti odločati o ustanovitvi služnostne pravice. Določba prej veljavnega 125. člena ZNP res določa, kar zapisuje sodišče prve stopnje, vendar pa je z delitvijo ustvarilo nevzdržno situacijo, saj bo moral drugi nasprotni udeleženec, ki je izgubil solastninsko pravico na nepremičnini, delu dovozne ceste, na parceli 465/10, vložiti nov predlog za določitev nujne poti, kar je povsem nesmiselno. Nobena nepremičnina ne sme ostati brez fizičnega dostopa, tudi če ne gre za fizično delitev, sodišče prve stopnje bi v povezavi s členom 160 ZNP-1 in 89. členom SPZ moralo ustanoviti služnost, oziroma nujno pot, ter v tem primeru drugemu nasprotnemu udeležencu izplačati manjšo vrednost zemljišča zaradi ustanovitve služnosti. Drugi nasprotni udeleženec na solastnem delu nepremičnine ni mogel ustanoviti služnosti v svojo korist, ker to ni mogoče. V tem delu obstoji pravna praznina, to bi sodišče ob analogni uporabi člena 160 ZNP-1 v zvezi s členom 225 SPZ in člena 89 SPZ ustanovilo služnostno pravico.

3Nasprotna udeleženca B. in K. G. (v nadaljevanju: tretji in četrti nasprotni udeleženec) sta s pritožbo izpodbijala celotno odločitev sodišča prve stopnje in zatrjevala, da imata pravni interes izpodbijati tudi odločitev v točki I izreka. V pritožbi sta smiselno utemeljevala pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 7. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. V pritožbi sta navajala, da ni sporna ugotovitev o solastnih deležih predlagatelja in tretjega ter četrtega nasprotnega udeleženca na nepremičnini parcela 465/6, da parceli 465/6 in 465/10 v naravi predstavljata vsaka 1,5 metrov široko podolgovato parcelo, ki v naravi skupaj predstavljata cesto, oziroma pot do večstanovanjskih hiš. Obe parceli po namenski rabi sodita v območje stanovanjskih površin, pod, ki jo tvorita parceli, ni vpisana v seznam kategoriziranih javnih poti Občine Ž., v naravi pa skupaj predstavljata tri metre široko pot, ki je asfaltirana. Izvedenec se je izrekel proti fizični delitvi posamezne nepremičnine, ker da je širina parcele minimalna in površine po širini ni možno več deliti, glede na dejansko rabo je še manj možna delitev po dolžini, poleg tega bi se lastništvo drobilo, nastale bi težave z uporabo, vzdrževanjem, nepremičnine bi bile manj vredne, menil je, da fizična delitev ni možna. Sodišče je mnenju sledilo, gre pa za očitno zmotno uporabo materialnega prava, sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo peti odstavek 70. člena SPZ, moralo bi odločiti o fizični delitvi. Navajala sta, da uveljavljata, da ni bilo pogojev za uporabo določb o delitvi solastne nepremičnine, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti iz razloga pravilne uporabe materialnega prava. Obe stranki sta navedli, da solastna nepremičnina predstavlja pot, na kateri je vknjižena služnostna pravica hoje in voženj. V konkretnem primeru gre za stvar obremenjeno s služnostno pravico, takšno pravico upravljanja s stvarjo so dogovorili solastniki, ta zaveza ima med njimi učinke, ki se presojajo na podlagi določb SPZ o služnostni pravici, sodišče teh določb ni uporabilo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Navajala sta, da sta uveljavljala služnostno pravico na parceli 465/10, ki jo je v korist vsakokratnega lastnika parcele 465/6 podelil predlagatelj, s tem pa sta pridobila nemoten dostop na svojo nepremičnino parcelo 458/101 z južne in vzhodne strani, kar jima omogoča nemoteno urejanje parcele in zelene zasaditve, poleg tega jima zagotavlja dostop za primer, da v prihodnosti razširita obstoječo bivalno enoto v dvostanovanjsko hišo z ločenimi vhodi, to lahko predstavlja rešitev stanovanjskega problema njunih otrok. Predlagatelj je navedel, da so ob nakupu zemljišča leta 2002 predlagatelj in tretji ter četrti nasprotni udeleženec na vzhodnem robu odstopili vsak 1,5 metrov širok pas zemljišča, s tem sta si tretji in četrti nasprotni udeleženec zagotovila dostop na svojo parcelo 458/101 z vzhodne in južne strani. Predmet delitve je nepremičnina, obremenjena s služnostno pravico, v naravi predstavlja služnostno traso - pot v širini tri metre za dostop na nepremičnine več lastnikov, med drugimi tudi tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca. Solastnina je nastala izključno s tem namenom, to predlagatelj v predlogu priznava, potrebno je uporabiti tudi določbe SPZ o služnostni pravici, ki določajo način nastanka in prenehanja služnosti. Služnost je nastala na podlagi pravnega posla, preneha pa na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona. Lastnik parcele 465/10 je podelil služnost hoje in voženj z vsemi motornimi vozili po obstoječi poti v korist vsakokratnega lastnika parcele 465/6, torej sta tretji in četrti nasprotni udeleženec imela pravico uporabljati obstoječo pot v celoti - parcelo 465/6 kot solastnika, parcelo 465/10 pa kot služnostna upravičenca. S tem, ko ne bi bila več solastnika parcele 465/6, v korist te parcele ustanovljena služnost na parceli 465/10 je z odločitvijo sodišča prve stopnje postala zanju brezpredmetna in je dejansko prenehala. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo dejansko ukinilo služnostno pravico v korist tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca na parceli 465/10, poleg tega se jima dejansko ukinja tudi služnost, vknjižena v korist parcele 465/9, kar pomeni dostop na parcelo s severne strani, pritožnika dejansko ostajata brez dostopa. V predmetnem nepravdnem postopku ni podlage za odločitev o prenehanju služnosti, ki je z izpodbijanim sklepom dejansko bila sprejeta. Ker parceli, ki sta predmet delitve, v naravi predstavljata pot in kot takšna služi namenu le kot celota, imata v posledici pritožnika pravni interes izpodbijati tudi točko I. izreka sklepa. Sodišče ne bi smelo uporabiti določb o delitvi solastnine, ne da bi upoštevalo pravni status nepremičnin, torej da so obremenjene s služnostno pravico. Ni podlage za ukinitev služnostne pravice, do tega je z odločitvijo kot celoto dejansko prišlo, zato je izpodbijana odločitev nezakonita in nepravilna. S tem je sodišče nedopustno poseglo v pravno varovani položaj tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca kot služnostnih upravičencev in lastnikov, Ustava RS jima zagotavlja pravico do zasebne lastnine, do doma in uporabe doma. Tretji in četrti nasprotni udeleženec sta prepričana, da dokler je na nepremičninah ustanovljena služnostna pravica, ki jima daje pravico uporabe, skupaj s solastništvom parcele 465/6 pa imata možnost dostopa na svojo nepremičnino, gre za primer, ko se delitev zahteva v neprimernem času skladno s členom 69/I SPZ (VSL 527/2009). Enotno in usklajeno stališče sodne prakse je, da se primarno opravi fizična delitev. Gre za parcelo, ki je v naravi asfalt. Ni ugotovljena nobena infrastruktura, ki bi preprečevala delitev, zgolj majhnost parcel ni razlog, še posebej ne ob tem, da bi tretji in četrti nasprotni udeleženec sprejela le-to, kar sta odstopila in je že tvorilo del njune parcele 458/101. Majhnost ni razlog, ki bi preprečeval fizično delitev, sodišče ni bilo dolžno slediti argumentom izvedenca, njegovo mnenje ni pravno odločilno. Odločitev sodišča prve stopnje je nerazumna in v nasprotju z določbami o primarni fizični delitvi in z ustaljeno sodno prakso. Tretji in četrti nasprotni udeleženec menita, da ju je sodišče dejansko nedopustno razlastilo, izgubila sta del nepremičnine, ki sta ga namenila temu, da sta pridobila služnostno pravico in dostop na nepremičnino z južne in vzhodne strani. Sodišče jima ni priznalo niti služnosti niti jima ni dodelilo fizično tega zemljišča, odločitev je nepoštena, pritožnika sta neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi primeri fizičnih delitev v naravi. Sodišče je odločitev, da ne odloči o fizični delitvi, oprlo le na izvedensko mnenje in zapisalo, da glede na izmere posamezne parcele in njuno dejansko rabo ni imelo pomislekov v izvedensko mnenje, takšna odločitev ni obrazložena in obstoji bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če stranke mnenju niso ugovarjale, to sodišča ne odveže k pravilni uporabi materialnega prava. Bistveno je, da se tretji in četrti nasprotni udeleženec nista strinjala s predlogom predlagatelja. Nejasno je, zakaj bi izmera parcele vplivala na delitev, če se del tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca priključi njuni parceli, kot je to bilo prvotno stanje. Razlog glede dejanske rabe pa je kontradiktoren, sodišče je s svojo odločitvijo dejansko rabo ukinilo, tretji in četrti nasprotni udeleženec sta bila v odnosu do predlagatelja neenakopravno obravnavana, njemu bo dejanska raba ostala, nobenega razloga ni, da ne ostane tudi njima, ki imata v ta namen ustanovljeno služnost na sosednji parceli, na parceli 465/6 pa sta solastnika. Višji solastninski delež sam po sebi ne daje nobenemu solastniku prednosti. Da imata tretji in četrti nasprotni udeleženec možnost dostopa tudi s parcele 465/9, je pomembno le, v kolikor bi služnost ostala, z odločitvijo sodišča pa jo izgubita. Poleg tega je dejstvo, da sta z ustanovitvijo služnosti več kot očitno zasledovala upravičen interes, da imata dostop tudi z južne in vzhodne strani. Tega sodišče ni upoštevalo, pa bi moralo (brezplačen odstop 1,5 m širine svoje parcele, da sta pridobila in pravno formalno uredila dostop do svoje parcele po južni in vzhodni strani). Na bolj transparenten način upravičenega interesa ne moreta izkazati in dokazati, dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče neupravičeno ni sledilo pojasnilu četrte nasprotne udeleženke in je nepravilno tretjemu in četrtemu nasprotnemu udeležencu interes odreklo. Sodišče ne more odločati od kod bo stranka upravičeno dostopala na svojo nepremičnino, oporni zid je nizek, služi temu, da se s kolesi motornih vozil ne posega na nepremičnino. Tretji in četrti nasprotni udeleženec oporni zid peš prestopita, v primeru gradnje ga bosta podrla. Tudi, če dostop uporabljata redko, kot je potrebno glede na vegetacijo za vzdrževanje le-te in ne izjemoma, imata pravico dostopa in upravičen interes. Sodišče je nerazumno strogo presojalo, da je morebitna gradnja le možnost in negotovo in vprašljivo dejstvo, sodišče zagotovo ni tisto, ki lahko upravičen interes presoja na način, da posega v lastninska upravičenja lastnikov. Upravičen interes mora sodišče sprejeti in spoštovati, presoja se lahko le, čigav interes je močnejši, oziroma dokazan. Sodišče je v tem primeru nerazumno privilegiralo predlagatelja, ker mu je verjelo, da ima resen namen gradnje v bližnji prihodnosti. Predlagatelj je predložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjskih objektov, sodišče pa je ugotovilo, da je bil postopek ustavljen. Ne glede na to se je oprlo na domnevni dogovor v preteklosti, spregledalo pa je, da je bil ta dogovor sprejet, ko je obstajala solastnina, ki se ne bi delila in služnostna pravica, ki ne bi bila ukinjena in bi tretji in četrti udeleženec imela možnost dostopa enakovredno predlagatelju. Pretehtati je potrebno, ali je močnejši upravičen interes lastnika, ki živi in uporablja nepremičnine danes in jih bo jutri in je to dejstvo gotovo in gre za rešitev njegovega stanovanjskega problema ter za streho nad glavo njegovi družini, ali pa je močnejši interes lastnika, ki v okolju ne živi, bo pa v prihodnosti morda gradil za trg, pri čemer o tem še ni nobenih dokazov. Tretji in četrti nasprotni udeleženec sta prepričana, da ob nedokazanih potrebah predlagatelja, ki v okolju ne živi in ker pretekla in trenutna raba dokazuje, da to pot predlagatelj že več let ne uporablja, sodišče o teh okoliščinah ni pravilno odločilo. Ni jasno, zakaj ima večjo težo potreba predlagatelja, ki trenutno poti ne potrebuje, kot potreba pritožnikov, ki v tem okolju živita in pot uporabljata, pa če tudi le redko. Prihodnost je negotova za obe stranki in ne le za tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca. Trenutno pot uporablja sedem hiš, zato je vsekakor odveč dati težo morebitnemu naselju stanovanjskih hiš, to je predmet urbanističnega urejanja občine in ne delitve solastnine, ustanovljene z namenom dostopa do teh parcel s podeljenimi služnostmi. Tretji in četrti nasprotni udeleženec zagotovo ne bi odstopila 1,5 m širina zemljišča zato, da bo pot vodila do novo zgrajenih hiš, sama pa dostopa ne bi imela. Odveč je razpravljanje sodišča o tem, da je četrta nasprotna udeleženka povedala, da služnostne poti ne bi dodelila, če bi predlagatelj gradil hiše. Ni razumno, da sodišče sprejme kot upravičen interes nedokazano gradnjo hiš, ko ni v teku niti upravni postopek in se ukvarja s tem, da četrta nasprotna udeleženka ne bi dala služnosti. Pri tem pa spregleda, da je sama izgubila dostop. Ta postopek ni namenjen temu, da predlagatelj v škodo stanovalcev, ki pot uporabljajo in imajo pravico, pa jo izgubijo, pridobi v last pot, ki ni bila ustanovljena z namenom, ni potrebna za vsakodnevne življenjske njegove osebne potrebe, ampak za potencialno gradnjo naselja, ta interes nikakor ne more prevladati nad interesom stanovalcev v vasi G. z nekaj sto prebivalci v mirnem delu naselja. Sodišče bi moralo izvesti tudi materialno procesno vodstvo, ker sta tretji in četrti nasprotni udeleženec nastopala laično, bi ju moralo poučiti o možnosti delitve, ker ju ni, gre za relativno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa. Če bi ju poučilo, da je primernejša rešitev, da tretji in četrti nasprotni udeleženec izplačata predlagatelja, bi to navedla že tedaj, tako kot sedaj, ko sta poučena o tem, da sta pripravljena izplačati predlagatelja in prevzeti celotno parcelo 465/6 v last in izplačati predlagatelja. Predlagala sta ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za delitev solastne stvari zavrne, podredno pa sta predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Predlagatelj je odgovoril na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca, prerekal je njegove pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe.

O neutemeljenosti pritožbe drugega nasprotnega udeleženca

5Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je drugi nasprotni udeleženec pripombe na dopolnjeno izvedensko mnenje podal po preteku roka. Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo dejstvo, da je ustavljen postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja, začet na predlog predlagatelja za gradnjo na parceli vzhodno od ceste, oziroma parcele 465/10, torej na parceli 458/161, ker predlagatelj ni dobil potrebnih soglasij solastnikov.

Ob tej ugotovitvi niso pravno odločilne navedbe drugega nasprotnega udeleženca v drugem odstavku njegove vloge z dne 27. 1. 2020 (list. št. 155) o večih predlagateljevih podanih vlogah pri UE Žalec za izdajo gradbenega dovoljenja, da je vlogo podal po vložitvi predloga za delitev. Zato se sodišče prve stopnje do teh navedb ni bilo dolžno opredeliti. Pravno neupoštevna je tudi pritožbena trditev o nasprotovanju delitvi iz razloga, ker gre za dovozno cesto, ki jo uporabljajo lastniki okoliških stanovanjskih hiš. Sodišče odloča o predlogu za delitev solastnine, pravno upošteven kriterij so le način rabe in potrebe solastnikov, ne pa tudi tretjih. Zato se sodišču prve stopnje tudi do teh trditev ni bilo potrebno opredeliti.

6Pritožba ne izpodbija dejstev, da je predlagateljeva parcela 458/161 stavbno zemljišče in da je predlagatelj že zgradil večstanovanjskih objektov in jih prodal (med njimi tudi drugemu nasprotnemu udeležencu). Izrecno pa pritožba potrjuje ugotovitev, da ima predlagatelj na obravnavanem območju več nepremičnin.

Prepričanost sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj na navedenem območju namen graditi, je po presoji pritožbenega sodišča podprta z ugotovljenimi preteklimi ravnanji predlagatelja, ko je zgradil stanovanjske objekte zahodno od obstoječe ceste in za ta namen uporabljal cesto na obeh predmetnih parcelah.

7Pravno nepomembne so tudi pritožbene trditve o negativnem vplivu nameravane gradnje predlagatelja za lastnike sosednjih zemljišč in o neprimernosti ceste za obremenitev z vožnjami tovornih vozil, zato se tudi do teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti. Delitev nepremičnine po petem odstavku 70. člena SPZ je tretji možni način delitve stvari in nadomesti civilno delitev, to je delitev s prodajo stvari in razdelitvijo kupnine. Sodišče ta način delitve lahko uporabi le, če ga kateri od solastnikov predlaga, če pa tak način predlaga več solastnikov, ima prednost tisti, ki ga določi sodišče, ki pri tem upošteva velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe in potrebe solastnikov.

8Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da siceršnji medsebojni skrhani odnosi solastnikov in lastnikov bližnjih nepremičnin zaradi neizpolnjenih pogodbenih zavez glede dostopov do njihovih nepremičnin, niso predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi, česar pritožba ne izpodbija, da so odprti nepravdni postopki za dovolitev nujne poti po obstoječi cesti na parcelah 465/6 in 465/10 (Okrajno sodišče v ..., N 13/2019, N 14/2019 in N 15/2019), v katerih je udeleženec tudi drugi nasprotni udeleženec. Vprašanje možnosti predlagateljevega dostopanja do njegovih nepremičnin po drugi trasi je lahko predmet obravnavanja le v drugem (nepravdnem ali pravdnem) postopku, zato je ta pritožbeni očitek neupošteven.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnosti stališča, ki ga je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V skladu z določbo prvega odstavka 125. člena ZNP, ki je veljavna pravna podlaga za odločanje v predmetnem postopku (ZNP-1 je pričel veljati 15. 4. 2019, določba prvega odstavka 160. člena ZNP-1 pa je identična določbi prvega odstavka 125. člena ZNP), sodišče po uradni dolžnosti v postopku za delitev stvari odloča o ustanovitvi stvarne služnosti le v primeru fizične delitve nepremičnin, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

10Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je asfaltirana cesta, ki poteka po parcelah 465/6 in 465/10 skupaj široka 3 m, širina vsake od navedenih parcel je le 1,5 m, zato le obe skupaj služita svojemu namenu, to je vožnji do stanovanjskih hiš v soseski in do bližnjih predlagateljevih nepremičnin, vsaka zase pa je preozka za vožnjo z motornimi vozili. Neizpodbijana je tudi ugotovitev, da je drugi nasprotni udeleženec šele tekom tega nepravdnega postopka postal solastnik parcele 465/10 in da za primer, če bi mu bila ta parcela dodeljena v izključno last, ne ve, ali bi dal služnost predlagatelju. Glede na te ugotovitve je drugi nasprotni udeleženec očitno imel nemoten dostop do svoje stanovanjske hiše na parceli 458/171 ne da bi bil solastnik. Ker pa je solastnik nepremičnine parc. št. 465/10 postal šele tekom tega nepravdnega postopka, dejansko zanj ni mogoče ugotoviti obdobja pretekle rabe te nepremičnine, saj je pravno upoštevno dejstvo le pretekla raba solastnika. Ob upoštevanju še dejstva, da drugi nasprotni udeleženec ni solastnik tudi parcele 465/6 in da v pritožbi ne navaja, da je pripravljen in zmožen predlagatelju izplačati vrednost njegovega deleža na parceli 465/10 ter ne izpodbija odločitve o višini zneska, ki mu ga je dolžan plačati predlagatelj, je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba drugega nasprotnega udeleženca neutemeljena, zato jo je zavrnilo ter potrdilo odločitev v točki I. izreka sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana odločitev obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ostale pritožbene navedbe drugega nasprotnega udeleženca, na katere ni odgovorjeno, pa so po presoji pritožbenega sodišča pravno neupoštevne in jih zato ni obravnavalo.

O neutemeljenosti pritožbe tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca

12Po 70. členu SPZ lahko solastnik vedno, razen ob neprimernem času, predlaga delitev solastne nepremičnine.

Nihče od udeležencev v postopku pred sodiščem prve stopnje, tudi ne tretji in četrti nasprotni udeleženec, ni trdil, da je čas za delitev nepremičnine 465/6 neprimeren. Pritožbeno izpostavljena zadeva Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 527/2009) ne obravnava primera, ki bi bil primerljiv z obravnavanim postopkom delitve. Na solastni nepremičnini gre za zasebni lastniški režim, zakaj bi bil čas delitve te nepremičnine neprimeren, pa pritožba ne pove. Trditev o dejstvu, da je čas za delitev parcele 465/6 neprimeren, je pritožbena novota, ki ni dovoljena (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Da se delitev parcele 465/6 zahteva v neprimernem času, pa je tudi povsem pavšalna in nekonkretizirana pritožbena trditev, ker ne pojasni razlogov, zaradi katerih bi bil čas delitve neprimeren.

13Sodišče prve stopnje je moralo odločati izmed treh načinov delitve, kot so določeni v 70. členu SPZ. Neizpodbijane so ugotovitve, da velikost deležev obeh nasprotnih udeležencev, ki skupaj znaša 18/46-tin in torej skupaj ne dosegata niti polovice solastnega deleža, ceste po parcelah 465/6 in 465/10 pa v preteklosti nista redno uporabljala in je tudi sedaj ne uporabljata redno za dostop do svoje hiše na parceli 458/101, oziroma do te svoje parcele, ker nanjo dostopata s severne strani (preko parcele 465/137 in 465/9), temveč sta cesto v preteklosti uporabljala in tudi sedaj jo uporabljata le nekajkrat letno za dostop do južne strani svoje parcele za potrebe obrezovanja drevja, ki raste na njuni parceli, njuna parcela pa je z vzhodne strani (ki meji na 465/6) obdana z opornim zidom, ki preprečuje dostop na njuno parcelo 458/101, predlagatelj pa je že v preteklosti uporabljal cesto na parceli 465/6 in na 465/10 za dostop do svojih vzhodno in južno ležečih nepremičnin, da je cesta bila že v preteklosti načrtovana kot dostop do njegove gradbene parcele 458/161 in njegovih južno ležečih parcel 458/163 ter 458/166, zadnja tri leta pa uporablja cesto po predmetnih parcelah tudi za dostop s kmetijsko mehanizacijo za potrebe obdelave kmetijskih zemljišč na svojih parcelah 458/162, 465/7, 465/13, 465/14 in 467. To vse so pravno odločilne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, to pa so večji predlagateljev solastniski delež, njegova pretekla raba teh zemljišč in njegove potrebe.

14Po presoji pritožbenega sodišča po materialnem pravu ni pravno upoštevna okoliščina pri civilni delitvi solastne nepremičnine dejstvo, da ima prenehanje solastništva na nepremičnini, ki je gospodujoča, za posledico prenehanje služnosti nasprotnih udeležencev na nepremičnini parc. št. 465/9 kot služečem zemljišču in po kateri (preko parcele 458/137) z javne ceste dostopata do svoje parcele 458/101. Služnost poti na parceli 465/9 in parceli 465/10 kot služečih zemljiščih v korist gospodujoče parcele 465/6 v posledici odločitve v točki II. izreka sklepa sodišča prve stopnje za nasprotna udeleženca res ne učinkuje več. Nasprotna udeleženca bosta za pravno formalno ureditev dostopa do svoje parcele 458/101 morala začeti ali pravdni postopek za ustanovitev potne služnosti ali nepravdni postopek za določitev nujne poti.

15Glede na zgoraj že obrazloženo v točki 9 te obrazložitve je neutemeljena tudi pritožba v delu, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 125. člen ZNP. Pravno je varovan položaj (so)lastnika gospodujočega zemljišča kot služnostnega upravičenca dokler ima status (so)lastnika. Potna služnost je stvarna služnost in se ustanovi, oziroma obstaja v korist gospodujoče nepremičnine in v breme služeče nepremičnine, njen namen pa je omogočanje rabe gospodujoče nepremičnine vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine.

16Dejstvo, da sta nasprotna udeleženca za nastanek parcele 465/6 odstopila del njune parcele 458/101 po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevantno dejstvo, ki bi narekovalo sodišču prve stopnje dolžnost, da opravi fizično delitev parcele 465/6.

17Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev z obrazložitvijo, da glede na dejansko rabo parcele 465/6 in njeno širino 1,5 m le-te ni mogoče fizično deliti niti po dolžini in tudi ne po širini, ker bi fizična delitev pomenila znatno zmanjšanje njene vrednosti. Znatno zmanjšanje njene vrednosti pa je odločilna okoliščina, ki po določbi 70. člena SPZ preprečuje fizično delitev, oziroma narekuje sodišču, da opravi delitev v skladu s četrtim ali petim odstavkom 70. člena SPZ. S tem je sodišče prve stopnje s pravilnimi materialnopravnimi razlogi obrazložilo svojo odločitev, zato je pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve neutemeljen in posledično je neutemeljena tudi trditev o storjeni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

18Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi napačno presojo upravičenega interesa. Sodišče prve stopnje se je res ukvarjalo tudi z ugotavljanjem, kdo od solastnikov parcele 465/6 ima bolj upravičen interes za prevzem parcele v izključno last. Vendar v primeru delitve po petem odstavku 70. člena SPZ ne gre za fizično delitev nepremičnine, temveč za način civilne delitve. Pravno upoštevne okoliščine pri civilni delitvi pa so le velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe in potrebe solastnikov.

19Nesporno je predlagateljev deležev večji, kot sta deleža obeh nasprotnih udeležencev skupaj. Pritožba ne izpodbija ugotovitve o dosedanjem načinu rabe, to je, da poteka dostop na predlagateljeve južno ležeče kmetijske parcele po cesti, ki delno poteka po parceli 465/6 in delno po 465/10, da po njej dostopa s kmetijsko mehanizacijo že vsaj 3 leta, nasprotna udeleženca pa s peš hojo do južnega dela svoje parcele 458/101 dostopata le nekajkrat letno in le zaradi obrezovanja drevja, ki sicer raste na njuni parceli.

Predlagatelja tudi ne izpodbijata ugotovitve, da je predlagatelj lastnik gradbene parcele 458/161, do katere je možen dostop le po cesti na parceli 465/6 (in 465/10) in da je že v preteklosti to cesto uporabljal za izgradnjo (šestih) stanovanjskih objektov na zahodni strani parcele 465/6 in južno od nepremičnine nasprotnih udeležencev, ki jih je tudi prodal, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potreba predlagatelja, da prevzame v izključno last parcelo 465/6 večja od potrebe nasprotnih udeležencev.

Ob dejstvu, da je zaradi zgrajenega opornega zidu na vzhodni in južni strani njune parcele dostop z obstoječe ceste in s tem parcele 465/6 onemogočen brez odstranitve tega opornega zidu in da nista navedla nikakršnih dejstev o časovni opredelitvi zatrjevane bodoče gradnje na južnem delu svoje parcele, predlagatelj pa je že začel postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja, čeprav je ta bil ustavljen, pritožba ne more izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje.

Pretekla raba in sedanje potrebe predlagatelja so brez dvoma večje. Pritožbeno sodišče niti ne vidi ovire, da bi nasprotna udeleženca obrezovala drevje, ki raste na njuni parceli ob njenem južnem robu, z dostopanjem neposredno s svoje parcele upoštevaje pritožbeno trditev, da oporni zid lahko prestopita peš.

20Pravno neupoštevne pa so pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem odločitve pod točko I izreka, ker tretji in četrti nasprotni udeleženec nista solastnika parcele 465/10 in po materialnem pravu nimata upravičenja posegati pri njeni delitvi v razmerje med solastniki te parcele.

21Neutemeljeno predlagatelja očitata sodišču prve stopnje storitev bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 285. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ko navajata, da ni izvedlo materialno procesnega vodstva in ju, ker sta nastopala kot laika, ni poučilo o možnosti rešitve, da nasprotnega udeleženca izplačata predlagatelja in da sedaj navajata, da sta pripravljena izplačati predlagatelja in prevzeti celotno nepremičnino. Nasprotna udeleženca namreč ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 15, ko je zapisalo, da so predlog za izplačilo sorazmernega dela prodajne cene dali vsi solastniki parcel 465/6 in 465/10. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo dejstvo, da sta tudi tretji in četrti nasprotni udeleženec podala predlog za izplačilo solastnega deleža parcele 465/6 predlagatelju. Zato materialnopravno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo potrebno.

22Preostale pritožbene navedbe, na katero pritožbeno sodišče ni odgovorilo, so po njegovi presoji pravno neupoštevne, zato jih ni obravnavalo.

23Glede na vse obrazloženo izpodbijana odločitev ni obremenjena s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene od drugih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Vsa pravno odločilna dejstva je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in je tudi pravilno uporabilo določbe 70. člena SPZ. Pritožba je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

24V skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec nepravdnega postopka sam krije svoje stroške, dejstvo pa je, da nasprotni udeleženci s pritožbami niso uspeli. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsak nasprotni udeleženec krije svoje stroške, ki so jim nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP).

25Predlagateljev odgovor na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato tudi njegovi stroški za vložitev tega odgovora niso potrebni stroški postopka in jih mora kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP in v zvezi s 37. členom ZNP).