VSRS Sklep Cpg 8/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja sama nosita svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog obeh predlagateljev za zavrnitev priznanja in izvršitve sodbe Republike Avstrije 41 CGA 45/17P-27 z dne3. 5. 2018 (I. točka izreka). Predlagateljema je naložilo povrnitev 434,33 EUR stroškov postopka nasprotnemu udeležencu z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2S sodbo sodišča Republike Avstrije, ki je po zavrnitvi predloga predlagateljev ostala priznana v Republiki Sloveniji na podlagi a42.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je bilo predlagateljema (tam tožencema) naloženo plačilo 9.975,80 EUR s pripadki v korist nasprotnega udeleženca (tam tožnika), to je sklada Bauarbeiter-Urlaubs- und Abfertigungskasse (v nadaljevanju BUAK), katerega bistvena naloga je zbiranje sredstev, ki jih plačujejo delodajalci v gradbenem sektorju. Sodba se izvršuje po sklepu Okrajnega sodišča v Žalcu I 201/2019 z dne 19. 6. 2019.

3Zoper sklep sodišča prve stopnje predlagatelja vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da [predlogu za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe ugodi in] zavrne priznanje ter izvršitev sodbe sodišča Republike Avstrije 41 CGA 45/17P-27 z dne 3. 5. 2018, za katero poteka postopek izvršbe I 201/2019, ter naloži plačilo stroškov postopka nasprotnemu udeležencu.

4Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril po izteku tridesetdnevnega roka, zato Vrhovno sodišče njegovega odgovora ni upoštevalo.

5Predlagatelja sta vložila pripravljalno vlogo v pritožbenem postopku, ki je bila vložena po izteku tridesetdnevnega pritožbenega roka, zato tudi te Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

6Sodna odločba, ki je izdana v državi članici Evropske unije, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršenkoli postopek (36. člen Uredbe Bruselj I bis¹). Prav tako je sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo (39. člen Uredbe Bruselj I bis). Na zahtevo zainteresirane stranke se priznanje oziroma izvršljivost sodne odločbe zavrne, če obstaja eden od razlogov iz 45. člena Uredbe Bruselj I bis. Med temi razlogi je tudi okoliščina, da je priznanje sodne odločbe v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici (točka (a) prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I bis).

7Glavna ost očitkov pritožnikov je prav v tem, da izpodbijana sodba nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije. Terjatve, ki so predmet avstrijske sodne odločbe, naj bi bile že poravnane v Republiki Sloveniji in gre torej za dvakratno plačilo obveznosti, poleg tega pa naj bi plačilo nasprotovalo Konvenciji med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Pritožnika uveljavljata tudi, da v konkretni zadevi sploh ne gre za civilno ali gospodarsko zadevo, za katero bi bile uporabljive določbe Uredbe Bruselj I bis, saj je nasprotni udeleženec javnopravni subjekt, obveznost po sodbi pa javnopravna dajatev oziroma prispevek. Sodišču prve stopnje očitata še kršitev načela kontradiktornosti, ki naj bi jo to zagrešilo, ker jima ni vročilo odgovora nasprotnega udeleženca na njun predlog, zato se nista mogla izjaviti o njegovih navedbah, predvsem glede sodbe Sodišča EU C-579/17 in glede vprašanja, ali terjatev po avstrijski sodbi pomeni plačilo javnopravnih prispevkov.

8Pritožba ni utemeljena.

Glede očitane postopkovne kršitve

9Drži, da sodišče prve stopnje predlagateljema odgovora nasprotnega udeleženca na njun predlog ni vročilo. Vendar takšno ravnanje sodišča ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti v smislu absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj zakon ne nalaga vročanja odgovora na predlog nasprotni stranki.² Očitek je neutemeljen upoštevaje pritožbeno navedbo predlagateljev, da se zaradi opustitve vročitve nista mogla izjasniti o sodbi Sodišča EU, na katero se je v odgovoru skliceval nasprotni udeleženec, in o naravi terjatve po sodbi, ki je predmet izvršbe. Gre namreč za vprašanja pravilne uporabe prava, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Ker torej v konkretnem primeru med strankama niso bila sporna dejstva, temveč le pravilna uporaba materialnega prava, očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede uporabe Uredbe Bruselj I bis

10Uredba Bruselj I bis v prvem odstavku 1. člena določa, da se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne zajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). V točki (c) drugega odstavka 1. člena uredbe je izrecno določeno, da se ne uporablja za socialno varnost.

11Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je Sodišče EU z vprašanjem uporabljivosti Uredbe Bruselj I bis prav v primeru tovrstnih zahtevkov nasprotnega udeleženca že ukvarjalo kot s predhodnim vprašanjem v zadevi C-579/17 z dne 28. 2. 2019. Sodišče EU je pojasnilo, da je treba termin „civilne in gospodarske zadeve“ po uredbi razlagati avtonomno in da dejstvo, da ima BUAK status kolektivnega organa javnega prava, ni odločilno. Odločilen je namreč temelj razmerja, iz katerega terjatev izvira.

12Obveznost delodajalca za plačilo dodatkov za dopust, ki jih je BUAK terjal pred avstrijskim sodiščem, je neločljivo povezana s civilnopravno pravico delavcev do nadomestila za dopust, zato je tudi narava terjatve BUAK civilnopravna. Poleg tega je treba razlikovati med primeri, ko lahko BUAK sam izda potrdilo o neplačanih dolgovih, ki je izvršilni naslov, in primeri, kot je konkretni, ko mora BUAK glede neplačanih dolgov, ki se nanašajo na napotene delavce, ki dela običajno ne opravljajo v Avstriji, njihovo plačilo sodno uveljavljati, kar je prav tako argument v prid civilnopravne narave terjatve.

13Sodišče EU je še presodilo, da ne gre za dajatev v smislu „socialne varnosti“, ki bi bila prav tako izvzeta iz dometa uporabe Uredbe Bruselj I bis. Za dajatev socialne varnosti gre, če je upravičencem dodeljena na podlagi zakonsko opredeljenega položaja brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb. V konkretnem primeru pa gre za plačilo dodatkov za nadomestilo za dopust, ki je odvisno od višine nadomestila, iz naslova katerega delodajalec plača dodatke. Nadomestilo za dopust v zvezi z delom, ki ga opravi napoteni delavec, mora plačati delodajalec, tudi če se plačilo izvede preko BUAK.

14Odločitve Sodišča EU o predhodnih vprašanjih so zavezujoče za nacionalna sodišča držav članic,³ zato nestrinjanje predlagateljev s stališčem Sodišča EU ne more pripeljati do drugačnih zaključkov kot jih je na tej podlagi sprejelo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Uredba Bruselj I bis je uporabljiva tudi za terjatve BUAK v zvezi s plačilom dodatkov za nadomestilo za dopust, ki se nanašajo na napotene delavce, saj imajo te terjatve po zgoraj povedanem civilnopravno naravo.

Še glede nasprotovanja javnemu redu

15Sklicevanje predlagateljev, da naj bi bile dajatve oziroma prispevki, ki jih nasprotni udeleženec terja v izvršilnem postopku po avstrijski sodbi, v Republiki Sloveniji že plačani, zaradi česar naj bi bilo priznanje in izvršitev sodbe Republike Avstrije v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, ni utemeljeno. Predlagatelja v pritožbi sama navajata, da pravni red Republike Slovenije plačila dajatev oziroma prispevkov v zvezi z nadomestilom za dopust napotenih delavcev v gradbenem sektorju, kot to določa avstrijska zakonodaja, sploh ne predvideva, zato izvršitev obveznosti po izpodbijani sodbi že pojmovno ne more pomeniti dvakratnega plačila iste terjatve. Zgolj dejstvo, da slovenski pravni red določnega prispevka ne uzakonja oziroma da prispevke uzakonja drugače, pa ne pomeni, da plačilo terjatve po izpodbijani sodbi nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije. Javni red namreč ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila integriteto slovenskega pravnega reda. Plačilo prispevkov v korist delavcev pa takšnega nasprotovanja ne utemeljuje.

16Neutemeljeno je tudi sklicevanje predlagateljev, da naj bi izvršitev avstrijske sodbe pomenila nasprotovanje Konvenciji med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se konvencija uporablja za davke na dohodek in premoženje in zato za predlagatelja, ki plačujeta dajatve BUAK-u, že pojmovno ni uporabljiva, saj ne gre za dohodek, temveč takšno plačilo predstavlja kvečjemu davčno priznan odhodek, ki znižuje davčno osnovo.

17Razlogi za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe, ki jih predvideva 45. člen Uredbe Bruselj I bis, v konkretnem primeru niso podani, zato je Vrhovno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

18Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1 (II. točka izreka).

19Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev).
² Primerjaj četrti odstavek a42.b člena ZIZ.
³ Primerjaj 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodbo Sodišča EU CILFIT proti Ministero della Sanità, št. zadeve C-283/81 z dne 6. 10. 1982.