VSM Sodba IV Kp 25784/2017

I. Pritožba obsojenega R.O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) razsodilo, da se denarna kazen v višini 1.596,00 EUR, ki je bila obsojenemu R.O. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu IV K 25784/2017 z dne 19. 6. 2017, izvrši tako, da se obsojencu določi 20 dni zapora. Če obsojenec plača izrečeno denarno kazen, se izvrševanje zapora ustavi.

2Zoper sodbo se je z laično pritožbo, naslovljeno plačilni nalog, pritožil obsojenec, brez navedbe izpodbojnega razloga, zavzema pa se za možnost plačila denarne kazni v obrokih.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni, če se ta ne da niti prisilno izterjati. Obsojenec razlogom oziroma pravilnosti izpodbijane sodbe v laični pritožbi niti ne nasprotuje, temveč prosi za možnost plačila denarne kazni na obroke. Vendar mu ni mogoče ugoditi. Na njegov predlog je namreč sodišče prve stopnje že izdalo sklep o obročnem plačilu denarne kazni, ki pa je obsojenec v postavljenem roku ni plačal in tudi ni bila izterljiva, zato je sodišče prve stopnje posledično z izpodbijano sodbo odločilo, da se denarna kazen izvrši z določenim številom dni zapora. Ponovno odločanje o obročnem plačilu denarne kazni, potem ko je bilo že odločeno, da se bo zaradi neplačila obsojenca in neizterljivosti izvršila z zaporom, pa ni več dopustno, saj Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in KZ-1 te možnosti ne predvidevata, kot je obsojencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa.

5Obsojenčeve navedbe o nezmožnosti plačila denarne kazni zaradi nezaposlitve, ter ponovna prošnja in hkrati obljube, da bo sedaj pa plačal, ker se je zaposlil, glede na navedeno ne morejo v ničemer vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

6Po obrazloženem, in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 391. člena ZKP).

7Odločba o oprostitvi plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica premoženjskih razmer obsojenca in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.