VSM Sklep II Kp 62933/2019

I. Pritožba zagovornika obsojenega G.O. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom, kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika obsojenega G.O. z dne 11. 3. 2020 za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom ugodi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz vsebine pritožbenih navedb je razbrati, da zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj nasprotuje ugotovljenim dejstvom, oceni in zaključkom sodišča prve stopnje, s katerimi je slednje utemeljilo izpodbijano odločitev. Vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč tehtno in razumno ocenilo vse relevantne okoliščine, ki pomembno vplivajo na odločitev o predlogu obsojenčevega zagovornika, in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da niso podani vsebinski pogoji oziroma objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom. Pravilno je poudarilo, da so priznanje krivde za kaznivo dejanje, okoliščine kaznivega dejanja, zatrjevano kesanje, obžalovanje in zatrjevana osebnostna urejenost obsojenca ter njegov socialno ekonomski položaj, vse olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče že upoštevalo pri odmeri vrste in višine kazni, ter nadalje kot bistveno izpostavilo, da te okoliščine ne zadoščajo za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga. Pri tem je pravilno upoštevalo in ovrednotilo pomembno dejstvo, da je bilo obsojencu že dvakrat omogočeno delo v splošno korist, oziroma je bilo s tem delom izvrševanje kazni zapora dvakrat nadomeščeno, vendar pa je obsojenec s kaznivimi dejanji nadaljeval, saj je bil obsojen tudi po opravljenem splošno koristnem delu. Na tej podlagi je utemeljeno in razumno zaključilo, da glede na takšno obnašanje obsojenca ni zagotovila, da bi kakršenkoli alternativni način izvršitve zaporne kazni imel učinek na obsojenca v smeri, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika s sklicevanjem na spremenjene okoliščine po izreku zaporne kazni, ko primarno poudarja, da je obsojenec začel delati oziroma je vključen v program javnih del, hkrati pa izpostavlja izbruh nalezljive bolezni COVID-19. Nova subjektivna okoliščina po trditvah zagovornika kaže na spremembo obsojenčevega vedenja, kot tudi njegove osebnostne lastnosti, izbruh nalezljive bolezni pa je v družbo vnesel neko novo realnost, ki bo morala biti upoštevana tudi pri izvrševanju izrečenih kazenskih sankcij. Po mnenju zagovornika spadajo zapori med rizična oziroma ogrožena območja v zvezi s prenosom te bolezni, zato bo izvrševanje kazni zapora v samih zavodih prišlo v poštev resnično in dejansko le pri storjenih najhujših kaznivih dejanjih.

6Višje sodišče se z zagovornikom ne strinja. Obe, v pritožbi izpostavljeni novi okoliščini, nastali po izreku zaporne kazni obsojencu, tako subjektivno glede začetka obsojenčevega dela oziroma vključitve v program javnih del, kot tudi objektivno okoliščino izbruha nalezljive bolezni, je namreč sodišče prve stopnje presojalo, ter v zvezi s tem v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo tehtne, prepričljive in razumne zaključke, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Pravilno je poudarilo, da obsojenčeva zaposlitev preko javnih del v času, ko bi moral na prestajanje zaporne kazni, še ne kaže na takšno osebnostno spremembo in urejenost obsojenca, da bi bila mogoča alternativna izvršitev zaporne kazni. Ni namreč mogoče prezreti obsojenčeve obsežne predkaznovanosti, tudi za istovrstno kaznivo dejanje, dejstvo, da mu je bilo že dvakrat omogočeno delo v splošno korist in s tem nadomeščeno izvrševanje kazni zapora, pa je z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki jih je ponavljal v daljšem časovnem obdobju vse od leta 2009 dalje, nadaljeval. Pravilno se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do navedb zagovornika o epidemiji COVID-19, višje sodišče pa v zvezi s tem le še dodaja, da veljajo tudi za zavode za prestajanje kazni zapora vsi sprejeti ukrepi na ravni celotne države, ter dodatne pristojnosti direktorjev zavodov za zagotavljanje varnih in stabilnih razmer, s tem pa ustreznih pogojev med prestajanjem kazni zapora tudi z vidika preprečevanja vnosa ali obvladovanja širjenja te nalezljive bolezni, ter posledično varovanja zdravja zaprtim osebam.

7Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, pritožbena navajanja zagovornika pa je ne morejo v ničemer omajati. Zato je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

8Izrek o dolžnosti plačila sodne takse, kot strošku pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 74013 Taksne tarife.