VSL sklep I Cp 1368/93

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da spadajo v zapuščino po pok. A. H. nepremičnine v vl. št. 8 k.o. R. in 30 k.o. R., ki predstavljajo zaščiteno kmetijo in še ne premičnine vl. št. 469 k.o. K. in 213 k.o. D., zakonitih dedičev pa je pet. L. P. je razglasilo za dedinjo in prevzemnico nepremičnin, ostale dedinje pa dedujejo denarne vrednosti nujnih deležev in sicer vsaka po 904.714,00 SIT, vsaka od dedinj pa tudi 1/5 nepremičnin, ki ne spadajo v zaščiteno kmetijo. Ugotovilo je obstoj sporazuma o preužitku med I. H. in prevzemnico L. P., nadalje pa je odločilo tudi o zemljiškoknjižnih vpisih, ki bodo opravljeni po pravnomočnosti sklepa.

Proti temu sklepu se pritožuje dedinja A. P. in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da nepremičnine na naslovu R. 22 na dan smrti pok. A. H., to je dne 29.1.1989, niso bile zaščitene. Odločba o tem je bila izdana šele dne 7.7.1989. Zapuščino bi bilo torej potrebno obravnavati po splošnih pravilih o dedovanju. Sicer pa se med postopkom pritožnica ni strinjala s prevzemnico kmetije. Strinjala se je samo pod pogojem, da dobi svoj dedni delež v naravi. Pritožnica se tako ni pravno veljavno odpovedala temu, da bi bila ona prevzemnica zapuščine. V izpodbijanem sklepu pa ni povedano, zakaj pritožnica ne izpolnjuje pogojev za prevzem zapuščine. Sodišče je razglasilo za prevzemnico L. P., ne da bi preverjalo, ali izpolnjuje pogoje za dedovanje kmetije.

Napačno je ugotovljen tudi obseg premoženja za izračunavanje nujnega dednega deleža, kajti L. P. je dobila podarjenih od pok. zapustnika že okrog 3 ha gozdov.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je v tej zadevi pretežno odločilo po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKZK, Ur.l. RS št. 26/73, 29/73 in 1/86). Štelo je, da nepremičnine v vl. št. 8 k.o. R. in 2/3 nepremičnin v vl. št. 30 k.o. R. spadajo v zaščiteno kmetijo, za dedovanje takih kmetij pa velja, da nepremičnin ni mogoče deliti, ampak mora zaščiteno kmetijo prevzeti samo ena oseba. Pri tem pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kot pravilno navaja pritožba. Prvostopno sodišče je namreč prezrlo, da so nepremičnine v vl. št. 8 k.o. R. in v vl. št. 30 k.o. R. dobile status zaščitene kmetije (kmetija R. 22) šele z odločbo Občine komiteja za družbeni razvoj z dne 7.7.1989. Po čl. 12/2 Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDKZK odločajo sodišča prve stopnje po ZDKZK le v primeru, če je bila ob uvedbi dedovanja kmetija določena z odlokom oz. odločbo ter v primerih, ko je bil ob uvedbi dedovanja postopek za določitev kmetije že v teku. Ker se dedovanje po umrlem uvede z njegovo smrtjo (čl. 123 ZD), je očitno, da v obravnavanem primeru ob smrti zapustnika oz. ob uvedbi dedovanja (dne 29.1.1989) sporna kmetija R. 22 še ni imela statusa zaščitene kmetije. Ni pa bilo ugotovljeno, kdaj se je začel upravni postopek pri ustreznem organu Občine za določitev kmetije. V primeru, da se je postopek pričel po 29.1.1989, v tem zapuščinskem postopku ne bo mogoče uporabiti določb ZDKZK, ampak splošne predpise o dedovanju. Glede na dosedanje podatke je torej prvostopno sodišče napačno uporabilo določbe o dedovanju, vendar je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno ugotoviti še dodatna pravna relevantna dejstva. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da sta podana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep v celoti razveljaviti (čl. 380 točka 3 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD).

V novem postopku naj prvostopno sodišče s pribavo upravnega spisa Komiteja za družbeni razvoj Občine ugotovi, kdaj se je začel postopek za določitev zaščitene kmetije R. 22 ter nato ponovno odloči v skladu z določbami Zakona o dedovanju ali Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev. V nadaljnjem postopku naj po potrebi upošteva tudi pritožbene trditve dedinje A. P., na katere pritožbeno sodišče sedaj ne odgovarja, ker je pač potrebno najprej ugotoviti, kateri sistem dedovanja bo sploh prišel v poštev pri ponovnem odločanju.