UPRS Sodba II U 24/2018-12

Tožba se zavrne.

1Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 330-373/2017-6 (11247) z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za kmeta. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnica dne 7. 8. 2017 vložila vlogo za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti pridobil podatke iz Registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) ter ugotovil, da je tožnica vpisana kot nosilka kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100330360, ki ima na dan 11. 8. 2017 prijavljenih 2,4256 ha obdelovalnih zemljišč, in sicer od tega 0,7922 ha vinogradov, 1,3307 ha intenzivnih sadovnjakov in 0,3025 ha travnikov, pretežni del teh zemljišč pa se nahaja v k.o. ... in k.o. .... K vlogi je tožnica priložila izjavo, iz katere izhaja, da je njeno kmetijo v letu 2016 in 2017 močno prizadela pozeba, zaradi česar je imela v letu 2016 izpad prihodka iz naslova sadjarstva v višini 100 %, prihodki iz vinogradništva pa so bili minimalni, saj so pridelali le 30 % običajne letine grozdja. Zato je predlagala, naj se pri ugotavljanju statusa kmeta upošteva teoretična vrednost proizvodnje, ki bi jo dosegla v letu 2016, kolikor ne bi bilo pozebe.

2Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je, glede na to, da je tožnica v RKG vpisana kot nosilka kmetijskega gospodarstva, preverjal izpolnjevanje pogojev za status kmeta po določilu 1. alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), v nadaljevanju pa citira še določbe drugega in tretjega odstavka 24. člena ZKZ ter 2. odstavka 111. člena prehodnih in končnih določb tega zakona. Ugotavlja, da je tožnica usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti je prvostopenjski organ upošteval vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev. Dohodkovno merilo, to je dosedanje najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji za izpolnjevanje pogojev za status kmeta, je v letu 2016 znašalo 12.566,41 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na sodno prakso, konkretno na sodbo v zadevi Upravnega sodišča RS, št. I U 1054/2015 z dne 1. 3. 2016, po kateri se v dohodek štejejo le pridelki, ki so bili dejansko pridelani na kmetiji in ne tisti pridelki, ki bi lahko bili pridelani. Po mnenju prvostopenjskega organa namreč ZKZ kot dohodkovni pogoj določa dejansko ustvarjen dohodek iz kmetijske dejavnosti, torej vrednost pridelkov, in ne teoretično možnega. ZKZ tudi ne določa nobenih olajševalnih okoliščin pri izkazovanju dohodka zaradi zmanjšanega pridelka zaradi pozebe, toče ali drugih naravnih nesreč.

3Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnico z dopisom z dne 11. 8. 2017 seznanil s svojimi ugotovitvami, tožnica pa se je o njih izjavila v dopisu z dne 2. 9. 2017, ki ga v nadaljevanju povzema, vztraja pa pri svojem stališču, da se pri ugotavljanju dohodkovnega kriterija za status kmeta upošteva dejansko ustvarjen in ne teoretično možen dohodek, kar izhaja tako iz prej navedene sodbe Upravnega sodišča RS, kot tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 303/2013. Ugotavlja, da je tožnica po podatkih Registra pridelovalcev grozdja in vina (RPGV) v letu 2016 prijavila pridelek grozdja 1370 kg, iz katerega je bilo pridelanega 1050 l vina. Ob upoštevanju cene vina, ki jo navaja tožnica v svoji vlogi, vrednost pridelka ne presega dohodkovnega kriterija za status kmeta, ki ga določa ZKZ, prav tako tudi ne, kolikor se upošteva vrednosti vina, ki jo tožnica navaja v svojem dopisu z dne 2. 9. 2017 in odstopa od uradno prijavljenega pridelka. Tožnica prvostopenjskemu organu tudi ni posredovala drugih dokazil o morebitno dodatno ustvarjenem dohodku iz kmetijske dejavnosti v letu 2016.

4Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve povzema tožničino pritožbo in vsebino izpodbijane odločbe, ki se ji pridružuje. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno pojasnil, da pri prihodkih iz kmetijske dejavnosti ni mogoče upoštevati teoretičnega, temveč le dejanski prihodek ter da ZKZ nima določb, ki bi urejale izjeme v primeru naravnih nesreč, torej tudi pozebe. Strinja se sicer z mnenjem tožnice, ki se opira na sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 44/2014, da je treba pri presoji dohodkovnega kriterija v primeru kmeta fizične osebe na ustrezen način upoštevati dejstvo izpada pridelka kot posledice naravnih nesreč, vendar pa bi morala tožnica svoje trditve o izpadu pridelka zaradi pozebe izkazati s konkretnimi dokazi, česar pa ni storila, četudi jo je prvostopenjski organ pozval k predložitvi dokazov. Tožnica bi bila upravičena do priznanja prihodka zaradi pozebe, kolikor bi predložila ustrezno odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), ki je dodeljevala pomoč za odpravo posledic pozebe in snega v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2016. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica sicer vložila zahtevek za povrnitev škode, vendar prepozno in ga je zato Agencija s sklepom, št. 33006-2393/2017/2 z dne 17. 5. 2017, zavrgla, pritožbe zoper to odločitev pa tožnica ni vložila. Ker je v drugem odstavku 24. člena ZKZ določeno, da se med prihodke iz kmetijske dejavnosti štejejo tudi prihodki iz naslova državne pomoči, bi se torej izpad prihodkov na tožničini kmetiji zaradi pozebe lahko upošteval, kolikor bi pravočasno vložila zahtevo za povrnitev škode kot del dohodkov kmetije. Upoštevanje dohodka zaradi pozebe na kakšen drug način bi bil v nasprotju z določbami ZKZ, podatki Statističnega urada, ki jih je pritožbi priložila tožnica, pa niso dokaz o prihodkih iz kmetijske dejavnosti na tožničini kmetiji. Glede tožničine pritožbene navedbe, da je v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ določeno, da se po tej določbi ugotavlja teoretični prihodek iz kmetijske dejavnosti, drugostopenjski organ pojasnjuje, da ta določba velja le za osebo, ki namerava pridobiti kmetijska zemljišča in iz njih pridobivati pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti, ne nanaša pa se na pridobitev statusa kmeta po drugih alinejah te zakonske določbe.

5Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V upravnem postopku je navajala in dokazovala, da je v pridelovalnem letu 2016 njeno sadjarsko – vinogradniško kmetijo prizadela huda pozeba, ki je v celoti uničila pridelek v intenzivnih sadovnjakih jabolk, kar je primarna dejavnost njene kmetije, in tudi hudo poškodovala vinograd, zaradi česar je bila vrednost pridelkov bistveno zmanjšana. Enako stanje je bilo tudi v letu 2017. Pozebe v letu 2016 in 2017 so splošno znano dejstvo, kot tudi to, da je bila pozeba v Občini ... še posebej izrazita in kar je izkazala s podatki Statističnega urada RS, medtem ko v času, ko je tožnica odgovorila na zahtevo tožene stranke za izjasnitev v zadevi, s podatki za leto 2017 Statistični urad RS še ni razpolagal. V vlogi je tožnica navedla konkretne podatke o višini običajnega pridelka in o višini pridelka zaradi pozebe, prav tako konkretne izračune škode, ki jo je zaradi te naravne nesreče kmetija utrpela v primarni kmetijski dejavnosti. Izpostavila je tudi izpad pridelka in posledično dohodka iz sekundarne kmetijske dejavnosti njene kmetije, to je žganjekuhe in pridelave jabolčnega soka, in to zaradi izpada vhodnih surovin, torej jabolk in gozdnih tropin. Kot dokaz je predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje priče, to je osebe, ki je namestnik njenega kmetijskega gospodarstva.

6Prvostopenjski organ je po prepričanju tožnice zmotno uporabil 24. člen ZKZ, ko je zavzel stališče, da ta dopušča le upoštevanje dejanskega in ne tudi teoretičnega dohodka. Drugostopenjski organ je smiselno povzel enako stališče, le da se je skliceval na prihodke in ne na dohodke, kar je iz materialnopravnega vidika še bolj sporno. V vlogi z dne 2. 9. 2017 je pojasnila razliko med ugotavljanjem pogojev za status kmeta fizične osebe na podlagi dohodkovnega kriterija, kot to ureja drugi odstavek 24. člena ZKZ, in ugotavljanjem pogojev za status kmeta samostojnega podjetnika posameznika na podlagi prihodkovnega kriterija, kar je določeno v četrtem odstavku 24. člena tega zakona. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, št. X Ips 303/2013 z dne 27. 5. 2015, zavzelo stališče, da ZKZ za kmeta samostojnega podjetnika posameznika ne določa le teoretične možnosti ali sposobnosti ustvariti dohodek iz kmetijske dejavnosti, ampak kot pogoj določa dejansko ustvarjeni prihodek, saj se določba četrtega odstavka 24. člena ZKZ sklicuje na podatke iz potrjene zadnje bilance stanja in bilance uspeha. Da pa to ne velja za kmeta fizično osebo, izhaja že iz jezikovne razlaga drugega odstavka 24. člena ZKZ, ki za tako osebo določa dohodkovno merilo s tem, ko določa kaj se šteje kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti, in sicer kot vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev. Iz primerjave drugega in četrtega odstavka 24. člena ZKZ torej izhaja, da dohodkovni kriterij za kmeta fizično osebo ni zasnovan le na dejanskih prihodkih, pač pa se prihodkovni kriterij upošteva le za ukrepe kmetijske politike iz naslova državnih pomoči, medtem ko se glede kmetijskih pridelkov upošteva njihova vrednost in ne višina dejanskih prihodkov iz teh pridelkov. To potrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS, na primer v zadevah št. II U 431/2015 in II U 135/2016. Po stališčih sodišča je za kmeta fizično osebo relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in ne dohodek od teh pridelkov, ta vrednost pa vključuje, poleg na trgu prodanih izdelkov, tudi izdelke za domačo uporabo in nadaljnjo obdelavo. V sodbi, št. II U 311/2015, je Upravno sodišče RS še presodilo, da mora upravni organ v skladu z načelom varstva koristi strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sam po uradni dolžnosti pridobiti podatke o povprečnem letnem pridelku in povprečni ceni ter na ta način določiti vrednost pridelkov na kmetiji. Stališče tožene stranke, da bi morala tožnica izkazati dejanski dohodek, je torej zmotno. Bistvo 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je v ugotavljanju teoretičnega možnega dohodka in ne v ugotavljanju dejanske količine pridelka oziroma dohodkov od tega pridelka. Tožena stranka prihaja v tem delu sama s seboj v nasprotje, saj najprej navaja, da ZKZ ne dovoljuje ugotavljanja dohodkovnega kriterija na teoretično možnem pridelku, nato pa glede 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ zavzame povsem nasprotno stališče, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

7Iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. II U 44/2014, izhaja, da je treba pri presoji dohodkovnega kriterija na ustrezen način upoštevati tudi izpad pridelka kot posledice naravnih nesreč. V tej zadevi je sodišče ugotavljalo obstoj naravne nesreče, vendar pa ugotovilo, da te ni bilo. Kljub temu to kaže, da je pri presoji dohodkovnega kriterija iz drugega odstavka 24. člena ZKZ treba upoštevati tudi teoretično možno vrednost pridelkov, ki pa niso bili pridelani zaradi naravne nesreče. Zgolj dejstvo, da tega zakon posebej ne ureja, namreč še ne pomeni, da bi bilo to v nasprotju z ZKZ. Ni namreč mogoče najti utemeljenega razloga, da se kmetu, ki se že 10 let ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in izključno zaradi naravne nesreče ne doseže dohodkovnega kriterija iz drugega odstavka 24. člena ZKZ, ne bi priznalo statusa kmeta. Razlaga, kot jo je sprejela tožena stranka, postavlja kmete, ki jih prizadene naravna nesreča, v bistveno težji položaj kot osebe, ki se šele pričnejo ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, kar pa je v nasprotju z ustavno zagotovljeno enakostjo pred zakonom iz 14. in 22. člena Ustave RS. Ker 24. člen ZKZ ne ureja primerov ugotavljanja dohodkovnega kriterija v primeru, ko kmeta prizadene naravna nesreča, je treba to pravno praznino zapolniti z ustrezno razlago, kot je bila pojasnjena v predhodnih navedbah in ki kaže, da je za zavarovanje interesov kmeta dopustno ugotavljati dohodkovni kriterij tudi na podlagi teoretično možnega in ne le dejanskega pridelka.

8Po mnenju tožnice je napačno stališče drugostopenjskega organa, da tožnica dejstva izpada pridelka ni izkazala s konkretnimi dokazi. V zvezi s tem je predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje priče – namestnika kmetijskega gospodarstva. To, da je v letu 2016 prišlo do pozebe, je tudi sicer splošno znano dejstvo. Ker v zakonu ni določeno nobeno formalno dokazno pravilo glede izkazovanja dohodkovnega kriterija po 24. členu ZKZ, je drugostopenjski organ bistveno kršil določbe postopka s stališčem, da bi lahko tožnica izkaz pridelka izkazala le s predložitvijo ustrezne odločbe Agencije. Taka presoja v obrazložitvi drugostopenjske odločbe ni utemeljena, niti ni navedena pravna podlaga za tako stališče in je zato ni mogoče preizkusiti. Kolikor je imel drugostopenjski organ v mislih odločbo na podlagi Zakona o ukrepih za odpravo posledic pozebe in snega v kmetijski proizvodnji med 25. in 30. aprilom 2016 (v nadaljevanju ZUOPPSKP), je njegovo stališče, da bi lahko tožnica izpad pridelka izkazala le z odločbo, izdano po tem zakonu, zmotno, kot tudi zmotno, da bi lahko dohodek uveljavljala le v višini denarne pomoči, ki bi jo prejela na podlagi take odločbe. 3. odstavek 6. člena tega zakona je namreč sredstva upravičencem, ki so utrpeli škodo na sadju in vinogradih, določil le v višini 20 % ocenjene škode v sadjarstvu in vinogradništvu, in to v primeru, kolikor je šlo za popolno ali delno uničenje primarne kmetijske proizvodnje. ZUOPPSKP torej ni določal povrnitve celotne nastale škode in tudi ne povrnitve škode, ki je nastala na sekundarni kmetijski proizvodnji. Stališče drugostopenjskega organa, da lahko kmetje, ki jih prizadene pozeba, izpadel dohodek dokazujejo le na podlagi prejetih nadomestil v višini 20 % nastale škode, postavlja zato kmete v slabši položaj od oseb, ki se bodo šele začele ukvarjati s kmetijstvom in lahko dohodkovni kriterij po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ uveljavljajo na podlagi ocene teoretično možnega bodočega pridelka. Obenem to stališče pomeni, da v primeru, ko naravne nesreče zadenejo lokalno omejeno okolje, kmetje ne bi mogli uveljavljati izpadlega dohodka, saj v takem primeru zakon, ki bi urejal državno pomoč, ne bi bil sprejet.

9Tožnica še navaja, da ji je bila v postopku kršena pravica do izjave, saj je pritožbeni organ svojo odločitev utemeljil na odločbi Agencije, ne da bi ji dal možnost, da se o tem izjavi, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Vloga tožnice, s katero je uveljavljala povrnitev škode po ZUOPPSKP, je bila zavržena, kar pomeni, da o vlogi ni bilo odločeno meritorno. Tožena stranka bi zato morala vlogo presoditi vsebinsko in na tej podlagi oceniti ali je tožnici zaradi pozebe nastala škoda in v kakšni višini.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnica v tožbi vztraja, da bi ji morala tožena stranka priznati hipotetičen in ne dejanski dohodek iz kmetijske dejavnosti, pri tem pa se zmotno sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS, št. II U 431/2015 in II U 135/2016. Iz teh sodb namreč ne izhaja, da bi bilo treba upoštevati pričakovani dohodek iz kmetijske dejavnosti, pač pa da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti treba upoštevati vrednosti dejansko pridelanih kmetijskih pridelkov v določenem letu, da pa ni potrebno, da bi bila ta izkazana z računi ter da se upošteva tudi pridelke za domačo porabo in nadaljnjo obdelavo. Neutemeljeno je tudi navajanje tožnice, da jo stališče tožene stranke postavlja v neenakopraven položaj z osebami, ki se šele nameravajo ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo. Primerjava ni utemeljena, saj se dohodek za osebo, ki zatrjuje, da je kmet, izkazuje z dejansko vrednostjo kmetijskih pridelkov. Tožena stranka vztraja, da tožnica ni izkazala izpada pridelka zaradi pozebe, in sicer ne z ustrezno odločbo Agencije in ne z odškodnino katere od zavarovalnic. Splošno znano dejstvo sicer je, da je bila na določenem območju pozeba, ni pa splošno znano dejstvo višina izgube posameznega kmetijskega gospodarstva. Zavrača tudi navedbo tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o sklepu Agencije, s katero je bila njena vloga za odškodnino zavržena. Tožničina navedba bi bila utemeljena, kolikor bi šlo za dokaz ali dokument, ki ji ne bi bil znan.

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila vse razloge za svojo odločitev in zato sodišče zavrača tožničin očitek, da naj bi bila obrazložitev odločbe nepopolna in v nasprotju sama s seboj, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Tožena stranka je dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato sodišče zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in tudi smiselno zatrjevani očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13Med strankama ni sporno, da je tožnica vpisana v RKG kot nosilka kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100330360. Sporno tudi ni, da je usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti ter da v letu 2016 z dejansko pridelanimi kmetijskimi pridelki na kmetiji ni dosegla dohodkovnega merila, po katerem se določa kdaj je dohodek iz kmetijske dejavnosti pomemben dohodek, torej ni dosegla najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki je v tem letu znašala 12.566,41 EUR. Sporno pa je, ali bi morala tožena stranka pri ugotavljanju dohodka kmetije upoštevati tudi dohodek, ki bi ga tožnica teoretično lahko dosegla, kolikor njene kmetije ne bi prizadela pozeba, tako kot to trdi tožnica, ali pa le dejansko doseženi dohodek, kot je to upoštevala tožena stranka.

141. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ določa, da je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Ker je tožnica preverjanje pogojev kmeta fizične osebe z vlogo z dne 7. 8. 2017 uveljavljala za leto 2017, so torej pri preverjanju dohodkov iz kmetijske dejavnosti ter ugotavljanju ali gre za pomembne dohodke relevantni podatki o teh dohodkih za leto 2016. Njene navedbe o pozebi tudi v letu 2017 torej za presojo v tej zadevi niso relevantne.

15Sodišče soglaša s toženo stranko, da je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ pri izračunu pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti treba upoštevati dejansko in ne hipotetično vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, kar pa pomeni, da tožnica, ki v letu 2016 kot nosilka kmetijskega gospodarstva s kmetijsko dejavnostjo ni dosegla pomembnega dohodka, torej dohodka, ki bi presegal 2/3 povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v tem letu (in kar med strankama tudi ni sporno), ne izpolnjuje pogojev za status kmeta. Tožnica pravilno navaja, da ZKZ razlikuje med kmetom fizično osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki je priglašen oziroma registriran za opravljanje kmetijske dejavnosti, vendar pa to po presoji sodišča ne pomeni, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa kmeta le pri slednjem upošteva dejanske prihodke, medtem ko pri kmetu fizični osebi tudi hipotetične dohodke. Za samostojnega podjetnika posameznika se za pridobitev takega statusa zahteva izpolnitev dveh pogojev, to je, da je oseba priglašena oziroma registrirana za kmetijsko dejavnost in da ustvari več kot 50% prihodkov iz kmetijske dejavnosti, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in s prihodki iz naslova državnih pomoči, kar mora izkazati s potrjeno zadnjo bilanco stanja in bilanco uspeha. Brez dvoma torej je, da se za samostojnega podjetnika posameznika zahteva izkaz o dejansko doseženih prihodkih. Razumljivo je, da se od kmeta fizične osebe ne more zahtevati, da bi svoje dohodke izkazoval s takimi bilancami, saj ne gre za samostojnega podjetnika, zato pa ZKZ v drugem odstavku 24. člena določa, da mora s svojo dejavnostjo doseči pomemben dohodek, in to tako z vrednostjo kmetijskih pridelkov na kmetiji, kot tudi s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ter s tem doseči najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. ZKZ torej tudi za kmeta fizično osebo predvideva, da se pri ugotavljanju dohodkov iz kmetijske dejavnosti upošteva dejanska vrednost kmetijskih pridelkov in ne dopušča, da bi se upoštevala vednost hipotetičnih pridelkov, kot to zatrjuje tožnica. Kolikor bi bil to namen zakonodajalca, bi to v zakonu določil, tako kot je to določil za primer osebe, ki kmetijskih zemljišč sicer še nima, vendar pa izkaže, da jih bo pridobila in da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Tožničinega stališča ne potrjuje niti sodna praksa, na katero se sklicuje. Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. X Ips 303/2013 presojalo (le) način ugotavljanja prihodkov iz kmetijske dejavnosti za samostojnega podjetnika ter zavzelo stališče, da se ti lahko izkazujejo z bilancami in računi. Ob tem se do ugotavljanja pogojev za pridobitev statusa za kmeta fizično osebo ni opredeljevalo in zato ni mogoče sklepati, da je sprejelo stališče, da bi bilo za kmeta fizično osebo dopustno, da se pri ocenjevanju dejanskega dohodka upošteva teoretični izračun vrednosti pridelkov in s tem dohodkov. V zadevi št. II U 44/2014 je Upravno sodišče RS pojasnjevalo razliko med kmetijsko dejavnostjo kot edino ali pa glavno dejavnostjo, medtem ko je glede vprašanja suše le ugotovilo, da teh podatkov tožnik ni predložil, ne da bi se opredeljevalo oziroma izreklo ali bi bili taki podatki za zadevo relevantni, torej se ni postavilo na stališče, da bi bilo pri izračunu dohodka dopustno upoštevati višino izgubljenega dogodka zaradi suše, niti tega iz obrazložitve sodbe ni mogoče sklepati. V zadevi št. II U 311/2015 je Upravno sodišče RS zgolj pojasnjevalo način izračuna dohodka kmeta fizične osebe ter zavzelo stališče, da je bila odločitev upravnega organa, ki je upošteval najvišje cene na tržnici, v prid stranki. V tej zadevi torej ni šlo za hipotetično ugotavljanje koliko pridelka bi lahko kmet fizična oseba pridelal na kmetiji, pač pa se je šlo zgolj za izračun višine dohodka na način, da se je glede na dejansko pridelane kmetijske pridelke ter ob upoštevanju cen na tržnici izračunal dohodek kmeta fizične osebe. Hipotetična je bila torej zgolj cena pridelkov, ne pa njihova dejanska pridelava. Tudi v zadevi št. II U 431/2015 je Upravno sodišče RS izhajalo iz dejansko pridelanih kmetijskih pridelkov in ne iz teoretično mogočih, sporno pa je bilo vprašanje ali se lahko pri izračunu dohodka iz kmetijske dejavnosti upoštevajo le tisti kmetijski pridelki, ki so bili prodani na trgu ali pa tudi tisti, ki se namenijo za domačo porabo in nadaljnjo pridelavo ter se postavilo na stališče, da se upoštevajo vsi, torej celotna vrednost dejansko pridelanih kmetijskih pridelkov. Nenazadnje, Upravno sodišče RS je tudi v zadevi, št. I U 1054/2015, na katero se sklicuje tožena stranka, zavzelo stališče, da je pri ugotavljanju dohodkov kmeta fizične osebe treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko pridelani na kmetiji in ne tiste, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko bili pridelani, sporna pa je bila določitev vrednosti dejanskih pridelkov, saj so se ocene ocenjevalcev precej razlikovale.

16Po presoji sodišča torej drugi odstavek 24. člena ZKZ pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za status kmeta določa, da je treba upoštevati dejansko doseženo in ne teoretično možno vrednost kmetijskih pridelkov in zato pritrjuje ugotovitvam tožene stranke. Ne strinja se s tožnico, da naj bi bili s tem kmetje fizične osebe obravnavani neenako glede na tiste posameznike, ki šele nameravajo pričeti s kmetijsko dejavnostjo in bodo šele pridobili kmetijska zemljišča za opravljanje te dejavnosti ter za katere se pri ugotavljanju statusa kmeta v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ upošteva bodoči, torej hipotetični dohodek, ki ga bodo dosegali s kmetijsko dejavnostjo. Načelo enakosti pred zakonom namreč zahteva, da se enaki položaji obravnavajo enako, v konkretnem primeru pa gre za dva povsem različna položaja – osebo, ki je kmet fizična oseba in osebo, ki to šele želi postati. Po presoji sodišča ta dva položaja med seboj nista primerljiva in zato različna ureditev pogojev za pridobitev statusa kmeta ne pomeni kršitve načela enakosti, kot to zatrjuje tožnica.

17Iz vsega pojasnjenega torej izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni izkazala, da bi v letu 2016 z opravljanjem kmetijske dejavnosti pridobila pomemben del dohodka, saj njeni dejanski dohodki niso presegli dohodkovnega kriterija iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. Vprašanje naravne nesreče za to odločitev ni relevantno in v tem kontekstu gre zato pritrditi toženi stranki, ki v zadevi ni zaslišala tožnice in namestnika nosilca kmetijskega gospodarstva, kot je predlagala tožnica, četudi tega v obrazložitvi sicer ni izrecno navedla. Sodišče (enako kot tožena stranka) sicer ne vidi razloga, da tožnici ne bi verjelo, da je njeno kmetijo prizadela pozeba, vendar pa je bilo vprašanje naravne nesreče lahko relevantno le za morebitno pridobitev državne pomoči ali drugih oblik odškodnine, ne pa za ugotovitev pogojev za status kmeta v smislu ZKZ. Statistični podatki, na katere se sklicuje tožnica, izkazujejo pozebo in so bili podlaga za sprejem ZUOPPSKP, ne gre pa za podatke, ki bi se nanašali konkretno na tožničino kmetijo. V tem kontekstu gre razumeti tudi obrazložitev drugostopenjskega organa, ki se nanaša na odločanje Agencije o tožničini vlogi, ki jo je uveljavljala na podlagi tega zakona. Dejstvo, da je bila ta vloga tožnici kot prepozna zavržena in da zato o zadevi ni bilo meritorno odločeno, je tožnici znano, saj ji je bila odločitev Agencije vročena. Gre torej za tožnici znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Predvsem pa je po presoji sodišča iz obrazložitve drugostopenjskega organa mogoče razumeti, da je izhajal iz določbe drugega odstavka 24. člena ZKZ, skladno s katero se pri izračunu dohodkov kmeta upoštevajo tudi dohodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči. Sodišče namreč razume, da je drugostopenjski organ zgolj pojasnil, da bi se, kolikor bi bila tožnica z uveljavljanjem zahtevka po ZUOPPSKP uspešna, na tak način pridobljena sredstva upoštevala v njene dohodke iz kmetijske dejavnosti.

18Na podlagi vsega navedenega sodišče povzema, da dohodek, ki ga je tožnica v letu 2016 dosegla z opravljanjem kmetijske dejavnosti, ni presegel dohodkovnega merila, določenega v drugem odstavku 24. člena ZKZ ter zato presoja, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu. Skladno s tem je tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, tožnica pa v tožbi ni predlagala novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kot dokazne predloge je sicer navedla »enako kot doslej«, ne da bi pojasnila, kaj je imela s tem v mislih. Verjetno sicer je, da je imela v mislih enake dokazne predloge, kot jih je uveljavljala v upravnem postopku, vendar pa sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je postopek upravnega spora sodni postopek, kar pa pomeni, da mora tožnik v tožbi navesti dokaze, s katerimi želi dokazovati zatrjevana dejstva (180. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in torej zgolj sklicevanje na dokaze, ki so bili uveljavljani v upravnem postopku, ne zadošča.