VSRS Sklep I Kr 34991/2020

Predlogu za prenos krajevne pristojnosti se ugodi in se za odločanje v tej zadevi določi Okrožno sodišče v Celju.

A.

1Osumljeni M. R. je po svojem zagovorniku pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil pritožbo zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice istega sodišča III Kpd 34991/2020 z dne 24. 7. 2020, s katerim je bil zoper njega na podlagi 61. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol) zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) podaljšan ukrep prepovedi približevanja zakonski partnerki Z. R. ter krajema, kjer oškodovanka stalno in začasno prebiva, na razdaljo najmanj 150 metrov za čas od 10. 7. 2020 od 16.30 ure do 8. 9. 2020 do 16. 30 ure. Hkrati je predlagal, da se za odločanje o zadevi določi drugo krajevno pristojno sodišče izven pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru.

2Predlog za prenos krajevne pristojnosti temelji na zatrjevanju, da je bila oškodovanka leta 2013 zaposlena na Okrožnem sodišču v Mariboru kot kazenska sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru, nato pa je bila po odvzemu sodniškega mandata vrsto let notarka v Radljah ob Dravi do upokojitve leta 2016. Delegacija pristojnosti je potrebna zaradi zagotavljanja pravice do poštenega, neodvisnega in nepristranskega sojenja, ob upoštevanju oškodovankinega osebnega poznanstva s sodniki in drugim sodnim osebjem na Okrožnem in Okrajnem sodišču v Mariboru, Okrožnem in Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu ter Višjem sodišču v Mariboru, ko je v isti stavbi dnevno delala daljše časovno obdobje, se s sodnim osebjem vsakodnevno srečevala in si z njimi izmenjevala mnenja. Osebne in objektivne okoliščine obravnavane zadeve so po predlagateljevem mnenju takšne narave, da je kršen objektivni videz nepristranskosti sodišča v očeh osumljenca, kot tudi javnosti.

B.

3Po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po ustaljeni sodni praksi je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo neodvisnega in nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.¹

4Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbujale upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (tako imenovani subjektivni videz nepristranskosti). Pravica do nepristranskega sojenja vsebuje hkrati zahtevo, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (tako imenovani objektivni videz nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je treba namreč ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku odloča nepristransko, ampak mora biti sodišče tudi sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbudile dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega videza nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. V zvezi s tem je še posebej pomembno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi in javnosti.²

5Po ustaljeni sodni praksi poznanstva med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica in predstavljajo kolegialne odnose, običajne med člani pravniškega poklica, niso tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti posameznega sodišča.³ Vrhovno sodišče mora kljub temu v vsakem posamičnem primeru skrbno presoditi, ali utegnejo zatrjevane okoliščine konkretnega primera v očeh razumnega opazovalca vzbuditi dvom v nepristranskost sodišča, ki bi narekoval odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti.

6V obravnavani zadevi zaupanja v nepristranskost sojenja vseh sodnikov z območja Višjega sodišča v Mariboru sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je bila oškodovanka pred leti zaposlena kot kazenska sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki je v predmetni zadevi pristojno za odločanje o pritožbi predlagatelja po ZNPPol, niti dejstvo, da se osebno pozna s sodniki in drugim sodnim osebjem sodišč z območja Višjega sodišča v Mariboru. Ko pa se tem okoliščinam pridruži še osebna narava očitanega kaznivega dejanja z elementi nasilja nad oškodovanko, osumljenčevo dolgoletno zakonsko partnerko, ki je bila dnevno vpeta v delovno okolje kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru s prostori v isti stavbi kot Višje sodišče v Mariboru, je treba po presoji Vrhovnega sodišča sprejeti osumljenčev predlog in zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti za odločanje določiti drugo stvarno pristojno sodišče.

C.

7Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da predlagateljeve navedbe utemeljujejo tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti v smislu 35. člena ZKP, za odločanje v predmetni zadevi določilo Okrožno sodišče v Celju, ki je edino pristojno okrožno sodišče na območju Višjega sodišča v Celju.

¹ Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-799/13 z dne 22. 1. 2015, sodbi Vrhovnega sodišča I Kr 1597/2015-23 z dne 3. 12. 2015, I Kr 18896/2011 z dne 6. 7. 2017 in druge.
² Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, Up-346/04 z dne 11. 10. 2006, Up-365/05 z dne 6. 7. 2006, Up-2422/08 z dne 1. 7. 2010, Up-185/14 z dne 28. 9. 2016 in Up-57/2014 z dne 26. 1. 2017.
³ Tako že sklepi I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018, I Kr 39962/2011-82 z dne 17. 12. 2015 in I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006.