VSL Sklep II Cp 406/2020

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da je na delu stavbe z začasno številko 100, ki stoji na nepremičnini parc. št. 279/55 k. o. X, kar v naravi predstavlja stanovanje v 1. nadstropju in mansardi te stavbe z naslovom Ulica 11, nastala izvenknjižna dejanska etažna lastnina, pri čemer so solastniki te nepremičnine prvo tožeča stranka D. D. do dveh tretjin (2/3), drugo tožeča stranka K. K do ene šestine (1/6) in drugo tožena stranka M. M. do ene šestine (1/6). V delu, kjer sta tožeči stranki zahtevali, da se stanovanje v I. nadstropju in mansardi te stavbe z naslovom Ulica 11 izloči iz delitve solastnine, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 34/2017, in sicer v zvezi z razdelitvijo solastnine na nepremičnini parc. št. 279/55 in parc. št. 279/27 predlagateljice S. S., je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo, da v 15 dneh tožnicama povrneta 3.599,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi je prvo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vložila pravočasno pritožbo in dopolnitev pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnici sta s tožbenim zahtevkom prekoračili napotitveni sklep N 34/2017 z dne 20. 10. 2017. Sporno je bilo samo prvo nadstropje stavbe ne pa tudi mansarda. Poleg tega tožnici nista bili napoteni na pravdo v zvezi z ustanovitvijo izvenknjižne etažne lastnine, ki obsega prvo nadstropje in mansardo, saj to v nepravdnem postopku ni bilo sporno. Napoteni sta bili glede trditve, da sta izključni lastnici prvega nadstropja hiše, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot solastnina in da se zaradi tega prvo nadstropje izloči iz solastnine. Tožnici sta uspeli samo v delu zahtevka, ki je v nasprotju z napotitvenim sklepom, zato je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Toženka je v nepravdnem in v predmetnem postopku navajala, da v zemljiški knjigi vpisan delež do 2/3 v korist obeh tožnic in drugega toženca odgovarja stanovanjskim prostorom v prvem nadstropju in v mansardi stavbe 100. Takoj po sklepu o dedovanju po materi Z. Z. (na podlagi katerega je pravni prednik tožnic in toženca pridobil 1/2 solastniškega deleža in je skupaj s solastniškim deležem 1/3, ki ga je pridobil na podlagi darilne pogodbe iz leta 1973, postal solastnik v deležu do 2/3) sta se pravni prednik tožnic in toženca ter toženka (brat in sestra) dogovorila, da toženkin solastniški delež do 1/3 predstavlja stanovanje v pritličju stavbe, solastniški delež do 1/3, ki ga je prejel brat po svoji materi, pa stanovanje v mansardi, ki ga je brat ob smrti matere že zasedal s svojo družino.

Sodišče v pravdnem postopku ni pristojno ustanavljati etažne lastnine, ker istočasno teče postopek ustanovitve etažne lastnine pred nepravdnim oddelkom Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je z odločitvijo bistveno kršilo določbe ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. Ustanovilo je delno etažno lastnino, ki sploh ni bila sporna, s preoblikovanjem tožbenega zahtevka pa spremenilo njegov pomen. Glede dejanskega stanja v stavbi 100 je toženka predlagala zaslišanje toženca M. M. in priče F. F., vendar je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo brez utemeljitve. Solastniki nepremičnine v obdobju od leta 1973 do leta 2010 so si nepremičnino razdelili v skladu s solastniškimi deleži in med njimi ni bilo nobenega spora. Šele po smrti A. A. sta tožnici dobili hude apetite po večjem deležu na nepremičnini, in sicer tudi na mansardi, ki je v času sklenitve darilne pogodbe sploh ni bilo. Hišo so namreč šele po letu 1974 nadzidali in adaptirali toženkini starši in brat. Za pridobitev lastninske pravice na mansardnem delu ne obstaja noben pravni naslov. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, kaj je bil predmet darilne pogodbe in da je z njo prišlo do razdelitve nepremičnine in prenosa lastninske pravice na novo nastalem posameznem delu na obdarjenca. Ostrešje z neizkoriščenim prostorom nad streho, iz katerega je nastalo kompletno stanovanje, pa ni bilo predmet darilne pogodbe. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnici sami sta navedli, da v letu 1973 hiša ni imela treh etaž in da današnje „podstrešje“ sploh ni obstajalo ter da sta bili šele leta 1991 v prvem nadstropju in podstrešju dve stanovanji.

3Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravdne stranke so solastnice nepremičnin parc. št. 279/55 (ID znak 0001) in parc. št. 279/27 (ID znak 0002), obe k. o. X, in sicer prva tožnica do 4/9, druga tožnica do 1/9, prva toženka do 1/3 in drugi toženec do 1/9. Toženca sta predlagatelja nepravdnega postopka za delitev solastnine¹, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (N 34/2017), v katerem je prišlo do spora o predmetu delitve (drugi odstavek 118. člena Zakona o nepravdnem postopku). Nasprotni udeleženki (tožnici) sta namreč trdili, da sta izključni lastnici stanovanja v prvem nadstropju stavbe na Ljubljana, zato ta ni predmet delitve solastnine. Predlagatelja sta temu nasprotovala. S sklepom N 34/2017 z dne 20. 10. 2017 sta bili nasprotni udeleženki napoteni, da zoper predlagatelja vložita tožbo „na ugotovitev izključne lastninske pravice na delu nepremičnine - stanovanju v prvem nadstropju hiše na naslovu Ulica 11, ki se zato izloči iz delitve v tem nepravdnem postopku.“

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno² ugodilo, in sicer glede ugotovitve, da je na delu stavbe z začasno številko 100, ki stoji na nepremičnini parc. št. 279/55 k. o. X, kar v naravi predstavlja stanovanje v 1. nadstropju in mansardi te stavbe z naslovom Ulica 11, nastala izvenknjižna dejanska etažna lastnina, pri čemer so solastniki te nepremičnine prvo tožeča stranka do 2/3, drugo tožeča stranka do 1/6 in drugo tožena stranka do 1/6.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage za sprejeto odločitev, ker tožnici nista bili napoteni na pravdo v zvezi z ustanovitvijo izvenknjižne etažne lastnine, ampak glede njune trditve, da sta izključni lastnici prvega nadstropja hiše. Po ustaljeni sodni praksi stranke, ki so napotene na pravdo, niso vezane na „izrek“ napotitvenega sklepa. Tožnici nista zahtevali ugotovitve, da sta izključni lastnici, ampak da se ugotovi, da je na delu sporne stavbe nastala dejanska etažna lastnina, sodišče prve stopnje pa je takemu zahtevku ugodilo in ga ni v ničemer preoblikovalo, kot to očita pritožba. Poleg tega ne drži, da je zaradi domnevnega preoblikovanja tožbeni zahtevek popolnoma spremenil pomen.³ Smisel napotitve na pravde v obravnavanem primeru je v tem, da se reši spor o tem, kaj je predmet delitve v nepravdnem postopku. Ta cilj bi tožnici res lahko zasledovali tudi z zahtevkom za ugotovitev izključne lastninske pravice na spornem delu sporne stavbe⁴, vendar je tudi postavljeni zahtevek namenjen rešitvi spornega vprašanja, zaradi katerega je nepravdni postopek prekinjen, to pa je, ali je z Darilno pogodbo z dne 9. 4. 1973, sklenjeno med darovalcem N. N. in obdarjencem G. G. ml.⁵ (v nadaljevanju: darilna pogodba) na predmetu pogodbe nastala dejanska etažna lastnina.

8Po skrbni presoji vseh okoliščin je sodišče prve stopnje na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Ugotovilo je, da je bil predmet darila sicer opisan kot 1/3 delež na hiši na naslovu Ulica 11, vendar tudi konkretno opredeljen, in sicer, da predstavlja v naravi podstrešje hiše ter obsega kuhinjo, kopalnico, predprostor, sobo kabinet, dva manjša podstrešna prostora in stopnišče iz pritličja v podstrešje. Darovalec je bil izključni lastnik nepremičnine, obdarjenec je prevzel izključno posest nad predmetom pogodbe (stanovanjem v podstrešju), darovalec pa je z ženo živel v stanovanju v pritličju.

9Čeprav je bilo med postopkom sporno, kaj je bil predmet darilne pogodbe, se sedaj pritožnica izrecno strinja s tem, da je šlo za tedanje stanovanje z v pogodbi naštetimi prostori, ki se je nahajalo v prvi etaži hiše. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da sta bili v času sklenitve darilne pogodbe v hiši dve etaži, zdaj pa so tri, in da tretja etaža v času sklenitve darilne pogodbe sploh ni obstajala,⁶ zato ni mogla biti predmet darilne pogodbe. Kot je razvidno iz pritožbenih trditev za pritožnico niti ni sporno, da je dejanska etažna lastnina nastala na stanovanju v prvi etaži hiše oziroma na bivalni enoti, ki ustreza prostorom, ki so bili predmet darilne pogodbe v letu 1973. Za novo nastalo stanovanje, če gre za samostojno zaokroženo bivanjsko enoto (posamezni del), pa darilna pogodba tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more predstavljati temelja za nastanek dejanske etažne lastnine. Na tem mestu pritožbeno sodišče še odgovarja na trditev tožnic iz odgovora na pritožbo, da ni pomembno, kako je N. N. po sklenitvi darilne pogodbe preuredil stanovanje, kar naj bi smiselno izhajalo iz 15. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 20/2018 z dne 18. 4. 2018⁷. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče obravnavalo drugačno situacijo, poleg tega pa stavka „da zgolj kasnejša dozidava in nadgradnja hiše morebitne že nastale etažne lastnine ni mogoče ukiniti“ ni mogoče razumeti v smeri, kot si prizadevata tožnici, še posebej ne v povezavi z izhodišči, ki jih je podalo Vrhovno sodišče v 17. točki obrazložitve.

10Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, ali gre za dve samostojni bivanjski enoti oziroma dva posamezna dela in obstojem pravnega naslova za novo nastalo tretjo etažo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbi prvo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj obravnavane kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja učinkovite pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati dodaten samostojen sklop dejstev in okoliščin z neposrednim vplivom na končno odločbo, zato je prav, da postopek dopolni prav sodišče prve stopnje, saj bosta posledično le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe.

11Pritožnica je brez navedbe razlogov predlagala, da se v primeru razveljavitve zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku. Pritožbeno sodišče podlage za uporabo pooblastila iz 356. člena ZPP ni ugotovilo.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

13Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Natančneje, „za razdelitev solastnine, ustanovitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbam“.
² Zoper zavrnilni del ni pritožbe.
³ Na tem mestu je treba zavrniti še pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni pristojno za ustanovitev delne etažne lastnine, ker postopek ustanovitve etažne lastnine teče pred nepravdnim oddelkom Okrajnega sodišča v Ljubljani. Odločitev sodišča ne predstavlja ustanovitev etažne lastnine, ampak gre le za pravni naslov oziroma prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve.
⁴ Primerjaj sklep VSRS II Ips 137/2019 z dne 24. 7. 2020.
⁵ Pravni prednik tožnic in drugega toženca.
⁶ Navedeno potrjujejo med drugim tudi navedbe tožnic v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2018 (red. št. 23), in sicer, da je bil po sklenitvi darilne pogodbe del hiše porušen do stropne konstrukcije nad pritličjem, v novo zgrajenem nadstropju je bilo izdelano stanovanje velikosti 67,45 m² in v podstrešju stanovanje velikosti 67,71 m², ki pa funkcionalno ni bilo samostojno do leta 1991, ko sta bili v podstrešnem delu urejeni kuhinja in kopalnica in sta tako v podstrešju nastali dve samostojni stanovanji.
⁷ „V zvezi s pravilnostjo materialnopravne presoje spora pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zgolj kasnejša dozidava in nadgradnja hiše, ki sta jo izvajala brata B., morebitne že nastale etažne lastnine ni mogla ukiniti. Če je A. B. razpolagal zgolj s tistimi osamosvojenimi deli nepremičnine, ki jih je bodisi uporabljal že od leta 1961 bodisi prizidal ali nadzidal (ob nenasprotovanju ali celo konkludentno izraženem soglasju ostalih lastnikov), pri čemer je opredelitev predmeta razpolaganja s solastniškim deležem izhajala iz prvotnih deležev vsakega od lastnikov, ni izključeno, da se je tudi nadaljnji promet odvijal z osamosvojenimi deli zgradbe“