VSL Sklep II Cp 1743/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka mora tožnici povrniti 255,60 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložila 29.5. 2020, potem ko je zamudila rok za odgovor na tožbo. Sodišče je ocenilo, da ni izkazala, da bi ga zamudila iz opravičenega razloga.

2Zoper sklep se toženka pritožuje in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je pisanje (tožbo s pozivom na odgovor) odvetniku prinesel njen sin brez pisemske ovojnice, povedal pa je, da je bilo prejeto 28.10. 2019. Glede na ta podatek bi bil 26. 11. 2019 vložen odgovor na tožbo pravočasen. Odvetnik se je lahko zanesel na informacijo stranke, saj noben predpis ne zahteva, da preverja njihovo resničnost. Ob vpogledu v spis je odvetnik nato ugotovil, da bi morala stranka pošto prevzeti do 25. 10. 2019, puščena pa je bila v predalčniku 28. 10. 2019. Toženka je starejša gospa, ki se je zanesla, da je pomemben datum 28. 10. 2019, in od katere ni mogoče pričakovati poznavanja pravilnega štetja sodnih rokov. Stranki naj bi bil tako rok skrajšan za dva dni, kar je kršitev ustavnega jamstva enakih pravic.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške svojega odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev je pravilna in zakonita. Upravičenost vzroka, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubila zaradi tega pravico opraviti to dejanje (116. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je na njen predlog, da ga lahko opravi kasneje, treba presojati strogo, saj gre za izjemo.

6Pritožnica priznava, da je do zamude roka (za odgovor na tožbo) prišlo, ker naj bi stranka odvetniku posredovala napačen podatek o tem, kdaj je prejela sodno pisanje. Tudi če to drži, ne gre za upravičen razlog za zamudo. Morda drži, da od neuke (starejše?) osebe ne gre pričakovati, da bi vedela, kako se štejejo sodni roki oz. kdaj šteti, da je pisanje vročeno, zlasti če se to ne ujema s trenutkom (dnem), ko je bilo dejansko odloženo v hišni predalčnik. Vendar pa ne drži, da tega ni pričakovati od odvetnika. Ne drži, da se lahko zanese na navedbo stranke, če ne želi tvegati zamude dejanja. Če je bilo pisanje puščeno stranki v predalčniku, mora odvetnik vedeti, da je bilo vročanje opravljeno „s fikcijo“, torej po določbah 142. čl. ZPP, ki jih mora odvetnik poznati, torej predvidevati, da dan, ko je pisanje puščeno, ni dan, ko se šteje, da je vročeno, če stranka ni ravnala po obvestilu sodišča in pošte dejansko ni osebno prevzela (3. in 4. odst. 142. čl. ZPP). Morebitni nesporazum v komunikaciji med odvetnikom in stranko pa gre vedno (najprej, v konkretnem sporu napram nasprotni stranki) v breme stranke.¹ Rok za odgovor na tožbo je bil zato tudi za pritožnico enak, kot ga za vse določa zakon (30 dni, 1. odst. 277. čl. ZPP), zato o kršitvah ustavnih procesnih jamstev ni mogoče govoriti.

7Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga in ga zavrnilo (2. odst. 120. čl. ZPP).

8Pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). V posledici tega mora pritožnica povrniti pritožbene stroške (stroške odgovora na pritožbo) nasprotni stranki (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 255,60 EUR (priglašenih 300 točk po veljavni Odvetniški tarifi za odgovor na pravno sredstvo, povečano za 2 % pavšalnih materialnih stroškov in 22 % DDV).

¹ Sodna praksa o tem je že dolgo enotna in ustaljena, glej sklep VS RS II Ips 265/98.