VSC Sklep I Kp 44777/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega D. P. še podani.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi. Podrejeno predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom. Končno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Kljub pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočne obtožnice in dokazov, na katerih le-ta temelji, ter da se od zadnje pravnomočne ugotovitve o obstoju razlogov za pripor zoper obtoženega ni zgodilo nič, kar bi utemeljenost suma omajalo, zagovornica ponovno obširno in podrobno analizira dokaze v zvezi z očitki po posameznih točkah obtožnice. Pritožbeno sodišče je doslej v zvezi z vsebinsko enakimi navedbami že večkrat pojasnilo, da očitkom o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče slediti in da ne morejo privesti do drugačne ugotovitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Na take pritožbene navedbe, ki po svoji bistveni vsebini predstavljajo le ponavljanje navedb iz ugovora zoper obtožnico, pa je bilo tudi že odgovorjeno s sklepom o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico z dne 24. 4. 2020. Ker je s tem utemeljen sum pravnomočno ugotovljen in ker se od pravnomočnosti obtožnice niso ugotovila nova dejstva ali okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo utemeljenosti suma glede obtoženemu P. očitanih kaznivih dejanj, niti tega zagovornica pritožbeno ne zatrjuje, so zagovorničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje utemeljenega suma, neutemeljene. Pritožbenega uspeha pa ni mogoče priznati niti ponovno uveljavljanemu stališču zagovornice, da so vsi telefonski pogovori in posnetki pogovorov, ki so pridobljeni na podlagi nezakonite in protiustavne prve odredbe PP 2/2019 z dne 18. 2. 2019, sadeži zastrupljenega drevesa, saj je v zvezi s takimi navedbami pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v sklepu z dne 24. 4. 2020, da kljub drugačnemu mnenju zagovornice, ne gre za tako očitno nezakonitost teh dokazov, da bi vplivala na presojo o izkazanosti utemeljenega suma. Presoja zakonitosti dokazov bo tako prepuščena nadaljnjemu postopku, ko bo sodišče odločalo o predlogu zagovornice o izločitvi določenih dokazov.

6Ob ugotovitvi, da je izkazan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da so izkazane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine je pravilno upoštevalo, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 storjeno v kvalificirani obliki, za katero je predpisana kazen zapor od 1 do 8 let in denarna kazen, in sicer v okviru dobro organizirane kriminalne združbe, člani katere so se ukvarjali s tem, da so tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, v času od 24. 9. 2018 do 27. 8. 2019, proti plačilu nezakonito spravljali na njeno ozemlje in jih po njem prevažali, pri tem pa dejanja storili tudi na način, da so povzročili nevarnost za življenje in zdravje tujcev (novačeni naj bi bili tudi odvisniki od prepovedanih drog, ki so vozili pod vplivom drog, nekateri brez veljavnega vozniškega dovoljenja, vozili so bistveno preveliko število potnikov in v nekaterih primerih bežali pred policijo), vloga obtoženega P. pa je bila sklepanje dogovorov o izvedbi prevoza tujcev, novačenje ter organiziranje mreže oseb, ki so bile kot vozniki proti plačilu pripravljeni sodelovati pri prevozu tujcev, sodelovanje pri najemu vozil za prevoz, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih. Motiv za izvrševanje kaznivih dejanj je bil pričakovan zaslužek.

7V zvezi z očitkom neupravičene prodaje prepovedanih substanc je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine upoštevalo, da je šlo za večjo količino in več vrst prepovedanih drog (heroin, kokaina in konoplja v vrednosti 13.750 EUR), da sta predvsem heroin in kokain zdravju zelo škodljivi drogi in da gre za eno najtežjih kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje in življenje, kar se odraža tudi v visoko zagroženi kazni (predpisana kazen zapora od 1 do 10 let).

8Kot subjektivne okoliščine pripornega razloga, ki se vse od odreditve pripora niso v ničemer spremenile, je sodišče prve stopnje upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije (za katero je že prestal zaporno kazen) in zaradi kaznivih dejanj izsiljevanja in proizvodnje ter prometa s prepovedanimi drogami (v času izvrševanja očitanih dejanj je še vedno prestajal zaporno kazen v obliki t.i. vikend zapora) in obtoženčevo fiktivno zaposlitev pri samostojnem podjetniku K. s.p.. Na podlagi navedenih okoliščin je namreč mogoče utemeljeno sklepati, da si obtoženec sredstva za preživljanje pridobiva tako, da že več let in kljub že prestani zaporni kazni še vedno izvršuje najhujše oblike kaznivih dejanj s področja organiziranega kriminala in da ga očitno tudi prestana zaporna kazen in prestajanje zaporne kazni v obliki alternativnega načina (vikend zapora) ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Hkrati pa so s tem pri obtožencu izkazane negativne osebne lastnosti kot so koristoljubnost, nespoštovanje pravnih norm, vztrajnost in trdna odločenost izvrševati takšna kazniva dejanja, saj jih izvršuje zaradi pridobivanja premoženjske koristi, od izvrševanja pa ga niso odvrnile niti dosedaj izrečene kazni, niti dejstvo, da so nekateri prevozniki bili pri izvrševanju kaznivih dejanj prijeti, trenutna situacija povečanja ilegalnih pribežnikov pa kaže na to, da je utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec na prostosti z novačenjem voznikov oziroma z organiziranjem tovrstnih kaznivih dejanj oziroma z prevažanjem ilegalnih prebežnikov nadaljeval tudi v prihodnje.

9Zaključke sodišča prve stopnje glede okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obtoženca, zagovornica izpodbija z navedbami, da niso z ničemer izkazani dogovori z neznanimi sostorilci o prevozu tujcev, da ni z ničemer izkazano, da naj bi obtoženi P. povzročil nevarnost za zdravje in življenje ljudi, saj ni bil voznik, da je tudi neupravičena prodaja prepovedanih substanc zgolj očitek, glede katerega v spisu ni najti nobenih dokazov in da v spisu ni najti niti personalnih, niti materialnih dokazov, ki bi obdolženega P. povezovali s kaznivim dejanjem prodaje prepovedanih drog obdolženemu B. Po vsebini gre za enake pritožbene navedbe, ki jih je zagovornica uveljavljala v pritožbi zoper sklep 8. 4. 2020 in v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 24. 4. 2020 pojasnilo, da prepričljivih zaključkov o ponovitveni nevarnosti ni mogoče ovreči z izpodbijanjem utemeljenega suma, ki glede na zgoraj obrazloženo ni vprašljiv. Zagovornica s takimi pritožbenimi navedbami zato ne more prepričati pritožbenega sodišča, da obdolženi P. ni ponovitveno nevaren in da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10Nobenih pomislekov pa tudi ni v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženega še vedno nujen in neogibno potreben ter sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in da je le s priporom mogoče zagotoviti varnost ljudi. Pravilen je zaključek, da izrek kateregakoli milejšega ukrepa, tudi hišnega pripora, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker se tako kazniva dejanja s področja prepovedanih drog kot organizacija in novačenje oseb za voznike ilegalnih migrantov, ki se očita P., lahko izvršujejo tudi iz prostorov hišnega pripora preko telefonskih in internetnih komunikacij, zato je zgolj s priporom mogoče z gotovostjo in učinkovito preprečiti izkazano ponovitveno nevarnost. Zlo, ki bo z omejitvijo svobode gibanja povzročeno obtoženemu, je tudi po oceni pritožbenega sodišča neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi z izvršitvijo kaznivih dejanj (v sodelovanju z drugimi soobtoženci v predmetni zadevi) povzročil oškodovancem, ki so ljudje, katerih razlog odhoda iz matične države je bil v težkih življenjskih in socialnih razmerah, v katerih so bivali, kar pa naj bi obtoženi izkoristil za pridobivanje lastnega zaslužka, kot tudi oškodovancem, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje v zvezi s prepovedano drogo. Pravilni so tudi poudarki sodišča prve stopnje, da kazniva dejanja s področja prepovedanih drog predstavljajo eno najtežjih kaznivih dejanj, z morebitnimi daljnosežnimi posledicami za varnost, zdravje ljudi, potencialnih uživalcev prepovedanih drog in zato po presoji senata milejših ukrepov ni moč uporabiti, in da prepovedani drogi kot sta heroin in kokain pa sodita tudi med najtežje prepovedane droge, torej tiste, ki zelo ogrožajo ne le človekovo zdravje, temveč tudi življenje.

11Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se ni mogoče strinjati z zagovornico obtoženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsaj dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se obtoženemu P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Na drugačen zaključek pa ne nakazuje niti okoliščina, da ima obtoženi P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje. V priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča) in da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor. Od obdolženca, ki naj bi očitana mu kazniva dejanja storil v času prestajanja kazni zapora, ki se je izvrševala z zaporom ob koncu tedna, namreč ni mogoče pričakovati, da z izvrševanjem kaznivih dejanj na prostosti ne bi nadaljeval, ne glede na to, kje naj bi se izvrševal hišni pripor.

12Prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da pri obtoženemu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja, to je varovanja zdravja in varnosti ljudi tako nezakonitih prebežnikov, kot tudi uživalcev prepovedanih drog. Prepričljivost takega zaključka pritožbene navedbe, v katerih zagovornica ponovno poudarja, da obtoženi P. ni sam neposredno izvrševal prevozov nezakonitih prebežnikov, da so se tudi sicer vozili v večjih vozilih (avtodomih, kombijih, kombiniranih vozilih) in da ni on določal števila prebežnikov v posameznem vozilu, niti jih ni on silil, da se natlačijo v vozila, temveč so se za to sami in zavestno odločili, ne morejo omajati. Varnost nezakonitih prebežnikov namreč ne ogroža samo neposredni izvrševalec prevoza tj. voznik, temveč tudi organizator takega prevoza in glede na način sodelovanja obtoženca pri izvrševanju očitanega mu kaznivega dejanja ni podlage za dvom v to, da zaradi obtoženčevih ravnanj varnost nezakonitih prebežnikov ne bi bila ogrožena.

13Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno izpostavilo, da glede na predhodna ravnanja obtoženca, njegovo predkaznovanost ter vztrajnost, intenzivnost, predrznost in trdno odločenost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče pričakovati njegovega sodelovanja in pripravljenosti spoštovanja milejših omejevalnih ukrepov, pa tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in XI Ips 62515/2018 z dne 6. 6. 2019).

14Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je pripor sorazmeren tudi s časovnega vidika, čeprav traja že skoraj eno leto. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je obtožnica bila vložena 5. 2. 2020 in je postala pravnomočna 24. 4. 2020, opravljeni pa so bili predobravnavani naroki za posamezne obtožence, za druge pa so že razpisani. Pri tem je sicer 6 obtožencev priznalo krivdo in so jim tudi bile že izrečene kazni (A., K., B., R., B. in Ž.), a ker gre za kompleksno kazensko zadevo, v kateri je udeleženo veliko število obtožencev, ki se jim očita večje število kaznivih dejanj in je potrebno pridobivati tudi podatke iz tujine, je časovna sorazmernost pripora še vedno podana, zlasti ob upoštevanju višine predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje, ki se očita obtožencu.

15Ker glede na navedeno, pritožbene navedbe niso utemeljene in ker izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo, na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.

16Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.