VSC Sklep II Ip 230/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 13. 1. 2020 (1. točka izreka). O zahtevku in stroških bo odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (2. točka izreka). Zaključilo je, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi podaja navedbe in dejstva, na katere opira zahtevek, ter predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. V celoti prereka navedbe dolžnika iz ugovora zoper sklep o izvršbi.

3Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo dolžniku po pooblaščencu s pozivom, odgovora ni vložil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presojalo samo obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva¹. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov². Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da listina ne predstavlja verodostojne listine, temveč fiktivno listino, ki ne izkazuje dejanskega poslovnega razmerja med strankama, da račun nima pravne in dejanske podlage v obstoju dolga, ki bi izhajal iz poslovnega razmerja, da dolžnikove poslovne evidence ne izkazujejo dolga do upnika, da primarno zahteva, da upnik pojasni terjatev, in jo ustrezno izkaže s predložitvijo domnevnega računa, zlasti z listinami, ki so bile podlaga za izdajo, da bo dolžniku sploh omogočeno konkretizirano in določno izjaviti se v zadevi. V teh trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika³. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Pritožbene navedbe upnika so bile namenjene ravno dokazovanju terjatve v pravdi, ki sledi po uradni dolžnosti po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

7V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
² Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.
³ Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.