VSRS Sklep II Ips 350/94

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem F. K. ter na podlagi določb zakona o dedovanju na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustnikova otroka B. O. in P. K. za dediča po zapustniku, vsakega do 1/2 ter v sklep sprejelo tudi dedni dogovor dedičev o razdelitvi zapuščine.

Zoper sklep o dedovanju je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zahtevi navaja, da predstavlja zapuščina po pokojnem F. K. zaščiteno kmetijo. Kmetija je zaščitena z odlokom o določitvi kmetij po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) Občine Ljubljana Vič Rudnik, ki v 2. členu pod točko (Uradni list SRS, št. 2/84) ter obsega med drugim tudi nepremičnine, vpisane v vl. št. in 1/21 nepremičnin v vl. št. 1802 k.o. . Zapuščinsko sodišče določb navedenega zakona in statusa nepremičnin zapustnika pri odločanju ni upoštevalo, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. V posledici takega postopanja tudi ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zlasti glede obstoja zakonitih pogojev za dedovanje kmetije po več dedičih, prevzemnika kmetije in upravičenj tistega od zapustnikovih otrok, ki ni upravičen do dedovanja kmetije.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema dedičema po pokojnem zapustniku, ki pa nanjo nista odgovorila (2. odstavek 408. člena v zvezi s 5. odstavkom 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O seji senata je bilo obveščeno Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki pa se seje zaradi zadržanosti ni udeležilo.

Zahteva je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz 2. točke 1. odstavka 404. člena ZPP, ki da je podana zato, ker je zapuščinsko sodišče odločalo o zapuščini po pokojnem F.K., ki je posedoval zaščiteno kmetijo, na podlagi splošnega zakona o dedovanju in ne na podlagi zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) - ZDKZ - objavljen v Uradnem listu SRS št. 26/73 in 1/86). Vrhovno sodišče mora uvodoma poudariti, da je ZDKZ predpis prisilne narave, ki ga mora sodišče upoštevati v vseh primerih, kadar je predmet dedovanja zaščitena kmetija. Taka narava navedenega predpisa izhaja iz njegovega 1. člena (ki določa, da se s tem zakonom ureja dedovanje kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev), še posebej pa iz 25. člena, ki določa, da se ta zakon uporablja za vse dediščine, katerih predmet je kmetijsko zemljišče oziroma kmetija, če je dedovanje uvedeno po uveljavitvi ZDKZ. Po določbi 3. odstavka 3. člena ZPP v zvezi z 9. členom ZDKZ in s 63. členom zakona o dedovanju (naprej ZD) pa sodišče ne sme dopustiti strankam razpolaganj, ki so v nasprotju s prisilnim predpisi (kar velja za dedne sporazume v takih primerih dedovanja). Iz odloka o določitvi kmetij po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) Občine Ljubljana Vič Rudnik (objavljenega v Uradnem listu SRS, št. 2/84), izhaja, da je v 2. členu pod točko navedena kot zaščitena kmetija tudi kmetija pokojnega.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o dedovanju zapuščine po pokojnem F. K., ki je zapustil zaščiteno kmetijo, spredaj navedenih predpisov ni upoštevalo. Zaradi zmotne pravne presoje, ki se kaže v prezrtju navedenih predpisov, pa tudi ni ugotavljalo odločilnih okoliščin, ki so bile potrebne za pravilno uporabo določb ZDKZ (o tem, kateri od obeh dedičev izpolnjuje zakonite pogoje za dedovanje kmetije, o upravičenjih tistega dediča, ki ni upravičen do dedovanja kmetije in podobno). V posledici navedenega postopanja je sklep o dedovanju materialnopravno nepravilen, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pobijani sklep razveljavilo (2. odstavek 408. člena v zvezi s 395. členom ZPP).

Zapuščinsko sodišče bo moralo v nadaljnjem postopku ugotoviti dejanske okolnosti, ki so potrebne za pravilno uporabo določb ZDKZ, nanašajočih se na ugotovitev o tem, kateri od obeh zakonitih dedičev izpolnjuje pogoje za prevzem zaščitene kmetije, katera upravičenja gredo preostalemu dediču in podobno, torej okoliščine, ki so potrebne za odločitev o dedovanju na podlagi zakona. Pri tem pa je opozoriti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo ZDKZ (odločba št. U-I-57/92-33, objavljena v Uradnem listu RS, št. 76/94) ter da je Državni zbor RS že sprejel nov zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG - Uradni list RS, št. 70/95), ki določa v 26. členu, da se dedovanje zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih, ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, zaključi po prejšnjih predpisih. V zvezi s tem je dodati, da bo moralo sodišče prve stopnje uporabiti preje veljavni ZDKZ tako, da bo odločitev v skladu z ustavnimi načeli (glej 4. točko razlogov odločbe Ustavnega sodišča).