VSK Sodba Cpg 65/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 5.437,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2019 dalje do plačila, v točki II izreka pa tako, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.178,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 5.437,42 EUR s pp ter izvršilne stroške v višini 64,00 EUR s pp in pravdne stroške v znesku 1.531,19 EUR s pp.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, ki je v pritožbi navedla, da je z dopisom z dne 14.7.2017 obvestila tožečo stranko, da ne posluje več na naslovu K., P. in da je novi lastnik proizvodne hale družba E. d.o.o. Tožena stranka je zahtevala, da tožeča stranka števec prepiše na novega lastnika, od maja 2018 pa je imela tudi stavba št. 244, stoječa na parceli 3081/2 svoje ločeno odjemno mesto. Tožeča stranka torej v obdobju med majem 2018 in marcem 2019 preko spornega priključka oziroma odjemnega mesta ni dobavljala vode niti stanovanjski stavbi 244, niti podjetju C. d.o.o., pač pa zgolj podjetjema E. d.o.o. in P. d.o.o. Prav tako pritožnik oporeka plačilu glede zamudnih obresti.

3Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5Javni vodovod je vodovod, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe (3. točka 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo – Uredba in 5. točke drugega člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občine P. – Odlok). Uporabniki te javne službe so lastniki stavb, dela stavb ali gospodarskega inženirskega objekta, ki so (objekti) priključeni na javni vodovod in se zanje zagotavlja javna služba oskrbe s pitno vodo (prvi odstavek 5. člena Uredbe). Lastniki stavb so na javni vodovod povezani preko priključka, ki predstavlja cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta. Ta priključek, skupaj z odjemnim mestom¹ in obračunskim vodomerom, ne sodi med objekte in opremo javne infrastrukture, temveč je v lasti posameznega lastnika stavbe (15. točka 2. člena Uredbe).

6Uporabnik javne službe oskrbe s pitno vodo (lastnik stavbe) je dolžan pisno obveščati upravljalca tudi o tem, da je prišlo do spremembe lastništva stavbe (in s tem tudi lastništva odjemnega mesta), pri čemer pa se ta sprememba upošteva šele tedaj, ko so poravnane vse zapadle obveznosti dotedanjega uporabnika (11. točka 17. člena Odloka). To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je odtlej (po prejemu pisne informacije o spremembi lastništva in ob pogoju poravnave vseh dotlej zapadlih obveznosti) nov lastnik uporabnik javne službe oskrbe s pitno vodo in kot tak v razmerju do javnega vodovoda zavezanec za plačilo storitev iz tega naslova. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dotedanji lastnik v razmerju do javnega vodovoda zavezanec za plačilo iz naslova oskrbe s pitno vodo vse dotlej, dokler novi lastnik ne privoli (v obliki sporazuma med dotedanjim lastnikom in novim lastnikom ali s pisno enostransko izjavo), da bo v razmerju do javnega vodovoda zavezanec za plačilo iz naslova oskrbe s pitno vodo.

7V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je pri odjemnem mestu 232894 (K., P.) nahajal glavni vodomer za industrijsko cono J. P., kjer se je nahajalo večje število nepremičnin – objektov. Poleg V. Z., ki je bila lastnica omenjenega odjemnega mesta in glavnega vodomera, sta bila v omenjeni industrijski coni lastnika objektov tudi družbi P. d.o.o. in E. d.o.o.². Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka najemnica poslovnega in stanovanjskega objekta v omenjeni industrijski coni, pri čemer sta bila poslovni in stanovanjski objekt v lasti V. Z. (najemna pogodba z dne 8.12.2007). Tožena stranka je na podlagi lastne pisne izjave postala tudi imetnica omenjenega odjemnega mesta. Do meseca aprila 2017 je zato tožena stranka plačevala vse račune za porabljeno vodo, ki so se nanašali na omenjeno odjemno mesto.

8V obravnavanem primeru je sporno plačilu računov za oskrbo s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode za odjemno mesto 232894 (K., P.) za čas od 1.8.2018 do 31.3.2019, upoštevaje ob tem, je tožena stranka 14.7.2017 pisno obvestila tožečo stranko, da je postal novi lastnik poslovnega objekta (proizvodne hale) E. d.o.o. in da tožena stranka ne posluje več na naslovu K., P.. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odjemno mesto 232894 ni bilo vezano le na lastništvo tega poslovnega objekta, temveč tudi na porabljeno vodo za stanovanjsko hišo last V. Z.³. V tej zvezi pa je tožena stranka trdila (prva pripravljalna vloga, stran 3), česar nasprotna stranka ni prerekala, da je dobila ta hiša (stavba številka 244 na parceli št. 3081/2 k.o. P.) v mesecu maju 2018 ločen priklop oziroma ločeno odjemno mesto, in sicer na podlagi soglasja, ki ga je 15.11.2017 izdala tožeča stranka. Neprerekano dejstvo pa se šteje za priznano dejstvo, ki ga sploh ni potrebno posebej dokazovati (214. člen ZPP).

9Glede na takšno stanje dejansko ugotovljenih dejstev po oceni pritožbenega sodišča ni več nobene pravne podlage, da bi tožeča stranka račune za porabljeno vodo po odjemnem mestu 232894 za obdobje od 1.8.2018 do 31.3.2019 lahko upravičeno zaračunavala toženi stranki, ki je pred tem tožečo stranko pisno obvestila, da je lastništvo na poslovni stavbi prešlo na družbo E. d.o.o., poleg tega pa je tudi stanovanjska hiša, last V. Z. (ki je bila pred tem povezana z odjemnim mestom 232894) od maja 2018 imela svoj ločen vodovodni priključek (odjemno mesto). Pravno stališče, da mora dotedanji lastnik (imetnik) odjemnega mesta plačevati tožeči stranki račune za vodo vse dotlej, dokler novi lastnik te obveznosti prostovoljno ne prevzame nase, namreč po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno.

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (358. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v skupnem znesku 1.178,96 EUR (za ugovor 300 odvetniških točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 odvetniških točk, za drugo pripravljalno vlogo 225 odvetniških točk, za udeležbo na naroku 300 odvetniških točk, za udeležbo na drugem naroku 150 odvetniških točk ter za urnino 90 odvetniških točk, 133,20 EUR za potne stroške, 23,6 odvetniških točk za pavšalne materialne stroške in 22% DDV).

11Tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala stroškov za pritožbeni postopek, zato pritožbenemu sodišču o teh stroških ni bilo treba odločati.

¹ Odjemno mesto je mesto spoja interne vodovodne napeljave z obračunskim vodomerom, ki predstavlja napravo za merjenje porabe pitne vode – 8. in 11. točka 2. člena Uredbe in 9. točka 2. člena Odloka.
² Objekti teh dveh družb so bili preko pomožnih vodomerov priključeni na odjemno mesto 232894, pri čemer je lastnik odjemnega mesta plačeval porabljeno vodo za odjemno mesto, zmanjšano za porabljeno vodo, ki je bila obračunana za imetnika pomožnega vodomera – izpoved priče B..
³ Mati R. Z., direktorja in družbenika tožeče stranke, ki je v hiši tudi stanoval.