UPRS Sodba III U 239/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: toženka) je z odločbo, št. 33117-1057/2011/92 z dne 17. 10. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), zavrnila tožnikov zahtevek z dne 31. 3. 2015 za izplačilo sredstev v višini 34.077,12 EUR (1. točka izreka) in odločila še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasni, da je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33117-1057/2011/13 z dne 20. 10. 2011 (v nadaljevanju: odločba o pravici do sredstev), tožniku odobrila vlogo na 3. javni razpis za ukrep posodabljanje kmetijskih gospodarstev – ukrep 121 za leto 2010, za naložbe na področju rastlinske pridelave (Uradni list RS, št. 110/2010, v nadaljevanju: Javni razpis), za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), in sicer za naložbe: novogradnja strojne lope (do višine 21.000,00 EUR), izgradnja vodohrama (do višine 1.350,00 EUR), nakup traktorja (do višine 10.717,12 EUR) ter nakup traktorskega viličarja (do višine 1.010,00 EUR). Sredstva so bila tožniku odobrena po postopku in pod pogoji, določenimi v Javnemu razpisu in Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (v nadaljevanju: Uredba PRP). Dne 15. 12. 2014 je tožnik podal prošnjo za prerazporeditev odobrenih sredstev, ki ji je toženka ugodila tako, da je tožniku odobrila nakup traktorja z večjo močjo od odobrenega ter nakup električnega paletnega viličarja namesto odobrenega traktorskega viličarja, pri čemer mora razliko nad odobreno vrednostjo za nakup posameznega stroja kriti tožnik sam.

3Toženka nato natančno opiše potek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe tega sodišča, št. III U 254/2015-11 z dne 6. 2. 2017. Po izvedenem dokaznem postopku ugotavlja, da upravičenost stroškov za traktor in viličar, v višini odobrenih sredstev, ni sporna.

4Kot nadalje pojasni toženka, je tožnik zahtevku za izplačilo sredstev v zvezi s strojno lopo in vodohramom priložil račune: št. 2/2012 z dne 20. 2. 2012 v znesku 20.100,00 EUR, št. 6/2012 z dne 2. 4. 2012 v znesku 10.000,00 EUR, št. 9/2012 z dne 16. 4. 2012 v znesku 20.000,00 EUR in št. 17/2012 z dne 29. 6. 2012 v znesku 14.079,94 EUR, ki jih je vse izdal izvajalec gradnje A. s.p. (v nadaljevanju: izvajalec gradnje). Toženka je, kot že v predhodnem postopku, ugotovila neskladja med zneski za plačilo, navedenimi na računih, in zneski nakazil izvajalcu gradnje v predloženih potrdilih o plačilu (iz predloženih dokazil o plačilih ni bilo razvidno, da so bili plačani prav priloženi računi, pri čemer znesek vseh priloženih računov znaša 64.179,94 EUR, znesek plačil pa 70.000,00 EUR). Ker je toženka na podlagi predložene konto kartice ugotovila, da so vse terjatve izvajalca gradnje do tožnika po spornih računih zaprte in da je njihov plačnik tožnik, je slednjega z dopisom z dne 23. 6. 2017 seznanila, da iz zahtevku priloženih računov (ki se glasijo na hladilnico in skladiščne prostore na naslovu ...) ni razvidno, ali se nanašajo v celoti oziroma v določenem delu le na strojno lopo in vodohram, za katera so bila odobrena sredstva in ki predstavljata samo del celotnega objekta, ki ga je zgradil tožnik (objekt poleg strojne lope in vodohrama sestavljata še hladilnica in skladiščni prostori). Zato je tožnika z istim dopisom pozvala, da predloži izpis iz DDV evidenc in izpis obrazca DDV-O iz e-davkov za obdobja, v katera so bili vključeni sporni računi, ter izpis iz registra osnovnih sredstev od začetka gradnje do danes.

5V prvem odstavku poglavja XI/2 Javnega razpisa je namreč določeno, da toženka administrativno preveri ustreznost zahtevka in priloženih dokazil, upravičenec pa mora, odvisno od vrste naložbe, predložiti dokumente, opredeljene v drugem odstavku poglavja IV/3 Javnega razpisa in v odločbi o pravici do sredstev, med drugim originalne izvode računov ali overjene fotokopije računov ter originalna dokazila o plačilu (overjene kopije položnic oziroma blagajniških prejemkov ali originalna potrdila banke o izvršenih plačilih), pri čemer toženka preveri tudi, ali so upoštevani le računi/gradbene situacije, ki se nanašajo na prijavljeno naložbo, ali je časovno zaporedje predračunov oziroma pogodb, računov in plačil ustrezno, ali so upoštevani vsi odbitki (DDV, popusti) in ali so predloženi dokumenti/dokazila ustrezni. V skladu s prvim odstavkom 48. člena Uredbe 809/2014/EU¹ se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. V tretjem odstavku istega člena te Uredbe je nadalje določeno, da upravni pregledi zahtevkov za plačilo vključujejo zlasti, in če je to ustrezno glede na zadevni zahtevek, preverjanje: (a) zaključene operacije v primerjavi z operacijo, za katero je bila predložena in odobrena vloga za podporo, ter (b) nastalih stroškov in izvedenih plačil. Za obravnavani primer pa je pomembna tudi določba četrtega odstavka 60. člena Uredbe 1305/2013/EU,² ki zapoveduje, da se plačila upravičencev dokažejo z računi in potrdili o plačilu. Če to ni mogoče, se plačila dokažejo z dokumenti enake dokazne vrednosti.

6Po izvedenem dokaznem postopku toženka zaključuje, da se zahtevku za izplačilo priloženi računi ne nanašajo v celoti le na strojno lopo in vodohram, prav tako ni določen del stroškov, ki se nanaša na ta dva dela objekta, za katera so bila tožniku odobrena sredstva. Iz računov je namreč razvidno, da vsebujejo tudi obračun stroškov za gradnjo hladilnice in skladiščnih prostorov, ne zgolj za strojno lopo in vodohram. Tudi iz obrazca DDV-O, ki ga je za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 6. 2012 predložil tožnik, je razvidno, da je v spornih računih podan obračun za gradnjo hladilnice in skladiščnih prostorov, ne pa zgolj za strojno lopo in vodohram, kot je navedeno v izjavah izvajalca gradnje z dne 18. 2. 2015 in 3. 8. 2017, ki ga toženka ocenjuje kot pristranskega, izjavi pa tudi sicer ne predstavljata dokumentov take dokazne vrednosti kot potrdilo o plačilu v smislu četrtega odstavka 60. člena Uredbe 1305/2013/EU. Da bi se sporni računi nanašali zgolj na gradnjo strojne lope in vodohrama, ne izhaja niti iz knjige prejetih in izdanih računov in niti iz priložene kartice osnovnih sredstev na dan 8. 7. 2017, nasprotno, iz nje je razvidno, da so bili za gradnjo strojne lope, vodohrama, hladilnice in skladiščnih prostorov izdani in uveljavljani le sporni računi, kasnejši računi za hladilnico pa se glasijo na opremo, račun št. 6/2012 pa se celo nanaša samo na gradbena dela na hladilnici in skladiščnih prostorih. Ob tem toženka še ugotavlja, da predložena kartica osnovnih sredstev ni vodena v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) ter SRS (2006), zato iz nje ni mogoče razbrati vrednosti le vodohrama in strojne lope ter vrednosti celotnega objekta, katerega del sta. Iz vsebine računov št. 2/2012 in št. 17/2012, ki se sklicujeta na pogodbo "na ključ", in iz vsebine predložene pogodbe "na ključ" z dne 6. 1. 2012 ter iz Ponudbe št. 1/2011 in rekapitulacije del ponudnika, je razvidno, da so bili računi izdani za dela, izvedena na podlagi popisa del in stroškov iz Ponudbe št. 1/2011, ki se nanaša na celotno naložbo v vrednosti 155.153,00 EUR brez DDV, in ne (le) na podlagi Ponudbe za vodohram in strojno lopo št. 22/2011, ki ima tudi manjšo vrednost (53.483,28 EUR brez DDV). Poleg tega je bila pogodba "na ključ" sklenjena 6. 1. 2012 in ne v letu 2011. Ker navedeni listinski podatki ne podpirajo pojasnil iz poročila nadzora podjetja A. d.d. z dne 20. 3. 2015, jih toženka ni štela kot utemeljene. Toženka je nadalje preverila tudi, ali so stroški in plačila za gradnjo strojne lope in vodohrama posebej določeni v končnem obračunu, ki je priloga poročila nadzora z dne 20. 3. 2015, vendar je ugotovila, da so v njem kot neupravičen strošek posebej izločene le postavke, ki se nanašajo na opremo hladilnice, pri postavkah, ki se nanašajo na gradnjo (zemeljska dela, betonska dela, zidarska dela in tesarska dela) pa stroški za hladilnico, strojno lopo in vodohram niso posebej določeni oziroma razdeljeni.

7V zvezi z opravljeno kontrolo na kraju samem toženka pojasni, da z njo ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bila v končnih cenah za dela iz specifikacije za vodohram in strojno lopo z dne 20. 3. 2015 zajeta le dela za strojno lopo in vodohram ali tudi za hladilnico in skladiščne prostore, saj kontrolor na kraju samem ne preverja ustreznosti tržnih cen za posamezne postavke, še posebej v primeru, ko se cene gibljejo znotraj z odločbo o pravici do sredstev priznane vrednosti.

8S poizvedbami toženke pri Upravni enoti ... je bilo ugotovljeno še, da tožnik ni pridobil uporabnega dovoljenja, čeprav bi ga za celoten objekt kot manj zahtevni objekt moral. Zato do sredstev ne bi bil upravičen niti v primeru, če bi na Javnem razpisu kandidiral z naložbo kot celoto.

9Na podlagi vsega navedenega toženka zaključi, da se obravnavanemu zahtevku priloženi računi ne nanašajo zgolj na strojno lopo in vodohram in da tudi ni mogoče določiti delov, v katerih se računi nanašajo na odobreni naložbi, kar ni skladno z določbo 1. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom poglavja IV/3 Javnega razpisa. Ta za uveljavljanje plačila za dokončano naložbo predpisuje predložitev originalnih izvodov računov ali njihovo overjeno fotokopijo. Predloženi računi se morajo nanašati na naložbo v celoti ali pa vsaj v določenem oziroma določljivem delu, kar omogoča preizkus upravičenosti višine uveljavljanih stroškov glede na odobreno naložbo po odločbi o pravici do sredstev. Tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev je zato toženka v delih, ki se nanašata na znesek 21.000,00 EUR za novogradnjo strojne lope ter na znesek 1.350,00 EUR za vodohram, presodila kot neutemeljen in ga zato zavrnila na podlagi 1. in 2. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom poglavja IV/3 Javnega razpisa ter določbo tretjega odstavka 48. člena Uredbe 809/2014/EU v zvezi s četrtim odstavkom 60. člena Uredbe 1305/2013/EU.

10Ker znesek, ki ga je tožnik zahteval za izplačilo, za več kot 10 % presega znesek izračunanih upravičenih stroškov, je toženka uporabila upravno kazen na podlagi 63. člena Uredbe 809/2014/EU. Znesek kazni je razlika med navedenima zneskoma, ki pa ne more biti večji od popolne ukinitve podpore. Izračuni so razvidni iz tabele na 20. strani izpodbijane odločbe, obrazloženi pa so na njeni 19. in 20. strani. Ker znesek izračunane upravne kazni v višini 22.350,00 EUR presega znesek upravičenih stroškov za traktor in električni viličar v skupni višini 11.727,12 EUR, je toženka tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev v celoti zavrnila.

11Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je na podlagi zahtevka z dne 31. 3. 2015 upravičen do izplačila sredstev v višini 34.077,12 EUR, z zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje. Podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj sodišče toženki naloži, da mu povrne stroške tega postopka.

12V tožbi najprej ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je toženka uveljavljane stroške za nakup traktorja in električnega viličarja upoštevala pri izračunu odobrenih sredstev v smislu določbe točke (a) prvega odstavka 63. člena Uredbe 809/2014/EU.

13Nato tožnik pojasnjuje, da so mu bila sredstva odobrena za del gospodarskega poslopja, in sicer za strojno lopo in vodohram, gospodarsko poslopje pa obsega še hladilnico, skladiščni prostor in pokrito teraso. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, o kateri investiciji je toženka odločala, saj navedene enote objekta ves čas prepleteno navaja, čeprav bi se morala omejiti na predmet odločanja v tej zadevi. V obdobju od 1. 4. 2012 do 30. 6. 2012 sta bili v celoti zgrajeni le enoti vodohrama in strojne lope, istočasno je bil zgrajen zgolj nosilni zid strojne lope, ki povezuje tudi objekt hladilnice, ne pa celotna strojna lopa in hladilnica. Zemeljskih del, ki so se nanašala na celoten objekt, tožnik v zahtevku za izplačilo ni uveljavljal, prav zato, da bi se izognil kritikam toženke o sočasnosti gradnje ostalih enot. Skladiščni prostori so v nadstropju objekta, zato istočasnost gradnje ni mogoča, za hladilnico pa je kmetija na drugem javnem razpisu kandidirala šele v letu 2013, kar kaže, da s spornimi računi niso bili plačani stroški za celoten objekt. Toženka je imela možnost, da bi dejansko stanje preverila na terenu, pa tega ni storila. Nikjer tudi ni določeno, da mora biti objekt, s katerim se kandidira na Javnem razpisu, ločen od drugih enot stavbe, zato toženka nima pravne podlage za očitke iz izpodbijane odločbe.

14V zvezi z razliko med zneski, navedenimi na spornih računih, in dejansko plačanimi zneski izvajalcu gradnje je tožnik med postopkom izkazal, da se ta razlika nanaša na hladilnico, ki jo je istočasno kot objekta, ki sta predmet Javnega razpisa, zgradil isti izvajalec. Glede ustrezno izvedene investicije je tožnik po pooblaščencu podal pojasnila na sestanku 6. 6. 2017, istočasno je pojasnila podal tudi pisno. Nepomembna za to zadevo je razlika med pogodbeno vrednostjo in obračunano vrednostjo gradnje, na katero se opira toženka, saj gradbena zakonodaja omogoča taka odstopanja. Iz izjave izvajalca gradnje z dne 18. 2. 2015 izhaja, da so bila vsa dela plačana, iz izjave nadzornice gradnje z dne 20. 3. 2015 pa, da so bila dela tudi v celoti dokončana. Tožnik nasprotuje oceni toženke, da sta navedeni izjavi pristranski, pri čemer je toženka tudi imela možnost, da bi vpletene zaslišala, pa tega ni storila. Tudi sicer ni izvedla dokaznega postopka, kot ji je to naložilo sodišče v sodbi z dne 6. 2. 2017, ampak je odločila, ne da bi popolno ugotovila dejansko stanje. Da so bile vse terjatve izvajalca gradnje plačane, izkazuje tudi predložena kontna kartica.

15Nadalje tožnik nasprotuje ugotovitvi toženke, da iz obrazca DDV-O za obdobje od 1. 4. 2012 do 30. 6. 2012 ni mogoče razbrati, kolikšen delež stavbe predstavljata strojna lopa in vodohram. Sporni računi zajemajo obdobje od 20. 2. 2012 do 29. 6. 2012, ko je gradil le objekta, za katera so mu bila po Javnem razpisu odobrena sredstva, kot je mogoče razbrati iz poročila gradbenega nadzora. Tožnik pojasnjuje še razlike v obračunih v poročilu nadzornice z dne 20. 3. 2015 ter podaja navedbe v zvezi s Ponudbo št. 1/2011, ki je bila narejena za objekt kot celoto, naknadno pa je bila toženki dostavljena popravljena ponudba zgolj za strojno lopo in vodohram. Z izvajalcem del se je dogovoril za gradnjo objekta po pogodbi "na ključ", kar je bilo upoštevano pri obračunu investicije. Toženki očita, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj ni mogoče ugotoviti ločenega deleža izplačila za strojno lopo in vodohram; obrazložitev odločbe je namreč brez novih konkretnih ugotovitev glede na predhodni postopek. V ponovnem postopku ni izvedla pregleda na kraju samem, saj je celoten ugotovitveni postopek vodila le iz pisarne. Če organ, ki vodi postopek, ne more ugotoviti stanja zadeve, ne sme odločiti v škodo stranke, pač pa si mora sam priskrbeti dokaze, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Načina dokazovanja ne določata niti Uredba 809/2014/EU niti Javni razpis, pri čemer je toženka 2. 6. 2015, 3. 6. 2015 in 10. 6. 2015 opravila ogled na kraju samem ter ugotovila, da so vsa gradbena dela dokončana in mehanizacija nabavljena. Tožnik nasprotuje ugotovitvi, da register osnovnih sredstev ni voden skladno z ZGD-1 in SRS 2006/2016, pojasnjuje plačilo računov preko pooblaščenke ter ugovarja, da sta poizvedbi toženke pri Upravni enoti ... glede pridobitve uporabnega dovoljenja za zgrajeni objekt (in zahteve toženke, da to dovoljenje predloži tožnik) za ta postopek brezpredmetni, pri čemer s poizvedbami tudi ni bil seznanjen. Glede zahteve po predložitvi kontne kartice opozarja, da je kontna kartica fizične osebe osebni podatek.

16Tožnik še opozarja, da toženka izpodbijane odločbe v ponovnem postopku ni izdala v predvidenem roku ter da mu ni bila dana možnost ustne obravnave, na kateri bi predstavil svoja stališča in predlagal dokaze. Dokazov, ki jih je predložil, pa toženka ni pravilno ocenila. Izpodbijane odločbe se zaradi vsega navedenega ne da preizkusiti.

17Kot dokaze za svoje navedbe tožnik predlaga vpogled v listine, ki so v upravnem spisu, pri čemer izpostavlja: izpodbijano odločbo, odločbo o pravici do sredstev, odločbo toženke z dne 28. 8. 2015, sodbo tukajšnjega sodišča z dne 6. 2. 2017, svojo vlogo z dne 12. 12. 2014, elektronsko sporočilo toženke z dne 18. 12. 2015, račun družbe A. d.d. z dne 26. 1. 2015, dopisa družbe A. d.d. z dne 3. 2. 2015 in z dne 19. 5. 2017, račun in dobavnico družbe B. d.o.o. z dne 20. 1. 2015, dopis družbe B. d.o.o. z dne 20. 1. 2015, odgovor podjetja A. d.d. z dne 19. 5. 2017, ki sta mu priloženi kopija prometnega dovoljenja in kopija zavarovalne police, odgovor Upravne enote ... z dne 16. 5. 2017, izjavo nadzornice gradnje z dne 20. 3. 2015, izjavo izvajalca gradnje z dne 18. 2. 2015, zapisnik sestanka z dne 6. 6. 2017, svojo vlogo z dne 6. 6. 2017 s prilogami, toženki poslano kontno kartico s prilogami, uradni zaznamek z dne 15. 6. 2017 s prilogami, svoje elektronsko sporočilo z dne 11. 6. 2017 s prilogami, svojo vlogo z dne 7. 7. 2017 s prilogami, svojo vlogo z dne 3. 8. 2017 s prilogami, register opreme ter dopisa Upravne enote ... z dne 14. 9. 2017 in z dne 20. 9. 2017. Nadalje predlaga, da sodišče zasliši tožnika in njegovega pooblaščenca v upravnem postopku A.A., izvajalca gradnje B.B., nadzornico gradnje C.C. in vodjo računovodstva Č.Č. ter da postavi izvedenca gradbene stroke. Tožbi prilaga še pojasnili Deželne banke Slovenije d.d. z dne 26. 10. 2017 in z dne 14. 11. 2017 ter pojasnilo glede vodenja registra osnovnih sredstev in uporabe SRS 2006/2016.

18Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter nanje odgovarja predvsem z razlogi, kot izhajajo že iz izpodbijane odločbe. Tožniku sicer pritrjuje, da iz Javnega razpisa ne izhaja zahteva po gradnji samostoječih oziroma ločenih posameznih kmetijskih objektov, vendar pa poudarja, da iz določil Javnega razpisa (sedmi odstavek Splošnih pogojev za Naložbe iz 1. dela poglavja IV/1: Vstopni pogoji za primer, če vlagatelj, skladno z 12. točko prvega odstavka 23. člena Uredbe PRP kandidira za pridobitev sredstev samo za del naložbe) izhaja zahteva, da kolikor vlagatelj kandidira za pridobitev sredstev za gradnjo zgolj posameznega dela objekta, ki je vpet v celotni, skupni objekt, mora predložiti dokumentacijo, iz katere bo razviden: popis del in stroškov, ki se nanaša na celotno naložbo, ločen popis del in stroškov za del objekta, za katerega vlagatelj kandidira na Javnem razpisu, ter ločen popis del in stroškov za del objekta, za katerega vlagatelj ne kandidira na Javnem razpisu, česar tožnik ni predložil. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19V pripravljalni vlogi tožnik smiselno ponavlja tožbene ugovore ter dodaja, da je listine, na katere se sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, predložil v postopku dodelitve sredstev, v obravnavanem postopku pa se odloča o njihovem izplačilu. Dodatno k dokazom, predlaganim že v tožbi, predlaga še postavitev izvedenca ekonomske stroke ter zaslišanje bančne uslužbenke D.D..

K I. točki izreka:

20Tožba ni utemeljena.

21Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikov zahtevek z dne 31. 3. 2015 za izplačilo sredstev v višini 34.077,12 EUR.

22Kot določa četrti odstavek 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1), organ zavrne zahtevek za izplačilo, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev.

23Med strankama ni sporno, da so bila tožniku z odločbo o pravici do sredstev odobrena sredstva za novogradnjo strojne lope (do višine 21.000,00 EUR), za izgradnjo vodohrama (do višine 1.350,00 EUR), za nakup traktorja (do višine 10.717,12 EUR) ter za nakup traktorskega viličarja (do višine 1.010,00 EUR). Za toženko prav tako ni sporno, da je tožnik traktor in viličar dejansko nabavil in plačal ter da bi bil brez upravne kazni zanju upravičen do izplačila sredstev v maksimalni višini, priznani z odločbo o pravici do sredstev (ob upoštevanju odobritve spremembe z dne 17. 12. 2014), kar jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnik strojno lopo in vodohram zgradil kot del objekta, ki obsega še hladilnico in skladiščni prostor, pri čemer toženka ne oporeka, da je tožnik lahko strojno lopo in vodohram, za katera so mu bila odobrena sredstva po Javnem razpisu, zgradil kot del širšega objekta. Za toženko tudi ni sporno, da je tožnik strojno lopo in vodohram dejansko zgradil in tudi plačal (vendar v nedoločljivem delu za strojno lopo in vodohram, kar je predmet spora). Do vseh tistih tožbenih navedb oziroma izvajanj, ki se nanašajo na navedena nesporna dejstva, se zato sodišču ni treba posebej opredeljevati, kar velja tudi za s temi dejstvi povezane dokaze, ki jih predlaga tožnik (elektronsko sporočilo toženke z dne 18. 12. 2015, račun družbe A. d.d. z dne 26. 1. 2015, dopisa družbe A. d.d. z dne 3. 2. 2015 in z dne 19. 5. 2017, račun in dobavnica družbe B. d.o.o. z dne 20. 1. 2015, dopis družbe B. d.o.o. z dne 20. 1. 2015, odgovor podjetja A. d.d. z dne 19. 5. 2017, ki sta mu priloženi kopija prometnega dovoljenja in kopija zavarovalne police, odgovor Upravne enote ... z dne 16. 5. 2017 ter pojasnili Banke ... d.d. z dne 26. 10. 2017 in z dne 14. 11. 2017).

24Kot je razvidno iz spisov zadeve, je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem upravnem postopku, saj je tukajšnje sodišče s sodbo, št. III U 254/2015-11 z dne 6. 2. 2017, prvotno v zadevi izdano odločbo z dne 28. 8. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Za prvotno izdano upravno odločbo in posledično tudi za predhodno sodbo tega sodišča je bila ključna ugotovitev toženke o razliki med zneski na računih, ki jih je tožnik priložil zahtevku za izplačilo, ter izvajalcu gradnje dejansko plačanih zneskih (ki so bili višji od tistih na računih). V postopku izdaje izpodbijane odločbe je sicer toženka ugotavljala tudi dejstva v zvezi z navedeno razliko, vendar je po tem, ko je ugotovila, da je tožnik sporne račune dejansko plačal, sedaj izpodbijano odločbo oprla na drugo ugotovitev, in sicer da iz predloženih računov ni razvidno, da se nanašajo zgolj na strojno lopo in vodohram kot del celotnega objekta oziroma da ni razvidno, v katerem deležu se zneski po računih nanju nanašajo. Glede na povedano so torej za ta postopek nepomembne tudi tožbene navedbe oziroma izvajanja, ki se nanašajo na omenjeno razliko med zneski na računih in dejanskimi plačili, saj na teh dejstvih izpodbijana odločitev ne temelji.

25Kot je nadalje razvidno iz spisov zadeve, je tožnik zahtevku za izplačilo priložil račune: št. 2/2012 z dne 20. 2. 2012 (v znesku 20.100,00 EUR), št. 6/2012 z dne 2. 4. 2012 (v znesku 10.000,00 EUR), št. 9/2012 z dne 16. 4. 2012 (v znesku 20.000,00 EUR) in št. 17/2012 z dne 29. 6. 2012 (v znesku 14.079,94 EUR), ki jih je vse izdal izvajalec gradnje. Na računu št. 2/2012 je navedeno, da je izdan "za izdelavo temeljev in spodnje etaže hladilnice in skladiščnih prostorov na gospodarskem objektu na ..., po pogodbi na ključ", na računih št. 6/2012 in št. 9/2012 je navedeno, da sta izdana za "gradbena dela na hladilnici in skladiščnih prostorih na gospodarskem objektu na ...", na računu št. 17/2012 pa, da so obračunana "dela po dokončnem obračunu za hladilnico in skladiščne prostore po pogodbi na ključ, na poslovnem objektu na ...". Da bi iz takšne opredelitve v računih jasno izhajalo, da se ti nanašajo zgolj na strojno lopo in vodohram (torej na dela gospodarskega objekta, za katera so bila z odločbo o pravici do sredstev odobrena sredstva) ne zatrjuje niti tožnik. V tej zvezi je treba pojasniti, da je namen obveznosti predložitve originalnih izvodov računov k zahtevku za izplačilo sredstev (1. točka drugega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa) predvsem v tem, da je toženki omogočena administrativna kontrola zahtevka, ki je še toliko bolj pomembna v primeru, kot je tudi obravnavani, ko so bila sredstva odobrena samo za del širše naložbe in je zato treba upravičene stroške jasno razmejiti od stroškov, ki niso predmet Javnega razpisa oziroma odločbe o pravici do sredstev. Sicer bi namreč lahko prišlo do nezakonite situacije, ko bi bila stranki izplačana sredstva za naložbe, ki jih odločba o pravici do sredstev ne zajema. Ob tem sodišče pripominja (glede na to, da se račun št. 2/2012 nanaša tudi na izdelavo temeljev), da bi bil tožnik v primeru jasne razdelanosti stroškov lahko upravičen tudi do dela skupnih stroškov gradnje celotnega objekta, ki se nanaša na strojno lopo in vodohram. Za tak primer je namreč v 13. točki prvega odstavka 23. člena Uredbe PRP določeno, da se od vseh skupnih stroškov gradnje celotnega objekta kot upravičeni stroški priznajo stroški v sorazmernem deležu glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo zasedajo prostori, za katere je vlagatelj sredstva pridobil. Račun je torej bistven dokument, ki omogoča preverjanje upravičenosti stroškov. Sodišče ob tem še izpostavlja, da gre pri dodeljevanju oziroma izplačevanju nepovratnih sredstev na področju kmetijske politike za postopek s poudarjenimi elementi formalnosti, s čimer se želi zagotoviti transparentno porabo evropskih sredstev.

26Z ugotovitvijo, da sporni računi ne omogočajo presoje upravičenosti izplačila sredstev, je toženka tožnika seznanila v dopisih z dne 23. 6. 2017 in 25. 7. 2017, vendar tožnik tekom celotnega upravnega postopka (in niti v upravnem sporu) ni konkretiziral zatrjevanja, da se sporni uveljavljani stroški v celoti nanašajo na strojno lopo oziroma na vodohram, oziroma ni konkretiziral, v kakšnem točno določenem delu se nanašajo na strojno lopo in v kakšnem na vodohram, ter tega tudi ni izkazal. Trditveno in dokazno breme pa je v konkretnem primeru na tožniku in ne na toženki, kot to zmotno razume tožnik glede na svoje navedbe v tožbi.

27Toženka je pravilno vodila ugotovitveni postopek, v smislu načela materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP) je izvedla obsežen dokazni postopek ter tožniku omogočila aktivno sodelovanje v postopku za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. V okviru načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP) je izvedene dokaze pravilno ocenila ter svojo dokazno oceno tudi ustrezno obrazložila. Sodišče se strinja z dokazno oceno toženke glede izjav izvajalca gradnje in nadzornice gradnje (na katere se sklicuje tožnik), saj so bile sestavljene naknadno (leta 2015 oziroma 2017, medtem ko so bili računi izdani v letu 2012), predvsem pa so tudi ostale na nivoju z drugimi dokazi nepodprtih zatrjevanj. V izjavi izvajalca gradnje je navedeno, da so bili sporni računi izdani le za strojno lopo in vodohram ter da so bili za gradnjo hladilnice stroški poravnani po drugih računih, ki pa jih tožnik tekom (upravnega ali sodnega) postopka ni konkretiziral niti predložil, čeprav bi bili bistveni za presojo zadeve. Navedene izjave izvajalca gradnje in nadzornice gradnje tako ne predstavljajo dokumenta enake dokazne vrednosti, kot jo ima račun v smislu določbe četrtega odstavka 60. člena Uredbe 1305/2013/EU. Da bi iz samega registra osnovnih sredstev izhajalo, da je bila s spornimi računi plačana le gradnja strojne lope in vodohrama, konkretizirano ne trdi niti tožnik (v tožbi ugovarja ugotovitvi toženke o nepravilnem vodenju registra osnovnih sredstev, kar pa za konkretni postopek ni bistveno in zato ni pomembno niti pojasnilo, ki ga tožnik glede vodenja registra osnovnih sredstev in uporabe SRS 2006/2016 prilaga tožbi). Tožnik zatrjuje, da dejstvo, da se sporni računi nanašajo le na strojno lopo in vodohram, (posredno) izhaja iz obrazca DDV-O za obdobje 1. 4. 2012 do 30. 6. 2012, ker je v tem obdobju zgradil le ta dva dela objekta. Časovna komponenta gradnje sama po sebi ne izkazuje predmeta, za katerega je bil izdan račun, pa tudi sicer prihaja tožnik pri tem v tožbi v nasprotje sam s seboj, ko po eni strani v zvezi s spornimi računi zatrjuje, da je hladilnico (in skladiščne prostore) gradil ločeno od strojne lope in vodohrama, po drugi strani pa razliko med zneski na spornih računih in dejanskimi plačili izvajalcu gradnje utemeljuje prav z dejstvom, da je bila sočasno z deloma, ki sta predmet Javnega razpisa oziroma odločbe o pravici do sredstev, grajena tudi hladilnica (drugi odstavek na 6. strani tožbe). Tudi sklicevanje na to, da je bila za gradnjo objekta med tožnikom in izvajalcem gradnje sklenjena pogodba s klavzulo "ključ v roke", tožnika ne odvezuje obveznosti iz Javnega razpisa, da zahtevku za izplačilo predloži ustrezne račune, iz katerih jasno izhaja, da so njihov predmet (zgolj) stroški za naložbe, ki so bile odobrene z odločbo o pravici do sredstev.

28Po presoji sodišča tožnik toženki neutemeljeno očita, da v zadevi ni opravila ustne obravnave. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Tožnik v upravnem postopku ni predlagal, da naj toženka opravi ogled, zasliši priče ali izvedence (s tožnikom oziroma njegovim pooblaščencem pa je dne 6. 6. 2017 tudi opravila sestanek), zato ji tožnik v tožbi neutemeljeno očita, da je postopek vodila "zgolj iz pisarne". Kontrola naložbe na kraju samem je bila nesporno opravljena (zapisniki z dne 2. 6. 2015, z dne 3. 6. 2015 in z dne 10. 6. 2015), pri čemer niti ni sporno, da so bila gradbena dela dokončana ter mehanizacija nabavljena; preverjanje računov v smislu ugotavljanja upravičenosti stroškov pa je stvar upravnega oziroma administrativnega pregleda (48. člen Uredbe 809/2014/EU). Pri čemer je, kot že rečeno, poudarjeno načelo pisnosti, s čimer se zasleduje cilj zagotavljanja transparentnosti pri odločanju o dodeljevanju in izplačilih sredstev.

29Kljub temu, da je bil tožnik tekom upravnega postopka večkrat seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem, na katerem temelji izpodbijana odločba, ter pozvan, da izkaže, da se sporni računi nanašajo zgolj, oziroma v določljivem delu, na strojno lopo in vodohram, tožnik šele v upravnem sporu predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje svojega pooblaščenca v upravnem postopku A.A., zaslišanje izvajalca gradnje B.B., zaslišanje nadzornice gradnje C.C., zaslišanje vodje računovodstva Č.Č., postavitev sodnega izvedenca gradbene stroke, postavitev izvedenca ekonomske stroke in zaslišanje bančne uslužbenke D.D.. Pri tem ne utemelji, zakaj navedenih dokazov ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, zato gre za nedopustne novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).

30Sodišče se strinja s tožnikom, da sta za obravnavano zadevo nerelevantni poizvedbi toženke pri Upravni enoti ... glede pridobitve uporabnega dovoljenja za zgrajeni celotni objekt (in zahteve toženke, naj to dovoljenje predloži tožnik), saj sredstva po Javnem razpisu tožniku nesporno niso bila dodeljena za celoten objekt, ampak le za dva njegova dela. Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, da je toženka s tem, ko tožnika ni seznanila z omenjenima poizvedbama oziroma na njuni podlagi ugotovljenimi dejstvi, bistveno kršila določbe upravnega postopka, saj ta dejstva za njeno odločitev niso bistvena.

31Do drugačne odločitve o obravnavani tožbi ne more pripeljati niti tožbeni ugovor, da toženka izpodbijane odločbe v ponovljenem postopku ni izdala v roku enega meseca od prejema predhodne sodbe. Navedeni rok je inštrukcijske narave. Stranka ima v primeru njegove prekoračitve možnost izdajo odločbe izposlovati z za to predvidenimi pravnimi sredstvi (kot je tožba v upravnem sporu zaradi molka organa). Iz nobene zakonske določbe pa ne izhaja, da bi bila zgolj zaradi prekoračitve takšnega roka nato izdana odločba nezakonita.

32V ostalem se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

33Kot izhaja iz povedanega, je torej toženka obravnavani tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, četudi je stroške za traktor in viličar upoštevala kot upravičene, utemeljeno zavrnila v celoti, glede na upravno kazen, ki jo je uporabila v zadevi in ki ji kot taki tožnik ne ugovarja. Izračun upravne kazni je prikazan in prepričljivo obrazložen v izpodbijani odločbi, pri čemer je iz navedenih razlogov tudi jasno razvidno, da in kako je toženka pri izračunu upoštevala stroške za nakup traktorja in električnega viličarja. Bolj konkretno pa tožnik izračunu niti ne ugovarja.

34Na podlagi vsega navedenega sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter je zato tožbo v celoti zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

35Sodišče je odločitev sprejelo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati, ali pa predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Izpodbijana odločba temelji na dokazih, ki so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), sicer pa dokazov, ki jih je tožnik predlagal v tožbi in pripravljalni vlogi, sodišče pri odločanju ni upoštevalo, saj so za obravnavano zadevo nepomembni oziroma predstavljajo nedopustne novote, kot je bilo že predhodno obrazloženo.

K II. točki izreka:

36Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Izvedbena Uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo
² Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005