VSL sklep II Cp 1658/93

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodijo nepremičnine pri vl. št. x k.o. S., razen nerazdelne polovice hiše na parc. št. y, 1/31 nepremičnin pri vl. št. z k.o. S. ter premičnine popisane v cenilnem zapisniku. Ugotovilo je, da zapustnica ni napravila oporoke, zato je sodišče za zakonite dediče razglasilo zapustničine otroke. Za prevzemnika kmetije so dediči sporazumno določili P. J., kateri je z ostalimi dediči sklenil dedni dogovor. Dedni dogovor ni bil sklenjen z dediči po zapustničini hčeri C. T., zato je sodišče ugotovilo, da jim je prevzemnik kmetije dolžan vsakemu izplačati denarno vrednost nujnega deleža v znesku 716.860,00 SIT ter sklenilo, da jim navedeni znesek izplača v roku 5 let od pravnomočnosti sklepa o dedovanju z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o dedovanju, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep sta se pritožila zapustničin sin - prevzemnik kmetije P. J. in C. A. zakoniti zastopnik mladoletnih dedičev po zapustničini hčeri C. T. Zapustničin sin se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja pripombe na opravljeno valorizacijo cenitve zapuščine, ker jih prej zaradi poškodbe ni mogel. Predlaga tudi zmanjšanje nujnega deleža mladoletnih dedičev po C. T., ker bi njihovo izplačilo v dosojeni višini znatno ogrozilo gospodarsko zmožnost kmetije.

Zakoniti zastopnik mladoletnih dedičev po C. T. v pritožbi navaja, da je prevelika časovna razlika med valorizacijo in izdanim sklepom in da sodni izvedenec pri cenitvi ni upošteval lesne zaloge. Prav tako navaja, da je sodišče prve stopnje določilo predolg rok za izplačilo nujnih deležev oziroma da ga enakomerno časovno porazdeli. Sodišče naj mu prizna stroške nastale z ugotavljanjem deleža po zapustnici.

Odgovora A. C. na pritožbo J. P. sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker po določilih 173. člena ZD, niti ob smiselni uporabi določb pravdnega postopka (163. člen ZD), ni dopusten (smiselna uporaba pravil nepravdnega postopka pa v zapuščinskem postopku ne pride v poštev).

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

V pravnomočno končani pravdi je bilo s sodbo, na katero je zapuščinsko sodišče vezano, odločeno, katero premoženje ne spada v zapuščino, zlasti tudi, da ne spada v zapuščino ena nerazdelna polovica stanovanjske hiše S. št. 4. V skladu s tako odločitvijo je izvedenec ocenil oziroma valoriziral vrednost zapuščine. Za drugačen način cenitve tega premoženja (npr. za cenitev po posameznih delih gradbenega objekta, ki naj bi bili vredni več kot nerazdelna polovica) zato ni podlage. Dediči, ki se pritožujejo, niso imeli do konca obravnave pripomb zoper končno cenitev izvedenca z dne 20.1.1993, čeprav je bila vročena obema pooblaščencema pritožnikov z dopisom (na l.št. 194), da naj v primernem roku sporočijo morebitne ugovore. Razlogov, ki jih navaja J. P. za svojo neaktivnost v času, ki ga je imel na voljo za izjavo pripomb zoper cenitev, zato ni mogoče upoštevati. Pritožniki pa niti v pritožbah ne navajajo nič takega, s čemer bi mogli ovreči strokovno prepričljiv izvid in mnenje (valorizirano cenitev) izvedenca O., ker ga napadajo brez strokovnih utemeljitev in tudi ne predlagajo drugih dokazov (npr. zaslišanja drugega izvedenca), s katerimi bi bilo mogoče doseči drugačno, zanje ugodnejšo odločitev. Nobene podlage zato tudi ni za sklepanje, da je cenitev neustrezna, ker je od časa cenitve do izdaje izpodbijanega sklepa poteklo približno tri mesece.

V izvidu in mnenju izvedenca O. in v drugih izvedenih dokazih je imelo prvo sodišče zadostno podlago za odločitev o roku v katerem mora J. P. izplačati ostalim pritožnikom njihove dedne deleže.

Petletni rok izplačila, ki ga je določilo prvo sodišče, je praviloma res najdaljši možni rok, ker je le v izjemnih primerih mogoče, na zahtevo dediča, ki je dedoval kmetijo, določiti daljši rok, največ do deset let (2. odst. 16. člena Zakona o dedovanju kmetij, Ur.l.SRS št. 26/73 in 1/86). V konkretnem primeru take okoliščine niso podane in jih prevzemnik kmetije tudi v pritožbi ne navaja. Za določitev roka niso odločilne le gospodarske zmožnosti kmetije, temveč tudi splošne socialne razmere dedičev. Sodišče druge stopnje nima pomislekov, ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera, zoper določitev omenjenega najdaljšega petletnega roka. Upoštevati je treba, poleg ostalih odločilnih dejstev, ki opredeljujejo gospodarsko zmožnost kmetije in druge možnosti prevzemnika kmetije tudi dejstvo, da mora, poleg izplačila spornih denarnih zneskov, izpolniti tudi obveznosti do drugih dedičev na podlagi dednega dogovora z dne 26.12.1988. Ni jasno kakšne stroške uveljavlja zakoniti zastopnik ml. dedičev v pritožbi, ker noben dedič ni do konca zapuščinske obravnave priglasil nobenih stroškov, niti teh določno ne opredeli v pritožbi. Pojasniti je treba, da praviloma vsaka stranka sama trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (1. odst. 174. člena ZD). O skupnih stroških in o stroških, ki jih mora kakšni stranki povrniti nasprotna stranka zaradi očitno nepoštenega ravnanja, pa mora odločiti sodišče, vendar le na podlagi pravočasnega in določenega predloga stranke (2. in 3. odst. 174. člena ZD), ki take stroške uveljavlja. Nobena od teh okoliščin ni podana v konkretni zadevi.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih je mogoče izpodbiti prvostopni sklep, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo ta sklep (2. točka 380. člena ZPP).