VSRS Sodba U 879/94-6

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 23.11.1992, s katero je bilo ugotovljeno, da kmetija, last tožnika, uživa status zaščitene kmetije in katera zemljišča obsega, in sama odločila o tožnikovi zahtevi, da se z odločbo ugotovi, da v tožnikovo zaščiteno kmetijo spadajo tudi nepremičnine, vpisane v vl.št. 422 in vl.št. 836, last pokojne M.C. tako, da jo je zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim navaja, da v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev ni podlage za odločanje o tožnikovi zahtevi. Glede na navedeno je prvostopna odločba nezakonita, zahteva tožnika pa neutemeljena, zato je bilo prvostopno odločbo odpraviti in tožnikovo zahtevo zavrniti.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je v Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev določena tudi pristojnost upravnega organa za odločanje o zaščitenosti ali nezaščitenosti kmetij. Zato meni, da je napačno stališče tožene stranke, da o njegovi zahtevi ni mogoče odločati v upravnem postopku. Napačno je tudi stališče, da ne morejo biti predmet zaščitene kmetije zemljišča različnih lastnikov. Meni, da zaščiteno kmetijo lahko sestavljajo zemljišča v lasti različnih lastnikov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik kmetije, ki je z odlokom občinske skupščine določena kot zaščitena. Sporen je tožnikov predlog, da se obseg te kmetije poveča za zemljišča, ki, kot v predlogu sam navaja, niso njegova last, vendar pa dediči, katerim je njegova pokojna teta ta zemljišča zapustila, ne izpolnjujejo pogojev za dedovanje kmetijskih zemljišč. Zato meni, da je predlog utemeljen. Tudi po presoji sodišča v Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur.l.SRS, št.26/73 in 1/86), na katerega se sklicuje tožnik, ni podlage za odločanje o navedenem tožnikovem predlogu. Predmet upravnega odločanja po navedenem zakonu je le določitev zaščitene kmetije, ukinitev zaščitene kmetije in preveritev pogojev za zaščito kmetije, ne pa povečanje obsega zaščitene kmetije. Pri "povečanju obsega zaščitene kmetije", kot ga predlaga tožnik, gre v bistvu za novo gospodarsko celoto, katere zaščite tožnik, ker ni lastnik vseh zemljišč, ne more predlagati. Po navedenem zakonu namreč lahko predlaga določitev zaščitene kmetije lastnik vseh zemljišč (ali več lastnikov zemljišč) gospodarske celote, ki je predmet zaščite. Ker, glede na navedeno, za uvedbo postopka, ki ga je predlagal tožnik, v zakonu ni podlage in tudi ni podlage za odločitev, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe, je tožena stranka prvostopno odločbo utemeljeno odpravila in sama odločila v stvari. Tožena stranka bi sicer morala tožnikovo vlogo zavreči in ne zavrniti, vendar pa zaradi te nepravilnosti ni bila prizadeta nobena tožnikova pravica. Zavrnitev ima namreč enak učinek kot, če bi bila tožnikova zahteva zavržena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94).