UPRS Sodba I U 709/2020-7

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 1832/2019-6 z dne 7. 1. 2020, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2791/2019 z dne 29. 10. 2019. Svojo odločitev toženka opira na kriterij razumnosti zadeve iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Sklicuje se na 367.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno s prvim odstavkom 374. člena ter 377. členom ZPP se prepozna, nepopolna ali nedovoljena revizija zavrže. Revizija je izredno pravno sredstvo, zato se lahko vloži le v izjemnih primerih in iz tistih razlogov, ki jih določa zakon. Namen revizije je namreč zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezano enotno uporabo zakonov. Navaja, da tožnik v vlogi, ki jo je vložil dne 12. 2. 2020 in dopolnitvi z dne 6. 3. 2020, ni zatrjeval, niti ne izkazal razlogov, zaradi katerih bi sodišče dopustilo revizijo. Ugotavlja, da tožnik s predlogom za dopustitev revizije nima verjetnega izgleda za uspeh in ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP, zaradi česar je njegovo prošnjo zavrnila.

2Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in navaja, da mu je tukajšnje sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja, ker ga ni povabilo na glavno obravnavo in zaslišalo predlaganih prič. Ob tem zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da je tožilec A.A. v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe lagal, zato je zahteval soočenje z njim na glavni obravnavi. Po tožnikovem mnenju sodišče ne zahteva predložitve dokazov in ne poziva k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP z namenom, da se prava neukim strankam ne dodeli odvetnik, ki bi zastopal njihove interese. V zvezi z izpodbijano odločbo navaja, da mu uradna oseba ob sprejemu vloge naklepno ni želela pojasniti razlike med obnovo postopka in revizijo. Svoj predlog za dodelitev BPP je zato dopolnil po svojih sposobnostih. Sklicuje se na 5. točko obrazložitve izpodbijane odločbe in navaja, da ni pojasnjeno zakaj nima verjetnosti uspeha. Navaja, da je prava neuka oseba, zaradi česar ne more ustrezno konkretizirati prošnje za dodelitev BPP. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli BPP v predmetni zadevi. Hkrati naproša tudi za oprostitev plačila sodne takse za vložitev predmetne tožbe.

3Toženka na tožbo ni odgovorila.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna izpodbijana odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo tukajšnjega sodišča I U 1832/2019-6 z dne 7. 1. 2020, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2791/2019 z dne 29. 10. 2019.

6Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila iz vsebinskih razlogov, ker je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Po presoji sodišča toženki v obravnavanem primeru ne bi bilo potrebno ugotavljati izpolnjevanja objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP, saj bi morala tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP zavreči.

7Po peti alineji 8. člena ZBPP se namreč BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (kar je sodišče že večkrat reklo, npr. v sodbah I U 1033/2016 in I U 1026/2016), temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže zakonsko besedilo, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve po ZBPP želel izključiti pravna sredstva v upravnem sporu, bi po presoji sodišča to izrecno zapisal, pa tega ni storil. Zato sodišče sodi, da zakonodajalčevega namena po izključitvi pravnih sredstev iz določbe pete alineje 8. člena ZBPP ni mogoče razbrati.

8Drugačna razlaga navedene določbe ZBPP po mnenju sodišča ni logična, niti ni v skladu z ureditvijo upravnega spora v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu, pravna sredstva zoper odločitev sodišča pa je mogoče vložiti le ob izpolnjenih predpostavkah iz 6. poglavja ZUS-1. Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi, sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo „drugega pravnega sredstva“, s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni logično niti s sistemskega vidika dopustno, da bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji omejeval v večji meri kot za pravna sredstva zoper odločbe sodišča.

9Navedeno še posebej velja za revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, katerega cilj je zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dopustna v vsakem primeru, temveč le takrat, ko je intervencija Vrhovnega sodišča potrebna iz razlogov, ki niso vezani na interes posameznika, ki ga prizadevajo posledice izdane sodne odločbe v posamičnem konkretnem primeru, temveč zaradi zagotavljanja prej navedenih ciljev usmerjanja in poenotenja sodne prakse (prim. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, Pravna obzorja, Ljubljana 2017, str. 610).

10Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, saj tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel razlogov, zaradi katerih bi lahko toženka zaključila, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh. Tožnik namreč upoštevaje 367.a člen ZPP ni navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je od odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

11Sodišče po povedanem zavrača tožnikove ugovore o kršitvah pravice tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Upoštevaje, da bi morala toženka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavreči, sodišče ostale tožbene ugovore kot nerelevantne zavrača in se do njih ne opredeljuje.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi določbe 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi BPP taksa ne plača.