UPRS Sodba in sklep I U 6/2020-6

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-3531/2019/14 (1312-08) z dne 17. 12. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) po združitvi obeh prošenj tožnic v en postopek (prva točka izreka) zavrgla njuno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (druga točka izreka) in odločila, da Republika Slovenija teh prošenj ne bo obravnavala, ker bosta tožnici predani Republiki Poljski (v nadaljevanju Poljska), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito (tretja točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnici 3. 9. 2019 vložili prošnjo za mednarodno zaščito, toženka pa je po preveritvi njunih prstnih odtisov v centralni bazi Eurodac ugotovila, da nista zaprosili za mednarodno zaščito na Poljskem, hkrati s tožbo pa sta predložili dovoljenje za prebivanje na Poljskem z veljavnostjo od 9. 9. 2016 do 31. 8. 2019. V skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III je toženka zaprosila Poljsko za sprejem tožnic kot prosilk za mednarodno zaščito in 10. 10. 2019 prejela odgovor, da je Poljska v skladu z navedeno določbo Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njune prošnje.

3Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III s tožnicama 12. 11. 2019 opravila ustni razgovor, kjer ju je seznanila s tem, da je Poljska odgovorna država članica za obravnavanje njune prošnje za mednarodno zaščito v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III in v obrazložitvi povzela njune navedbe.

4Prva tožnica, mati druge tožnice, je na osebnem razgovoru povedala, da sta njen mož in sin v Kanadi, ona pa stanuje v Sloveniji pri svoji hčeri in zetu ter čaka na združitev družine z možem in sinom. Ima napade panike, ki jih je imela že preden je prišla na Poljsko, vendar v bistveno manjši obliki. Zaradi njih redno obiskuje tukajšnjega zdravnika. Zaradi opisanega dogodka, ko je hčerini prijateljici nek Poljak z nožem v trebuh vrezal krščanski križ in zraven vpil, da takšne, kot je ona, ne želijo imeti med seboj, zato Poljske ne smatra kot varne države in se vanjo ne želi vrniti. Ona sama sicer nikoli ni bila žrtev rasizma, vendar je bilo iz pogledov Poljakov čutiti, da jih ne marajo. Prva tožnica na Poljskem ni bila nikdar fizično ogrožena, vendar pa je bil Sklad, za katerega je delal njen mož na Poljskem (sklad A.), vandaliziran s strani Poljakov. Njena hči je na avtobusni postaji videla napis, da tukaj ne želijo muslimank. Turški poslanec B.B. je prišel na Poljsko in zahteval, da naj Poljska Turčiji izroči vse C.. Njen mož je zasledil, da naj Poljska muslimanom ne bi podeljevala mednarodne zaščite. Misli, da ne gre za evropsko državo, zmotili so jo hladni pogledi ljudi na Poljskem. Vse to se je dogajalo v predelih Varšave, kjer pretežno živijo Turki. Glede napada na muslimansko dekle je povedala, da ne pozna nobenega podobnega primera, ki bi se zgodil na Poljskem. Glede izkušenj z uradnimi osebami je odgovorila, da ni imela izkušenj oziroma stikov z uradnimi osebami, razen pri pridobivanju dovoljenja za prebivanje na podlagi moževega dovoljenja. Ne ve, če bi dobila mednarodno zaščito na Poljskem, trenutnega stanja na Poljskem ne pozna, pred dvema letoma pa muslimanom niso dajali mednarodne zaščite, ker je tudi sama sodelovala pri aktivnosti ... gibanja, se je izjava turškega poslanca B.B. nanašala tudi nanjo. Ni slišala, da bi Poljska izročila kakšnega pripadnika ... gibanja, ve pa, da je bilo veliko C. ugrabljenih po celem svetu in odpeljanih v Turčijo. Glede na njeno zdravstveno in psihično stanje se ne more vrniti nazaj na Poljsko, saj sama ne bi mogla skrbeti za obe, potrebovala bi pomoč svoje druge hčere ali moža. Na Poljsko se ne želi vrniti tudi zaradi druge tožnice, ki v Sloveniji obiskuje 9. razred osnovne šole in se že dve leti, odkar živijo skupaj s starejšo hčerjo in njenim možem ter njunim otrokom uči slovenskega jezika in se prilagaja na novo okolje. Zato si želi, da hčerki do odhoda v Kanado ne bi bilo treba ponovno menjati šole.

5Druga tožnica, hči prve tožnice, je na osebnem razgovoru podobno kot njena mama opisala dogodek z napadom na muslimansko dekle, njeno prijateljico, boji se, da bi tudi sama doživela kaj podobnega. Poljščine ne zna. Na Poljskem ni bila žrtev rasizma, so pa jih hladno gledali. Nikoli ni bila konkretno fizično ogrožena. Na Poljskem je živela eno leto skupaj z mamo, očetom in starejšo sestro v stanovanju v Varšavi. Tam je hodila v mednarodno šolo, kjer ni doživela nič slabega. Skrbijo jo napadi panike, ki jih ima njena mama, kaj bi se zgodilo z njo, če bi mama na Poljskem doživela napad panike. Kadarkoli je ujela pogled Poljakov, je dobila občutek, da jo prezirajo. Poljaki niso hoteli imeti med seboj ljudi, kot so oni - Turki in muslimani. Meni, da je to rasizem, da ne dovolijo, da bi v istem kraju živel kakšen drugačen, kot so oni.

6V nadaljevanju obrazložitve toženka ugotavlja, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo na Poljsko. Ob dejstvu, da je Poljska prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj obeh prosilk za mednarodno zaščito in da na Poljskem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, razen tega pa noben evropski organ v zadnjem letu ni obravnaval Poljske v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, toženka še ugotavlja, da v postopku nista navedli konkretnih dogodkov oziroma razlogov, zaradi katerih jih Republika Slovenija ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti na Poljsko. Ocenjuje, da se ne more slediti izjavam, da na Poljskem tožnici nikogar ne poznata. Razen tega združevanje družine v Kanadi ne vpliva na odločitev v dublinskem postopku. Tudi zdravstveno stanje prve tožnice ne more biti razlog, da ne bi bila v dublinskem postopku predana odgovorni državi članici za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito. Glede na to, da naj bi napade panike imela še pred prihodom na Poljsko, kjer pa je imela na voljo vso zdravstveno oskrbo, toženka meni, da bo tudi v prihodnje na Poljskem prosilka deležna ustrezne zdravniške obravnave, če bo le-to potrebovala. Navedbe, da na Poljskem muslimani in begunci ne dobijo mednarodne zaščite, so zelo splošne, ker jih tožnici nista z ničemer konkretizirali. Prejela je sicer informacije o stanju na Poljskem s strani pooblaščenca tožnic, ki pa govorijo o sovražnem govoru do muslimanov. Kot nepravilne zavrača trditve, da naj bi v primeru vrnitve na Poljsko tožnici ne imeli dostopa do azilnega postopka, češ da naj bi se njuna prošnja obravnavala kot zahtevek za ponovno prošnjo ter da na Poljskem prosilcem ni omogočeno uživanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnici bosta v primeru, če bosta vrnjeni na Poljsko, lahko podali prošnjo za mednarodno zaščito (prvič).

7V tožbi zoper izpodbijani sklep tožnici uveljavljata razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki.

8Hkrati s tožbo tožnici predlagata tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in sodišču predlagata, naj odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnici preda Poljski. Če bi se to zgodilo, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja zanju ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspeli. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnici v času odločanja ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije, tudi ne bi bili več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi mogli več izkazovati pravnega interesa, ker bi jima z izročitvijo Poljski prenehal. To pa bi pomenilo za tožnici kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Zaradi izročitve državi, v kateri so jima bile kršene temeljne človekove pravice, pa bi jima nastala nepopravljiva škoda.

9Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Navaja še, da je odločila pravilno na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, saj tožnici nista zapustili ozemlja EU za več kot 3 mesece. Prav tako je upoštevala določbo 7. člena navedene uredbe, saj je upoštevala, da tožnici posedujeta dovoljenje za prebivanje, ki je preteklo manj kot dve leti pred podajo njene prošnje. V tožbi navedeni sorodniki niso družinski člani po 10. in 11. členu Uredbe Dublin III glede na 2g. točko navedene uredbe. Tožnici sta bili ves čas seznanjeni, da sta v dublinskem postopku. Ni prezrla načela največje otrokove koristi iz 24. člena Listine, saj je omogočila drugi tožnici, da je svobodno izrazila svoje mnenje in ji ni onemogočila stikov s staršema. Prvotožničine psihične težave so obstajle že pred prihodom na Poljsko, imela je in bo lahko imela vso potrebno zdravstveno oskrbo tudi na Poljskem. Tožnici nista izkazali sistemskih pomanjkljivosti na Poljskem. Diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III pa ni moč tolmačiti kot pravice prosilca.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnic za mednarodno zaščito, ker bosta predani Poljski, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Poljske 10. 10. 2019 odgovoril, da je Poljska v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo prošnje tožnic.

12Uredba Dublin III v prvem odstavku 3. člena določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz poglavja III; drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

13Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je druga tožnica mladoletna. Sporno pa med strankama tega spora ostaja vprašanje, ali je pri obravnavanju konkretne zadeve toženka upoštevala 24. člen Listine EU, ali ne, kar sta v tožbi zatrjevali tudi tožnici. Toženka navedeno zanika in v odgovoru na tožbo navaja, da je omogočila drugi tožnici pravico do izjave in da ji ni onemogočala stika s staršema. Ne zatrjuje pa, da je v konkretnem primeru v skladu s 13. točko uvodnih ugotovitev Uredbe Dublin III pri odločitvi v zvezi z mladoletno drugo tožnico načelo največje otrokove koristi vključila v obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izvrševanje načela otrokove največje koristi namreč v postopku ne predstavlja samo omogočanje pravice do izjave mladoletnika in pravice do stikov mladoletnika s starši, pač pa tudi tehtanje celotnih individualnih okoliščin mladoletne tožnice v času odločanja, skladno s 7. členom Uredbe Dublin III, torej, da že dve leti z mamo živi v Sloveniji, skupaj s starejšo sestro, njenim možem in otrokom; da od prihoda (z vmesno prekinitvijo, ko se je učila le angleškega jezika) vseskozi obiskuje v Sloveniji šolo, sedaj obiskuje 9. razred osnovne šole v Sloveniji in se uči slovenskega jezika in je tako vpeta v svoje okolje, medtem ko poljskega jezika ne zna ter da je bila očetu in bratu v Kanadi že odobrena mednarodna zaščita in zato že (več kot 6 mesecev) teče postopek za družitev družine v Kanadi, kar med strankama ni sporno in je tudi vse razvidno iz upravnega spisa. Kljub temu pa se toženka do navedenega v zvezi z načelom največje otrokove koristi pri odločanju o odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje tožnic sploh ni opredelila, saj je v celoti izostala ugotovitev toženke, zakaj je glede na navedene okoliščine v največjo korist druge tožnice, da se njena prošnja obravnava na Poljskem. Vendar pa bi navedeno toženka morala upoštevati ob sprejetju svojega izpodbijanega sklepa v skladu s 24. členom Listine EU v zvezi s 7. členom Uredbe Dublin III in 13. točko uvodnih ugotovitev navedene uredbe ter 1. odstavkom 3. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah.

14Ker se zaradi navedenega izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ker je bilo že zaradi navedene procesne kršitve potrebno izpodbijani akt odpraviti, se sodišče posebej ne opredeljuje do ostalih ugovorov strank v postopku.

15Sodišče je v konkretni zadevi odločilo na nejavni seji. Že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov je zaradi navedene bistvene procesne kršitve toženke očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena US-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato glavne obravnave v tej zadevi sodišče ni opravilo, v skladu z drugim odstavkom 58. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

17Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena v zvezi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1.