VSC Sklep II Kp 47812/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Preiskovalna sodnica sodišča prve stopnje je zahtevo za preiskavo, ki jo je dne 9. 9. 2019 vložil pooblaščenec oškodovane pravne osebe E. d.o.o. in jo po pozivu sodišča dopolnil 30. 6. 2020, zavrglo.

2Taki odločitvi oškodovana pravna oseba po svojem pooblaščencu nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se zahtevi za preiskavo oškodovanca kot tožilca ugodi in se preiskava uvede.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- okrožna državna tožilka je s sklepom, opr. št. Kt/2244/2018 z dne 22. 8. 2019 kazensko ovadbo Policijske postaje ... z dne 20. 11. 2018 in dopolnitvijo z dne 4. 6. 2019 zavrgla iz razloga, ker ni podan utemeljen sum, da sta osumljenca storila naznanjeno kaznivo dejanje s podanim pravnim poukom oškodovani družbi, da ima možnost na podlagi drugega odstavka člena 60 ZKP nadaljevati kazenski pregon zoper oba osumljenca v roku 8 dni po prejemu tega sklepa

- v podeljenem roku je pooblaščenec oškodovane družbe sodišču prve stopnje (9. 9. 2019) podal zahtevo za preiskavo, sodišče prve stopnje pa ga je 16. 6. 2020 pozvalo, da tako vloženo zahtevo za preiskavo dopolni v skladu z določbami člena 168 ZKP, zlasti glede opisa dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja z opozorilom, da če v navedenem roku zahteva za preiskavo ne bo dopolnjena tako, da bo sposobna obravnavanja na sodišču, bo kot nepopolna oziroma nerazumljiva v skladu z določbo tretjega odstavka člena 76 ZKP zavržena

- pooblaščenec oškodovane družbe je 30. 6. 2020 poslal dopolnitev zahteve za preiskavo, o kateri je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom.

5Tudi dopolnjeno zahtevo za preiskavo sodišče prve stopnje sodišče štelo za pomanjkljivo, ker v opisu kaznivega dejanja ni naveden kraj storitve kaznivega dejanja, zato je zahtevo za preiskavo z dne 9. 9. 2020, kot tudi njeno dopolnitev z dne 30. 6. 2020 zavrglo.

6Taki odločitvi nasprotuje pooblaščenec oškodovane družbe z navajanjem, da med obveznimi sestavinami v skladu s tretjim odstavkom člena 168 ZKP ni izrecno omenjenega kraja storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa opozarja, da je v opisu dejanja naveden tudi kraj - sedež družbe S. d.o.o. na ..., ki bi ga sodišče moralo šteti kot kraj storitve kaznivega dejanja, zato ne drži zaključek sodišča, da je negotovo, na katerem območju je bilo sploh storjeno ali poskušeno kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi bila vprašljiva tudi krajevna pristojnost za obravnavanje te zadeve. S takimi pritožbenimi navedbami pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog kršitev zakona, ki je podana takrat, če je kazenski zakon med drugim prekršen tudi v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, sploh kaznivo dejanje (1. točka člena 372 ZKP).

7Pritožba sicer pravilno povzema določbo tretjega odstavka 168 ZKP, ki določa obvezne sestavine, ki jih mora vsebovati zahteva za preiskavo, med katerimi je tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, kot tudi okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma (1. točka člena 372 ZKP).

8Prvo sodišče sicer na načelni ravni pravilno razloguje, da mora biti opis dejanja konkreten in jasen, saj se le na ta način storilcu omogoča učinkovita obramba, kot tudi, da se na podlagi opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo določi tudi stvarna in krajevna pristojnost sodišča. Nobenega dvoma tudi ni, da med drugim v primeru, če opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, tako dejanje ni kaznivo in da je tudi kraj storitve kaznivega dejanja tista pomembna okoliščina, ki sodi v sam opis kaznivega dejanja in ki je pomembna zaradi identifikacije samega dejanja v času in prostoru ter zaradi učinkovite obrambe. Vendar pa ima v tej zvezi pritožba prav, da ne prepričajo razlogi prvega sodišča, da v zahtevi za preiskavo kraj storitve kaznivega dejanja ni dovolj konkretiziran, saj natančno branje tako zahteve za preiskavo, kot tudi njene dopolnitve z dne 9. 9. 2020 in 30. 6. 2020 vsebuje navedbo, da naj bi osumljeni J. M., kot direktor družbe S. d.o.o., ... v mesecu oktobru 2016 pri opravljanju gospodarske dejavnosti in pri izvajanju posla preslepil oškodovano družbo s prikazovanjem, da bodo obveznosti do te družbe izpolnjene. Taka navedba kraja in časa v opisu pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj določna, pri čemer pa pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da ker se obema storilcema očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1, čas in kraj storitve kaznivega dejanja v tem primeru nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja in sta ob navedbi, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno s strani odgovorne osebe Jovana Maksimiljana kot direktorja družbe S. d.o.o., s sedežem ... v mesecu oktobru 2016 dovolj konkretizirana¹.

9Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa opis dejanja takšen, kot izhaja iz zahteve za preiskavo in njene dopolnitve, ne vsebuje vseh tistih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj utemeljenega suma, da sta osumljenec in osumljena pravna oseba storila očitano kaznivo dejanje, saj sam opis ne vsebuje dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati na obstoj preslepitvenega namena, ki pa je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 228 KZ-1.

10Glede na obstoječo sodno prakso glede kaznivega dejanja poslovne goljufije² za obstoj preslepitvenega namena ne zadostuje, če iz opisa izhaja le navedba, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in ali obljubljal plačilo, pa kasneje do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo, temveč morajo iz opisa izhajati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je določena oseba s tem, ko se je dogovorila za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in tudi obljubljala redno plačilo, preslepila oškodovano družbo s tem, ko je ravnala s preslepitvenim namenom.

11Natančno branje zahteve za preiskavo z dne 9. 9. 2019 in njene dopolnitve pa pokaže, da se obema osumljencema očita le, da pri poslovnem sodelovanju račun št. 00-11-2016 ni bil poravnan v celoti in da je ostala odprta terjatev še v višini 3.842,50 EUR, med tem ko je račun 024-04-2017 ostal v celoti neporavnan, oba pa sta že zapadla v plačilo, zaradi česar je oškodovana družba utrpela škodo v višini 15.956,50 EUR, kljub temu, da je bil zoper dolžnika vložen predlog za izvršbo in, da je družba S. d.o.o. s strani svojega naročnika - podjetje W. Gmbh za vsa dela, ki jih je opravila na gradbišču v N. oškodovana družba dobila plačilo skupni višini 71.133,54 EUR. Iz opisa še izhaja, da se je osumljenec M. J. na podlagi ustno sklenjenega dogovora izrecno zavezal, da bodo naročene storitve plačevane sproti, zaradi česar je oškodovana družba opravila tudi vsa dela. Ker je izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije preslepitev drugega, bodisi si s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da ne bodo, oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, mora torej opis vsebovati konkretna dejstva in okoliščine, ki izkazujejo preslepitveni namen osumljenca pri poslovanju z oškodovancem, kar pa v konkretnem primeru niti iz zahteve za preiskavo, niti iz njene dopolnitve ne izhaja, kajti zgolj pogodbene zaveze, naročila in obljube o plačilih ter neuspešna izvršba same po sebi še ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve, temveč gre pri tem za okoliščine, ki so tipične za vsa pogodbena civilnopravna razmerja. Iz obravnavanega primera, kot je bilo že pojasnjeno, pa torej izhaja zgolj očitek, da je družba S. d.o.o. tekom poslovnega razmerja poravnala le del svoje obveznosti, obljubljala pa je tudi poplačilo preostanka dolga, pa tega ni storila, takšna dejstva in okoliščine pa ne potrjujejo obstoj preslepitvenega namena, zato gre po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru za tipično civilnopravno razmerje med vpletenimi, ne pa za ravnanje, ki bi imelo zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 228 KZ-1, zaradi česar po prepričanju pritožbenega sodišča opis dejanja v tem delu ni ustrezno konkretiziran do te mere, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati o obstoju preslepitvenega namena na ravni utemeljenega suma.

12Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo oškodovane družbe zavrniti iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje (tretji odstavek člena 402 ZKP) in ob odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri preizkusu zakonitosti sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP).

¹ Primerjaj sodbi VS RS, opr. št. I Ips 28224/2013 z dne 11. 1. 2018 in opr. št. I Ips 1477/2015 z dne 16. 1. 2020.
² Primerjaj sodbo VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 19. 2017.