UPRS Sodba IV U 189/2017-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ A. (v nadaljevanju A.), je z izpodbijano odločbo z dne 31. 5. 2017, odločila o obveznosti plačila prispevka za programe A. za leto 2016. V 1. točki izreka je zavezancu B. B. naložila plačilo zapadlih neplačanih prispevkov za programe A. (v nadaljevanju ... prispevek), od maja 2016, do vključno decembra 2016, v skupni višini 102,00 EUR, s pripadajočimi obrestmi 6,87 EUR, skupno 108,87 EUR (1. točka izreka); določila način plačila neplačanega ... prispevka (2. točka izreka); naložila plačilo zamudnih obresti (3. točka izreka); odločila, da bo uvedena davčna izvršba, če obveznost ne bo poravnana v predpisanem roku (4. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (6. točka izreka).

2Upravni organ se je skliceval na določbo prvega odstavka 31. člena Zakona o radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), ki določa obveznost plačila ... prispevka in določbo četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, ki določa, da ima radijski in televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega sprejemnika in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

3V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v določbi prvega odstavka 389. člena določa plačilo RTV prispevkov do 15. dne v mesecu za tekoči mesec in na določbo 40. člena ZRTVS-1, ki določa obveznost plačila obresti. Pojasnila je, da določba 17. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevkov za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da zavezanec plačuje RTV prispevek do vključno za mesec, v katerem je podal popolno izjavo oziroma do vključno meseca, v katerem A. odloči o razbremenitvi obveznosti plačila ... prispevka na podlagi 14. člena tega Pravilnika, višino ... prispevka in posledice neplačila obveznosti pa določa zakon. Iz evidence, ki jo A. vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, je bilo ugotovljeno, da je zavezanec na dan izdaje te odločbe dolžan plačati prispevke za mesece navedene v 1. točki izreka te odločbe.

4Pritožbo zoper navedeno odločbo je drugostopenjski organ, Ministrstvo za kulturo, zavrnil.

5Tožnik je 26. 1. 2018 razširil tožbeni zahtevek tudi na sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz naslova neplačanega ... prispevka, št. 89182898 z dne 7. 11. 2017, s katerim je A. zoper dolžnika, iz naslova neplačanega prispevka za programe A., opravila davčno izvršbo dolgovanega zneska po odločbi, št. 72518626-02462961-01, ki je postala izvršljiva 30. 6. 2017, v skupnem dolgu 122,87 EUR (1. točka izreka); določila način izvedbe izvršbe z rubežem denarnih sredstev (2. točka izreka); določila sredstva, ki se lahko izvzamejo iz davčne izvršbe (3. točka izreka); dolžniku prepovedala razpolaganje z njegovimi sredstvi na računih pri bankah, dokler dolg iz sklepa o dovolitvi izvršbe ne bo poplačan (4. točka izreka); določila, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka) in v 6. točki izreka, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

6O pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe je odločal drugostopenjski organ, Ministrstvo za kulturo, ki je 4. 5. 2018 pritožbo zavezanca zoper navedeni sklep zavrnil.

7Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je storitve A. pisno odjavil, ker le te niso skladne s 4. in 5. členom ZRTVS-1. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da gre za neutemeljen ugovor, ker zakon ne omogoča reklamacij ali enostranske zavrnitve plačevanja ... prispevka. Prav tako se ne strinja z uporabo Pravilnika, ker je bil sprejet na podlagi zakona, ki je prenehal veljati, s sprejemom novega zakona dne 13. 11. 2005, pa ni več pravne podlage za uveljavljanje plačila prispevkov toženi stranki. Sedaj načine financiranja dejavnosti A. in obveznost plačila ... prispevka določa 30. člen ZRTVS-1.

8A. ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz določbe 4. in 5. člena ZRTVS-1. Očitno je, kar opažajo tudi prebivalci celotne države, da je A. postala ekskluzivna televizija ene politične stranke, ki prikriva informacije, poroča pristransko in neobjektivno. Dejansko je ZRTVS-1 nadomestil pogodbe, kot jih imajo odjemalci električne energije sklenjene z dobavitelji električne energije, enako kot tudi komunalna podjetja za vodovod in podobno ter zakonsko uredil način plačevanja prispevkov vezano izključno na električni števec, kar je nedopustno.

9Tožnik navaja tudi, da ne more plačevati obveznosti, katerih storitev mu izvajalec niti ne zagotavlja, storitve, ki jih zagotavlja, pa ne želi prejemati in zanje ne želi plačevati. Sklicuje se na kršitev načela do informiranosti, ki ga A. vsakodnevno krši s predstavitvijo informacij, ki so neresnične, pristranske in v nasprotju s poslanstvom A. Sklicuje se na Ustavo Republike Slovenije, določbo 39. člena in pojasnjuje, da iz 1. člena zakona izhaja, da gre za javni zavod in se obenem sklicuje na določbo 2. člena zakona, ki določa, da je dolžnost ustanovitelja zagotoviti avtonomijo in uredniško neodvisnost A. in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Očitno je država zagotovila zgolj primerno financiranje, s tem, ko je državljanom naložila plačilo prispevka, naloge, kot je uredniška neodvisnost A. in institucionalna avtonomija, pa ne zagotavlja, kljub temu, da ima v programskem svetu, kot tudi pri postavitvi direktorja A., velik vpliv. Najbolj eklatanten primer je bila zamenjava urednika C., pristransko poročanje A. Č. Č., ko je stranka D. predlagala v Državnem zboru sprejem Zakona o nacionalni gardi, ter primer E. E. Ker torej A. ne dosega, oziroma ne izpolnjuje svojih zakonskih obveznosti, je država kot ustanoviteljica dolžna ukiniti financiranje A., saj gre za ustanovo, ki mora za sprejem sredstev tudi nekaj nuditi.

10V tožbi predlaga, da se opravijo poizvedbe tudi pri kabelskem operaterju, pri katerem ima tožnik sklenjeno naročnino, podjetju F., ali je mogoče ugotoviti, ali tožnik gleda programe A. Zatrjuje, da od dneva, ko je toženi stranki sporočil odjavo, programov ne spremlja. Kolikor A. razpolaga z možnostjo blokiranja ali kodiranja svojega programa, to lahko stori, ne pa da črpa sredstva od vseh imetnikov električnih priključkov, ne glede to, ali sama izpolnjuje zakonsko obveznost, ali ne.

11Ker tožena stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, je njena zahteva za plačilo ... prispevkov protiustavna. V odločbi drugostopenjski organ, ki se sklicuje na neobstoječ Pravilnik, sicer pojasnjuje, kako ravnati v primeru nezadovoljstva ali nestrinjanja s posameznim programom ali programskimi vsebinami, vendar o tem odloča programski svet, ki podpira kritizirano politiko, zato je takšna določba v posmeh pravni državi, kot tudi toženi stranki. Po Ustavi RS ima namreč tožnik pravico do informiranosti, vendar to ne pomeni, da ji način, obliko in vsebino informacij, pristransko predpisuje A., vključno s programskim svetom A. Sodišču predlaga, da dopusti in izvede predlagane dokaze in izda sodbo s katero izpodbijano odločbo razveljavi in tožeči stranki povrne stroške postopka.

12Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je povzela razloge izpodbijane odločitve. Odgovorila je tudi na vse tožbene navedbe in pojasnila, da je tožnikov predlog, da se opravijo poizvedbe pri kabelskem operaterju F., o sprejemanju in gledanju programov A., s strani tožnika, neutemeljen in tudi morebitne ugotovitve v zvezi s tem ne bi bile upoštevne. Sklicevala se je na pojasnila v drugostopenjski odločbi, v zvezi z odjavo storitev A. oziroma zavrnitve plačila ... prispevka, ki temeljijo določbah Pravilnika. Gre za obveznost, ki je predpisana z zakonom in gre torej za posebno javnopravno dajatev, zato nezadovoljstvo z opravljeno storitvijo ne predstavlja razloga za odjavo.

13Zavrača tožbene navedbe, ki se nanašajo na neveljavnost Pravilnika. V predhodnih in končnih določbah je namreč ZRTVS-1 (52. člen) določil, da z dnem uveljavitve tega zakona sicer preneha veljati Zakon o Radioteleviziji Slovenija, ni pa izrecno razveljavil tudi Pravilnika, zato slednji, kot izvršilni predpis, še vedno velja, kar je potrdila tudi sodna praksa (II U 450/2013 z dne 24. 9. 2014, II U 356/2013 z dne 19. 3. 2014 in I U 35/2016 z dne 17. 1. 2017).

14Ker je obveznost plačila ... prispevka vezana izključno na imetništvo RTV sprejemnika, so posledično tožbene navedbe v zvezi s tem, da A. ne izpolnjuje obveznosti po zakonu, ker naj bi postala televizija izključno ene politične opcije, da naj bi poročala pristransko in neobjektivno, ter druge navedbe s katerimi tožeča stranka izraža kritiko in nezadovoljstvo z delovanjem A., vključno s prikazom na konkretnih primerih, pravno nepomembne in se zato tožena stranka do njih ni opredelila.

15Tožena stranka zavrača tudi navedbe o zatrjevanimi dopustnosti vezave dolžnosti plačevanja ... prispevka na električni števec, kršitvi 39. člena Ustave RS ter navedbe o dolžnosti države, ki bi morala zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti ukiniti financiranje A. oziroma na zatrjevano protiustavnost plačila v primeru nesprejemanja storitev A. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki se je v odločbi, št. U-I-106/01-27 z dne 5. 2. 2004 opredelilo do obveznosti plačila ... prispevka, zato so tožbene navedbe v zvezi s kršitvami Ustave RS, neutemeljene. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe, tožniku pa naložitev stroškov tega postopka.

16Tožnik v razširitvi tožbe z dne 26. 1. 2018 prereka tožbene navedbe in navaja, da zakonodaja toženi stranki sicer nalaga določeno ravnanje oziroma to ravnanje določa A., ki pa svojih obveznosti po zakonu ne izpolnjuje, zato ne more zahtevati, da obveznosti izpolnjujejo državljani RS. Vztraja, da ima vso pravico odkloniti dezinformacije, ki jih širi javni zavod in v nadaljevanju pojasnjuje, da razširja tožbo tudi na sklep o davčni izvršbi iz naslova neplačanega ... prispevka, št. 89182898. Predlaga, da sodišče odločbo A. obveznosti plačila prispevkov za program A. z dne 31. 5. 2017 in sklep o davčni izvršbi z dne 7. 11. 2017 razveljavi in odpravi. Predlaga tudi plačilo stroškov postopka.

17Tožena stranka se je v odgovoru na razširitev tožbe sklicevala na določbe ZDavP-2, ki določajo način uvedbe izvršbe zoper dolžnika, ki zapadlega dolga ni plačal v predpisanem roku. Navaja tudi, da na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, navedbe s katerimi tožnik zavrača plačilo obveznosti, niso dovoljene. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in mu naloži plačilo stroškov tega postopka.

K I. točki izreka:

18Tožba ni utemeljena.

19Po pregledu izpodbijanega akta (odločba Radiotelevizije Slovenije, št. 72518626-02462961-01 z dne 31. 5. 2017) sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, glede tožbenih navedb pa dodaja:

20Obveznost plačila prispevka ... je določena v prvem odstavku 31. člena ZRTV-1. Tako mora, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Slovenije in kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa A., plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju. Obveznosti plačila ... prispevka je razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter, da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

21Navedeno domnevo, ki povezuje odjem električne energije in imetništvo RTV sprejemnika, je torej mogoče izpodbijati z izjavo, da odjemalec nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali TV sprejemnika. Enako velja tudi v primeru, ko zavezanec odjavi sprejemnik. Pravilnik namreč določa, da je trajna odjava sprejemnika možna v primeru podaje izjave z zgornjo vsebino. Pri podaji izjave mora biti zavezanec tudi opozorjen na pravne posledice neresnične izjave, saj ima ta izjava pravne posledice v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 ter 17. člena Pravilnika. Pravilnik torej ureja način prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter določa način plačevanja prispevka za programe RTV. Vlogo za odjavo sprejemnikov mora zavezanec podati pisno na predpisanem obrazcu, ki je sestavni del Pravilnika, v različici za fizične osebe in pravne osebe oziroma posameznike, ki opravljajo samostojno dejavnost in ki mora vsebovati obvezne sestavine, navedene v 15. členu Pravilnika.

22Tožnik ne v pritožbi zoper odločbo Radiotelevizije Slovenije, št. 72518626-02462961-01 z dne 31. 5. 2017, ne v tožbi, ne oporeka ugotovitvi, na kateri temelji izdana odločba, da ... prispevki za mesece od maja do decembra 2016, niso bili plačani. Sporen ni niti podatek, da je bil tožnik zavezanec za plačilo tega prispevka od leta 2014 (podatek dokazujejo tudi listine priloženega spisa), sporno pa je, ali je bil tožnik ... prispevek plačati za obdobje od maja do decembra 2016.

23Tožnik zatrjuje, da je z vložitvijo reklamacije računa z dne 17. 5. 2016 storitve A. odjavil, čemur tožena stranka nasprotuje. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da navedena reklamacija računa tožnika ne more razbremeniti obveznosti plačila ... prispevka. Odjava televizijskih sprejemnikov in drugi načini razbremenitve obveznosti plačila, so namreč določeni v IV. poglavju Pravilnika, kjer so načini prenehanja plačevanja taksativno našteti. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, nestrinjanje s storitvami A. ne predstavlja razloga iz 14. člena Pravilnika. Po presoji sodišča je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila tudi, da zaradi narave ... prispevka, kot posebne javnopravne dajatve, zakonsko določene obveznosti plačevanja prispevka, ni mogoče zavrniti enostransko, izven razlogov določenih v Pravilniku.

24Tožnik v tožbi oporeka tudi pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Meni, da je veljavnost Pravilnika, kot podzakonskega akta, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija, s sprejemom ZRTVS-1, prenehala. Sodišče navedeni tožbeni ugovor, kot neutemeljen, zavrača. ZRTVS-1 namreč v prehodnih in končnih določbah Pravilnika ni razveljavil, torej je veljal vse do sprejema Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (Uradni list RS, št. 4/2019), ki je v 19. členu (Prehodne in končne določbe) določil, da Pravilnik preneha veljati z dnem uveljavite tega pravilnika (z dnem 26. 1. 2019).

25Sodišče v nadaljevanju pritrjuje odločitvi tožene stranke tudi v delu, kjer je zavrnila pritožbeni ugovor, ki se nanaša na plačilo kabelskemu operaterju. Narava sklenjene pogodbe s kabelskim operaterjem in dogovorjena obveznost oziroma storitev kabelske distribucije programov, tudi po presoji sodišča, tožnika ne more razbremeniti zakonske obveznosti plačila RTV prispevka, ravno nasprotno, dejstvo, da je tožnik naročnik kabelskega operaterja dokazuje imetništvo ustreznega sprejemnika za sprejem programov in s tem možnost sprejemanja programov A.

26Ker je tožnik postal zavezanec za plačilo ... prispevka leta 2014 in ker je sodišče presodilo, da tožnika reklamacija računa oziroma nestrinjanje s programi A. ne razbremenjuje obveznosti plačila, uveljavljani tožbeni ugovori pa ne vplivajo na obveznost plačila ... prispevka, je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

27Kot neutemeljeno pa sodišče zavrača tudi tožbo zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz naslova neplačanega RTV prispevka, št. 89182898 z dne 7. 11. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za kulturo, št. 61540-1572017/2 z dne 4. 1. 2018.

28Sodišče tožniku pojasnjuje, da je plačevanje prispevkov za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti in izterjava neplačanih prispevkov urejena v 6. poglavju ZDavP-2. Navedena določba v 390. členu (izdaja odločbe v primeru neplačila) določa, da fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero A. ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda A. odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero naloži zavezancu, da neplačane prispevke plača v 15dneh od vročitve odločbe. Zoper odločbo je na podlagi 392. člena ZDavP-2 dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za kulturo, v 15-ih dneh od vročitve odločbe. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek 392. člena ZDavP-2). Po določbi 393. člena ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi A. po določbah tega zakona o davčni izvršbi.

29Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku 31. 5. 2017 izdana odločba o obveznosti plačila prispevka za A. programe, št. 72518626-02462961-01, ki je postala izvršljiva 30. 6. 2017 in v kateri je bila tožniku naložena obveznost plačila neplačanih prispevkov, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje odločbe v višini 108,87 EUR. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi nadalje izhaja tudi, da znaša skupni dolg na dan izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe 122,87 EUR (znesek zajema poleg zamudnih obresti tudi strošek davčne izvršbe). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik dolgovanega zneska, določenega s pravnomočno odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV, z dne 31. 5. 2017, v določenem roku ni poravnal, zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbo 143. člena v zvezi s 393. členom ZDavP-2 in zoper dolžnika, po ugotovitvi, da prispevek ni plačan v roku, začela postopek davčne izvršbe.

30Ker torej tožnik vlaga tožbo (tudi) zoper sklep o izvršbi, sodišče opozarja na določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Ugovore, ki se nanašajo nanj, je namreč tožnik lahko uveljavljal v pritožbenem postopku zoper izvršilni naslov, odločbo A., št. 72518626-02462961-01 z dne 31. 5. 2017, o katerih je odločil pristojni drugostopenjski organ, Ministrstvo za kulturo, z odločbo št. 61540-89/2017/2 z dne 7. 9. 2017. Iz tega razloga so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov in jih je sodišče presojalo kot tožbene ugovore zoper izvršilni naslov, neupoštevni, dopustnih tožbenih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek izvršbe, pa v tožnik v tožbi ni uveljavljal.

31Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno in drugih tožbenih ugovorov, ki niso relevantni za odločitev, ni presojalo.

32Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče vpogleda v izpodbijane akte, internetne strani, ki dokazujejo tožnikove trditve v zvezi z vsebino programov A. ter predlagal, da sodišče pridobi podatke pri kabelskem operaterju F., ter predlagal tudi svoje zaslišanje. Sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi odločitev oprta na nesporno in za odločitev relevantno dejstvo, da je tožnik zavezanec za plačilo prispevka od leta 2014, da spornega zneska prispevkov ni plačal ter ugotovitev, da odjave sprejemnika ali drugega načina razbremenitve plačila, ni podal v skladu z določbo 14. člena Pravilnika, zato je na podlagi 59. člena, v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K II. točki izreka:

33O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.