UPRS Sodba I U 784/2018-9

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 1030-4/2017/2 z dne 13. 3. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je z izpodbijano odločbo zavrnilo vlogo tožnika za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa ter ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve sledi, da je tožnik dne 19. 7. 2005 na Ministrstvo vložil predlog za odobritev izjemne pokojnine ter da je svojo vlogo utemeljil z osvojitvijo bronaste medalje v osmercu na evropskem prvenstvu v ... leta .... Vlogo je dal na podlagi določb Zakona o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (v nadaljevanju ZIPO), ki je določal, da o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine odloča Vlada RS na predlog resornega ministrstva.

3Vlada o predlogu ni odločala. V zadevi je bilo odločeno po začetku uporabe Zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (v nadaljevanju ZDPIDŠ), ki se je začel uporabljati 19. 10. 2017 in ki v 11. členu določa, da se postopki za upravičence na področju športa, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZIPO, dokončajo po določbah ZDPIDŠ. Zato se tožnikova vloga kot vloga za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa obravnava, o njej pa skladno z določbami ZDPIDŠ odloča resorno ministrstvo in ne več Vlada.

4V tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja, da je s svojim delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, in sicer kot vrhunski športnik, dobitnik olimpijske ali paraolimpijske medalje, medalje z olimpijade gluhih, medalje s šahovske olimpijade ali medalje s svetovnih prvenstev v olimpijskih kolektivnih športih ali olimpijskih športnih disciplinah individualnih športnih panog v članski konkurenci (2. člen in prvi odstavek 3. člena ZDPIDŠ), saj je osvojil bronasto medaljo v osmercu na evropskem prvenstvu v ... leta .... Kar pomeni, da ni osvojil medalje skladno s 3. členom ZDPIDŠ in zato ne izpolnjuje pogojev in kriterijev, ki jih za priznanje dodatka k pokojnini določata 2. in 3. člena tega zakona in se zato njegova vloga zavrne.

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi napačne oziroma nezakonite odločitve.

6V tožbi navaja, da tudi po njegovem mnenju novi zakon ustrezneje ureja kriterije za pridobitev dodatka k pokojnini ter da ne oporeka dejstvu, da ne izpolnjuje kriterijev iz 1. alinee 3. člena novega zakona. Kljub temu pa pripominja, da se tožena stranka v odločbi ni opredelila do kriterijev iz 2. alinee 3. člena, pri čemer zakon nejasno opredeljuje kategorijo vrhunski mednarodni športni dosežek in s tem dopušča organu veliko diskrecijo pri odločanju. Tako odločba ne vsebuje ocene, ali gre lahko v tem primeru tudi za medaljo na evropskem prvenstvu oziroma za četrto mesto na Olimpijskih igrah v ... leta ..., ki imata mednarodni element in lahko predstavljata vrhunski dosežek. Pri tem je treba upoštevati, da se je Bloudkova nagrada začela podeljevati šele v kasnejšem obdobju, medtem ko je bil tožnik pred tem v času svojih športnih uspehov prejemnik štirih plaket JOK, kar je bila takrat prestižna nagrada za športnike, ter plakete Branka Ziherla.

7Zlasti pa tožnik kot eklatantno kršitev prava izpostavlja vsebino 11. člena ZDPID, ki določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona, končajo po določbah novega zakona. Ta je bil sprejet 22. 6. 2017 in začel veljati 19. 7. 2017, uporablja pa se od 19. 10. 2017. Pri tem ko je tožnik dal vlogo že 19. 7. 2005, o njej pa je bilo odločeno šele 13. 3. 2018 in torej po 13 letih. Ko je dal vlogo, je veljal zakon, ki je bil ugodnejši za tožnika. Rok za odločanje v upravni zadevi je največ dva meseca. Zato bi morala biti odločba izdana najkasneje do 19. 9. 2005, pa ni bila, postopek pa tudi ni bil upravičeno ali pravilno prekinjen. Tožnik je dobil le obvestilo z dne 10. 8. 2005 s strani takratnega Ministrstva za šolstvo in šport, da je Vlada 8. 4. 2004 sprejela sklep, da se bo o tovrstnih predlogih odločalo po uveljavitvi novega zakona, ki naj bi ga pripravilo Ministrstvo in v katerem bo na novo opredeljen postopek in pogoji ter merila za izjemno pokojnino. S tem je Vlada dejansko zadržala izvrševanje predpisa in s tem presegla svoja pooblastila. Poudarja, da sklep Vlade ni veljal za vse vloge enako, ter se sklicuje na objavo v Uradnem listu in objavo iz leta 2009 v medijih, po katerih poteka postopek priznanja in dodelitve pokojnin za 10 kandidatov s področja športa, med drugim za tožnika. Članki naj bi javno razkrivali ravnanje Vlade pri (ne)odločanju o vlogah po prejšnjem zakonu in ki naj bi se neupravičeno „držale v predalu“. Opozarja še na predlog sklepa Vlade, ki ga je pripravilo Ministrstvo v letu 2009, s katerim je bila po takratnem zakonu pravica priznana tudi tožniku, vendar je Vlada predloge umaknila in napovedala nov zakon. Novi predpis, ki vsebuje zgolj 16 členov pa je bil sprejet šele leta 2017, že priznanih pravic ni odvzel, neugodno pa poseže v pravice posameznikov, za katere postopek še ni končan, saj postavlja strožje pogoje in kriterije za pridobitev pravice. Tožnik bi bil na podlagi starega zakona do dodatka k pokojnini upravičen. Tako pa je namerno in zavestno zavlačevanje in zadrževanje vloge privedlo do odločitve, ki tožniku pravice, ki bi mu pripadala, ne priznava. S takšnim načinom odločanja so po navedbah v tožbi kršena načela iz 2., 14. in 22. člena Ustave.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Še pred tem pa meni, da tožnik zakonskih pogojev za obravnavo tožbe na podlagi prvega in tretjega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne izpolnjuje in da se bo tožena stranka do tožbenega zahtevka lahko opredelila šele po dopolnitvi tožbe.

9Dalje navaja, da izpodbijano odločitev kot pravilno sprejema tudi tožnik. Poudarja, da je kot upravni organ vezan na veljavne zakone ter se pri tem sklicuje na 11. člen ZDPIDŠ, ki narekuje, da se v nedokončanih postopkih odloča po veljavnem zakonu in ne po ugodnejšem za tožnika. Pojasnjuje, da je zakonodajalec iz več razlogov, tudi zaradi ugotovitev Računskega sodišča presodil, da je treba že začete postopke zaključiti na podlagi novega zakona, ki določno in jasno opredeli upravičence in kriterije do dodatka, saj je bil eden glavnih očitkov ZIPO, da so določbe preveč ohlapne ter da merila in kriteriji, kaj se šteje kot posebne zasluge, niso določeni ne na zakonski ne na podzakonski ravni in so Vladi omogočale da odloča arbitrarno oziroma po prostem preudarku, s tem pa tvega neenako obravnavo prosilcev. Z novo ureditvijo veljajo za vse vlagatelje enaki kriteriji, kar pomeni dokončanje postopkov po načelu enakosti. Obenem tožena stranka poudari, da zgolj vloga po ZIPO še ne pomeni, da bi bilo tožnikovi vlogi ugodeno, saj je Vlada odločala po prostem preudarku. Neustavnosti 11. člena ZDPIDŠ zato tožena stranka ne vidi. V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti države tožena stranka opozori na 28. člen ZUS-1, ki omogoča tožbo v primeru molka organa ter na dejstvo, da tožnik tega pravnega sredstva, s katerim bi lahko prišel do odločitve, ni izkoristil. Zgolj dejstvo, da je bil rok za odločanje prekoračen, pa še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države.

10Tožba je utemeljena.

11Za dopolnitev tožbe, ki se zahteva v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča ni podlage, saj se s tožbo ne zahteva ugotovitev sodišča o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in svoboščine in zahteva prepoved takšnih dejanj, kot ob sklicevanju na tretji odstavek 30. člena ZUS-1) zmotno meni tožena stranka, temveč se zahteva odločanje o zakonitosti izdanega (upravnega) akta, za kar pa so po presoji sodišča vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka istega člena v zadostni meri podane.

12Tožnik pa sicer, kot sam pove, ne oporeka toliko dejstvu, da ne izpolnjuje kriterijev upravičenosti do dodatka k pokojnini za delo in izjemen dosežek na področju športa po določbah novega ZDPIDŠ, kolikor nasprotuje odločanju po novem zakonu sploh, konkretno uporabi določbe 11. člena ZDPIDŠ, po kateri se postopki priznavanja dodatka k pokojnini, začeti pred začetkom uporabe tega zakona, končajo po določbah novega zakona. Kar ob dobesedni uporabi citiranega člena pomeni, da se po novem predpisu in po novih predpisanih pogojih odloči tudi o tožnikovi vlogi, kot je bilo to storjeno z izpodbijano odločbo. Vendar pa po presoji sodišča 11. člena ni mogoče razumeti dobesedno tako, kot je zapisan. Za postopke, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona (in so v teku) je po presoji sodišča mogoče šteti le tiste postopke, ki so bili vodeni zakonito in so temeljili na zakonitih podlagah. V tem pogledu pa iz tožbenih navedb, ki jih potrjujejo podatki spisov in jim tožena stranka ne nasprotuje, sledi, da je od tožnikove vloge oziroma od prvega dejanja v postopku do odločitve preteklo celih 13 let. Tožena stranka tudi ne zanika, da je bil v skladu z določbami ZIPO med tem že izoblikovan in poslan Vladi predlog za odločitev v zadevi, ki je bil za tožnika ugoden. Prav tako ne zanika tožbene trditve, da Vlada o predlogu ni odločila ter da je vztrajala pri svojem prvem odzivu na tožnikovo vlogo, v katerem je napovedala, da bo z odločanjem počakala na sprejem novega zakona. Kar pomeni, da je bila s tem zadržana uporaba veljavnega zakona, in to na način in iz razloga, ki ni predviden z nobenim predpisom. Vlada kot organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave sicer lahko zadrži predpis ministra (prim. 5. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije, ZVRS) nima pa pooblastila za zadržanje izvršitve veljavnega zakona. Tega je dolžna izvajati (prim. 4. člen ZVRS). Zato zadržanje uporabe veljavnega ZIPO s strani organa, ki je zakone dolžan izvajati in je nanje vezan, ni mogoče šteti za skladnega z zakonom. Obenem pa to pomeni, da ni podlage za to, da tožena stranka kot pristojni organ po ZDPIDŠ, o izpolnjevanju pogojev za dodelitev izjemne pokojnine tožniku odloči po določbah novega ZDPIDŠ, temveč je treba pri odločanju uporabiti materialne določbe zakona (ZIPO), ki je veljal v času pred njegovo uveljavitvijo in s tem v času, v katerem bi moralo biti odločeno v zadevi.

13Sodišče je zato, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bi pravilno uporabljen (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo zadevo v ponovno odločanje organu, ki je upravni akt izdal. Pri tem je pristojni organ vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče v tej sodbi (četrti odstavek istega člena).

14Ker sodišče s sodbo ni odločilo o pravici oziroma o pravni koristi tožnika v smislu 67. člena ZUS-1, ni bilo podlage za odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku.

15Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013).

16Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, na seji, ker je bilo že na podlagi listin, ki so v spisu, očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).