VSM Sodba I Cpg 189/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91249/2015 z dne 31. 7. 2015 razveljavilo v delu, v katerem je bilo drugi toženi stranki (v nadaljevanju drugi toženki) naloženo plačilo zneska 43.939,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje in plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) jih je dolžna plačati drugi toženki v znesku 7.303,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo le z vprašanjem pravne podlage odškodninske odgovornosti druge toženke, ni pa pravilno presodilo pravnih razmerij med tožnico, prvo toženo stranko (prvo toženko) in drugo toženko. Zmotno je presodilo, da druga toženka ni bila v pravno poslovnem razmerju z zavarovancem tožnice. Ni upoštevalo dejstva, da so v pravnem poslu nabave mešal sodelovale vse tri stranke, in sicer tudi po tem, ko je prišlo do težav z mešali. Res je, da je bila formalni kupec mešal prva toženka, kar pa še ne pomeni, da med zavarovancem tožnice kot končnim kupcem in drugo toženko ni bilo pogodbenega razmerja. Druga toženka je kot dobavitelj mešal vseskozi aktivno sodelovala pri pravnem poslu in s takšnim ravnanjem “nastopala kot prodajalec mešal zavarovancu tožeče stranke“. Glede na navedeno tudi ona za nastalo škodo odgovarja na podlagi tretjega odstavka 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je pravno zmotna.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi 1. in 4. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Po 1. členu ZVPot se za distributerja izdelka, ki ni proizveden v R Sloveniji, šteje podjetje, ki kot prvo v distribucijski verigi da izdelek na trg. V skladu s citirano določbo ZVPot pa se za proizvajalca štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v R Sloveniji ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je prodajalec, s tem da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Sodišče prve stopnje na takšni pravni podlagi zmotno zaključuje, da druge toženke ni mogoče šteti ne za distributerja ne za uvoznika in s tem tudi ne za proizvajalca. Druga toženka je že po definiciji zakona distributer, saj mešala niso bila proizvedena v R Sloveniji. V zvezi s presojo, zakaj sodišče prve stopnje glede na vsebino 1. člena ZVPot druge toženke ne šteje za distributerja, izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov.

Pritožnica ne soglaša z presojo sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve, da tudi ni pogojev za odgovornost druge toženke kot dobaviteljice, kar na mešalih in drsnih ventilih ni nobene oznake, ki bi ustvarjala videz, da je druga toženka proizvajalec izdelka. Po takšni razlagi bi se za uvoznika in distributerja štelo samo tisto podjetje, ki takšno oznako ima, kar pa ni smiselno. Namen ZVPot, da za izdelek enako kot proizvajalec odgovarjata tudi distributer in uvoznik, je v varstvu končnega kupca. Druge osebe, ki z oznako na izdelku dajejo videz, da so prodajalci, pridejo v poštev takrat, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je uvoznik oziroma distributer izdelka. Ni logično, da se za voznika šteje samo podjetje, ki uvozi blago iz tretjih držav, ki niso članice EU.

Sicer pa je pravdnim strankam ves čas znano, kdo je bil dobavitelj oziroma uvoznik spornih mešal. Druga toženka je bila izbrana, saj verjetno v R Sloveniji proizvajalcev tovrstnih mešal, ki so redko in specifično blago, ni. Zaradi tega oznaka na izdelku ne more biti odločilna.

Pritožnica nenazadnje nasprotuje tudi zaključkom izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve in graja odločitev o stroških postopka.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da glede na pravilno materialno pravno presojo zadeve izpodbijana sodba vsebuje zadostne in prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti in ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana tudi ni katera druga procesna kršitev od tistih, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

6Glede na pravilno materialno pravno presojo zadeve tako po določbah OZ, kot tudi po določbah ZVPot, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega pristopa ni popolno ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev določb.

Glede odgovornosti druge toženke po tretjem odstavku 468. člena OZ.

7V skladu s citirano zakonsko določbo ima kupec pri prodajni pogodbi poleg jamčevalnih zahtevkov v vsakem primeru pravico zahtevati povrnitev škode, ki zaradi napake izdelka nastane na drugi stvari (refleksna škoda).

8Tožnica se je v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi sklicevala na okoliščino, da je bil drugi toženec dobavitelj mešal, ki jih je zavarovancu tožnice sicer prodal prvi toženec. Drugi toženec je aktivno sodeloval v poslu, tudi po tem, ko so se na dobavljenem izdelku pojavile napake.

9Sodišče prve stopnje je v tem kontekstu v točkah 16, 17 in 18 obrazložitve povsem pravilno ugotovilo, da je sporna mešala zavarovancu tožnice prodal prvi toženec, tako, da je bil (le) slednji (ne pa tudi drugi toženec, ki je bil dobavitelj prvega toženca) z njim v pravno poslovnem razmerju. Zgolj dejstvo, da je drugi toženec vedel, kdo je naročnik mešal in kakšna mešala potrebuje, da je sodeloval pri reševanju reklamacije in da je posredoval pri proizvajalcu mešal v zvezi z odpravo napak, še ne dopušča zaključka, da je bil v pogodbenem razmerju (tudi) z zavarovancem tožnice in ne le s prvim tožencem. Sicer pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi njen zavarovanec kupnino za dobavljena mešala poravnal (neposredno) drugemu tožencu, iz listine druge toženke (priloga B1), ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo v dokazne namene, stranki pa sta se glede nje imeli v postopku na prvi stopnji možnost izjaviti, pa izhaja, da je druga toženka v maju 2012 (ko je bila v teku prva reklamacija v zvezi z dobavljenimi mešali) reševala reklamacijo svojega kupca, Benjamina Baumana, s.p. (prvega toženca) in ne tožnice.

10Glede na navedeno je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da odgovornost drugega toženca na podlagi tretjega odstavka 468. člena OZ ni podana.

Glede odgovornosti druge toženke po 4. členu ZVPot v povezavi z Direktivo Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (v nadaljevanju Direktiva 85/374/ES).

11Po 4. členu ZVPot (enako člen 1 Direktive 85/374/ES) proizvajalec odgovarja za škodo na drugi stvari, ki nastane zaradi napake izdelku. Skladno z osmim odstavkom 1. člena ZVPot, ki je veljal v času, ko je prišlo do zatrjevane škode (Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami in čistopisi), se za proizvajalca štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v R Sloveniji ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je prodajalec, s tem da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja (primerjaj drugi odstavek člena 3 Direktive 85/374/ES).

12Sodišče druge stopnje v zvezi z odgovornostjo drugega toženca po citirani določbi ZVPot v celoti povzema razloge v točkah 22, 23 in 24 obrazložitve, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa še dodaja:

13Da se za proizvajalca izdelka šteje (le) tisti, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti, izhaja iz devetega odstavka 1. člena ZVPot, ki je skladen z drugim odstavkom člena 3 Direktive 85/374/ES, tako da so nasprotni pritožbeni ugovori, da to ni logično, brez ustrezne pravne argumentacije.

14Sodišče prve stopnje v točki 23 in 24 obrazložitve ugotavlja, pritožba pa tega ne izpodbija, da je drugi toženec sporna mešala, ki jih je izdelalo podjetje I..., dobavil v R Slovenijo iz Španije. Pritožba ima v tem kontekstu prav, da je drugi toženec glede na takšne dejanske ugotovitve po definiciji ZVPot distributer izdelka¹. Tega sodišče prve stopnje v razlogih odločbe res ni posebej navedlo, a ta pomanjkljivost po oceni pritožbenega sodišča iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, ni pravno odločilna.

15Najprej je glede na pritožbene ugovore treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve res zaključilo, da niti na spornih mešalih niti na drsnih ventilih ni oznake drugega toženca, na podlagi katere bi se ustvarjal videz, da je on proizvajalec, vendar pa to še ne pomeni, kar v pritožbi poskuša (neuspešno) prikazati tožnica, da bi se po takšni razlagi za uvoznika in distributerja štelo le tisto podjetje, ki takšno oznako ima. Dikcija ZVPot in citirane direktive, kdo se šteje za uvoznika in kdo za distributerja, je jasna, tako da v tem primeru ustvarjanje videza z oznakami, da je nekdo proizvajalec izdelka, sploh ni bistveno. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori v tej smeri so tako neutemeljeni.

16Po presoji pritožbenega sodišča v zadevi tudi ni bistveno, kar neuspešno poudarja pritožba, da je bilo vsem udeležencem posla znano, kdo je bil dobavitelj mešal (da je bila to druga toženka), ampak je v zadevi odločilno, kar pravilno v točki 24 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo sedanjim pravdnim strankam znano, med njimi to tudi ni bilo sporno, kdo je bil proizvajalec spornih mešal z vgrajenimi tesnili, ki naj bi puščali (da je bila to španska družba I.). Odgovornost tistega, ki je izdeluje končni izdelek ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali tistega, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec, uzakonjena v prvem odstavku 4. člena ZVPot, je namreč primarna. Glede na dikcijo tretjega odstavka 4. člena ZVPot (primerjaj tretji odstavek člena 3 Direktive 85/374/ES) se vsak dobavitelj (da je druga toženka, ki je mešala dobavila iz Španije, kot distributer sodelovala v nabavni verigi, ni dvoma) šteje za proizvajalca le v primeru, če proizvajalca ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec izdelka oziroma uvoznik oziroma, katera oseba mu je izdelek dobavila.

17Iz navedenega izhaja, da bi v dani situaciji druga toženka za zatrjevano škodo (če bi bile podane predpostavke odgovornosti), lahko odgovarjala (le), če proizvajalec izdelka ne bi bil znan. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ne gre, zato so vsi nasprotni pritožbeni ugovori tožnice v tej smeri neutemeljeni oziroma nanje ni treba posebej odgovarjati. Glede slednjega ima sodišče druge stopnje v mislih za pritožbo sporne zaključke v točki 25 obrazložitve.

Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje

18Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede pravilnosti odločitve o stroških postopka (točka II izreka). Res je, da je prvo in drugo toženko zastopala ista pooblaščenka, res pa je tudi, da sodišče prve stopnje eni stranki (drugi toženki) ni priznalo celotnih stroškov, vključno z nagrado za zastopanje dveh strank po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), saj je priznano in odmerjeno nagrado po OT do trenutka izdaje odločbe zoper drugega toženca, razpolovilo in drugemu tožencu priznalo le sorazmeren del. Tako ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje drugi toženki priznalo vse stroške postopka in da bi takšna odločitev o stroških postopka lahko teoretično privedla do tega, da bi bili v primeru zavrnitve zahtevka tudi zoper prvo toženko, stroški prisojeni dvakrat in bi prišlo do obogatitve.

19Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje

20Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Po 1. členu ZVPot se za distributerja izdelka, ki ni proizveden v R Sloveniji, šteje podjetje, ki kot prvo v distribucijski verigi da izdelek na trg.