VSM Sodba IV Kp 14328/2020

I. Pritožba obdolženega J. L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi J. L. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dva meseca zapora. Obdolženčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist je bil zavrnjen. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili oškodovanci s priglašenim premoženjsko pravnim zahtevkom napoteni na pravdo, v skladu s četrtim odstavkom 95. čelna ZKP pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo se je, zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožil obdolženi J. L.. V pritožbi navaja, da se sramuje storitve kaznivega dejanja in kaznivo dejanje tudi obžaluje, pritožbeno sodišče pa prosi, da mu da še eno priložnost tako, da se mu omogoči, da kazen odsluži na alternativni način, in sicer z opravljanjem „ur v splošno korist“, temu podrejeno pa, da se mu dovoli, da kazen v celoti prestane na oddelku Rogoza ZPKZ Maribor.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Obdolženec je krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal in je dejanje tudi obžaloval. Za obravnavano kaznivo dejanje je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Sodišče prve stopnje je obdolžencu kazen odmerilo torej v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega kaznivega dejanja ter glede na njegovo krivdo, pri čemer je upoštevalo tudi vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije.

Kot olajševalno okoliščino je sodišče pri obdolžencu upoštevalo dejstvo, da je storitev obravnavanega kaznivega dejanja priznal in ga tudi obžaloval. Kot obteževalne okoliščine pa je sodišče prve stopnje upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, pri čemer nikakor ni spregledati, da je obdolženec specialni povratnik, ki nenehno izvršuje kazniva dejanja zoper premoženje in ga dosedaj izrečene kazenske sankcije niso odvrnile od nenehnega ponavljanja kaznivih dejanj. Glede na navedeno predvsem glede na obdolženčev obsežen, devet strani obsegajoč izpisek iz kazenske evidence pa je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da obdolženčevo izvrševanje oziroma ponavljanje kaznivih dejanj kaže na negativen odnos obdolženca do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih očitno kljub predkaznovanosti obdolženec ne spoštuje, zaradi česar je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaporna kazen edini pravičen, primeren in ustrezen ukrep zoper obdolženca. Kot je v izpodbijani sodbi navedlo tudi prvostopno sodišče bo le na ta način kazen zapora tudi ohranila svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja) in bo s tem kazen koristna tako za obdolženca kot za družbo. Izrečena zaporna kazen je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča edina pravična in primerna kazenska sankcija, ki bo na obdolženca toliko vzgojno vplivala, da se bo v bodoče izogibal ponavljanju kaznivih dejanj.

5Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da obdolžencu izrečene zaporne kazni iz razlogov, ki jih je prvostopno sodišče obsežno navedlo v točki 6 izpodbijanega sklepa, ni možno nadomestiti z družbeno koristnim delom, za kar se v pritožbi zavzema obdolženec. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da predlagana izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi bila niti pravična, niti smotrna. Glede na njegov izredno obširen izpisek iz kazenske evidence pa obdolženec tudi ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za alternativni način izvrševanja kazenske sankcije. Glede na to, da nobena od dosedaj izrečenih kazenskih sankcij nanj ni toliko vplivala, da bi ga odvračala od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj in ga od tega niso odvrnile niti pogojne obsodbe, niti dosedaj izrečene zaporne kazni, torej tudi ni pričakovati, da bi dovolj vzgojno vplivalo nanj izvrševanje družbeno koristnega dela. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

6Glede obdolženčevih navedb, ko se zavzema za prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku ZPKZ Maribor v Rogozi pa pritožbeno sodišče dodaja še, da o načinu prestajanja zaporne kazni v tem pritožbenem postopku ne more odločati.

7Ob navedenem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je obdolženčevo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Obdolženec je namreč brez rednih sredstev za preživljanje prejemnik socialne pomoči, brez zaposlitve in bo moral na prestajanje zaporne kazni, zaradi česar ga je pritožbeno sodišče tudi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.