UPRS Sodba II U 212/2018-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik, ki je državljan ..., je pri Upravni enoti ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) dne 29. 9. 2017 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki pa jo je ta z odločbo, št. 213-339/2017-23 z dne 8. 5. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila.

2V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ navaja listine, ki jih je prošnji priložil tožnik ter citira določbo 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), ki določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom; pri tem pa mora oseba izpolnjevati v tej določbi določene pogoje, med drugim tudi, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS).

3Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je z dopisom z dne 7. 11. 2018 tožnika seznanil, da ne more z gotovostjo ugotoviti, ali izpolnjuje pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ter da mora dokazati, da v Sloveniji opravlja vse bistvene življenjske aktivnosti, in to z različnimi dokazi, kot so, na primer, izpis zavarovanj v Republiki Sloveniji, vpisi v potnih listih, potrdilo o izbranem osebnem zdravniku in zobozdravniku z navedbo datumov obiskov, dokazi, da sodeluje v kakšnem društvu, da se je v Sloveniji dodatno izobraževal, navedbe, s čim se ukvarja v prostem času, najemne pogodbe za stanovanja, dokazi o plačilu komunalnih stroškov in drugimi dokazi, ki bodo izkazovali dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnik je dne 29. 11. in 1. 12. 2017 predložil izpis zavarovanj v Republiki Sloveniji, ki ga je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), najemne pogodbe z dne 1. 7. 2017 in 18. 5. 2012, potrdilo A.A. z dne 24. 11. 2017, potrdilo osebnega zdravnika z navedbo datumov od 1. 9. 2007 do 24. 11. 2017, odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje Območna služba ... z dne 1. 3. 2013, potrdilo Ribiške družine ..., kopije potnih listin za ženo in sinova, dokazila o plačilu položnic, časopisni članek, razne račune, dokaze o registraciji avtomobila, fotografije, zgoščenko s fotografijami in elektronsko sporočilo. Prvostopenjski organ ugotavlja, da iz izpisa zavarovanj ZPIZ izhaja, da je bil tožnik od 13. 4. 2007 do 31. 1. 2008 zaposlen pri družbi A. d. o o.; od 14. 2. 2008 do 9. 1. 2013 pri družbi B. d. o. o.; od 10. 1. 2013 do 16. 5. 2013 prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba; od 17. 5. 2013 do 31. 10. 2015 zaposlen pri družbi C. d.o.o. kot detaširani delavec (torej delavec poslan na delo v tujino); od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015 v delovnem razmerju pri tej družbi; od 1. 1. do 27. 11. 2016 znova zaposlen pri družbi C. d.o.o. kot detaširani delavec; od 28. 11. 2016 do 11. 12. 2016 pri isti družbi v delovnem razmerju in od 12. 12. 2016 do 29. 9. 2017 ponovno zaposlen pri družbi C. d.o.o. kot detaširani delavec.

4Prvostopenjski organ v nadaljevanju citira določbo osmega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Vprašanje, kaj se šteje kot prekinitev dejanskega življenja in okoliščine odsotnosti, podrobneje ureja 2. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uradni list RS, št. 51/07 in 112/09, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se kot prekinitev dejanskega življenja šteje enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zaposlitve v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na zaposlitev napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost.

5Dne 22. 1. 2018 je prvostopenjski organ tožnika na zapisnik seznanil s svojimi ugotovitvami, torej, da iz prijav, ki jih je delodajalec poslal ZPIZ izhaja, da je bil do izdaje potrdila voden kot delavec, poslan na delo v tujino, in sicer skupaj za čas štirih let in dva meseca. Tožnik je na zapisnik opisal svojo osebno in poklicno pot v Sloveniji in povedal, da se je z dnem 17. 5. 2013 zaposlil pri podjetju C. d.o.o., ki ima sedež v ..., in sicer kot kontrolor končnih izdelkov, ki jih delavci tega podjetja sestavljajo v Nemčiji za podjetje D. d.o.o. ter da v Nemčiji tudi živi. Do julija 2017 je imel svoje prebivališče prijavljeno v ..., od julija 2017 dalje pa s svojo družino, ki je prišla iz ..., živi v .... Prvostopenjski organ je dne 26. 1. 2018 zaprosil podjetje C. d.o.o. za podatke o tožnikovem delu v tujini, tožnik pa je dne 1. 2. 2018 predložil še dodana pojasnila. Navedel je, da je njegovo delo v tujini potekalo v posamičnih periodičnih obdobjih, da pa se je redno vračal v Republiko Slovenijo na registriran naslov v ... in nato v ..., kjer živi z ženo in dvema otrokoma. V Nemčiji ni imel nikoli prijavljenega stalnega prebivališča niti ni bil rezident te države, domov pa se je redno vračal z organiziranim prevozom svojega delodajalca. Delodajalec namreč organizira tedensko vsak četrtek v popoldanskih urah prevoz zaposlenih oseb iz delovišča v Nemčiji v Slovenijo, kamor prispejo delavci v petek v jutranjih urah. Predložil je delovne naloge za službena potovanja od maja 2013 do novembra 2015 ter posamezne naloge za leto 2016 in 2017, priložil pa še plačilne liste za obdobje od leta 2013 do vključno leta 2017. navedel je, da vse to kaže, da ni prekoračil obdobja, določenega v 2. členu Uredbe. Tožnik je v dopisu še pojasnil, da je iz predloženih nalogov razvidno število dni, ko je bil napoten v tujino, dnevnice za dni v tujini ter naslov prenočišča. Od leta 2016 dalje je za vsak posamezni mesec prejemal tudi dodatek za nastanitev v tujini in dodatek za ločeno življenje. Posebej je še izpostavil, da je navedba v zapisniku, da živi v Nemčiji, napačna in neskladna z dejanskim stanjem.

6Z dopisom z dne 15. 2. 2018 je prvostopenjski organ po preučitvi vseh predloženih dokazil tožnika seznanil, da meni, da ta ni dokazal izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, kot ga določa 3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ocenil je, da je Slovenija za tožnika zgolj središče poklicnih in ekonomskih, ne pa tudi socialnih in družinskih vezi. Tožnik od maja 2013 dela kot napoteni oziroma detaširani delavec in v času, ko to delo opravlja, v Nemčiji tudi živi. Prvostopenjski organ navaja, da verjame tožniku, da se vrača v Slovenijo, vendar pa skupna odsotnost od maja 2013 do januarja 2018 presega štiri leta.

7Tožnik se je na seznanitev prvostopenjskega organa o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah odzval z vlogo z dne 1. 3. 2018 in jim nasprotoval. Meni, da prvostopenjski organ ni pojasnil razloga, zaradi katerega naj ne bi izpolnjeval pogoja časa bivanja v Republiki Sloveniji ter da zgolj občasna napotitev na delo v tujino ne pomeni avtomatične izpolnitve zavrnilnega pogoja. Obračuni plač in potni nalogi kažejo, da je redno zaposlen za nedoločen čas pri pravni osebi, registrirani na območju Republike Slovenije, ki s svojimi zaposlenimi opravlja občasno delo v tujini. V Nemčiji ni nikoli živel, pač pa je tja odhajal le zaradi potreb dela. Predlagal je zaslišanje prič A.A. in B.B., C.C., D.D. in E.E. ter F.F., ki so seznanjeni z njegovim zasebnim življenjem, prav tako tudi zaslišanje žene G.G. ter H.H., ki lahko vsi potrdijo obstoj njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in vseh življenjskih vezi na območju Republike Slovenije.

8Prvostopenjski organ je dne 24. 3. 2018 opravil ustno obravnavo, na katero je povabil tožnika in direktorja družbe C. d.o.o., ter v nadaljevanju obrazložitve povzema njuni izjavi. Na podlagi vseh zbranih dokazov zaključuje, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da tožnik dejansko živi v Sloveniji, oziroma da je v Sloveniji središče njegovih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave, kot to določa ZDRS. Eden od elementov, ki kažejo, da prosilec za sprejem v državljanstvo dejansko živi na območju Republike Slovenije, je njegova fizična prisotnost na tem ozemlju ter opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti, med katerima mora biti izkazana vzročna zveza. Tožnik je bil kot detaširani delavec po prepričanju prvostopenjskega organa iz Republike Slovenije odsoten dalj kot štiri leta, kar dokazuje izpis zavarovanju ZPIZ, ni pa predložil dokazov, da bi v tem času delal v ... oziroma v Sloveniji. Prvostopenjski organ je presodil, da ti podatki izhajajo iz uradnih evidenc, priče, ki jih je predlagal tožnik, pa tega dejstva ne bi mogle izpodbiti.

9Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika pritrdilo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi povzema tožnikovo pritožbo, opisuje potek postopka ter se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Povzema tudi vsebino tožnikove izpovedi in izpovedi direktorja njegovega delodajalca I.I. na ustni obravnavi. Slednji je povedal, da je tožnik delo opravljal pretežno v Nemčiji, medtem ko so sestanki in usklajevanja potekala v ... na sedežu podjetja. Tožnik je na ustni obravnavi zaprosil za dodaten 30 dnevni rok za predložitev dokazov o tem, kdaj je med leti 2013 in 2017 delal v Sloveniji, vendar pa jih upravnemu organu ni dostavil. Drugostopenjski organ zato ugotavlja, da se je prvostopenjski organ utemeljeno oprl na izpis zavarovanj ZPIZ, ki kaže, da je bil tožnik v času od 17. 5. 2013 do 29. 9. 2017 odsoten iz Slovenije štiri leta en mesec in 29 dni, torej da je prišlo do prekinitve bivanja v Republiki Sloveniji, s tem pa tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

10Tožnik s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj po izvedenem naroku in izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ugodi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

11Tožnik uvodoma povzema dokaze, ki jih je priložil vlogi za sprejem v državljanstvo ter dokaze, ki jih je predložil med postopkom in ki izkazujejo njegove zaposlitve v Republiki Sloveniji, nadalje pa strjeno povzema še vsebino svoje izjave in izjave I.I. na ustni obravnavi. Njegove zaposlitve, zavarovanja na območju Republike Slovenije ter prijavljena prebivališča med strankama niso sporna, saj jih prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ne prereka. Kljub temu pa je tožena stranka v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem ter v nasprotju z materialno določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 2. člena Uredbe njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnila, pri tem pa mu očitala prekoračitev dovoljenega časa odsotnosti iz Republike Slovenije. Tožnik poudarja, da lahko ob zaslišanju pojasni sosledje njegovega prebivanja območju Republike Slovenije, dosedanja zavarovanja in zaposlitve ter pojasni tudi, da je v Sloveniji središče njegovih življenjskih interesov, medtem ko lahko vse o napotitvah na delo v tujino in glede njegove prisotnosti na sedežu delodajalca, vključno z načinom in pogostostjo odhajanja in vračanja tožnika iz take napotitve na delo, pojasni I.I., ki naj se zasliši kot priča.

12Tožnik meni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, to je 10. člen ZDRS, ki ureja podelitev državljanstva z naturalizacijo, razlogi, ki jih za tako odločitev navaja, pa so pavšalni in niso obrazloženi. Nesporno je, da je v Republiko Slovenijo prišel v letu 2007, prav tako ni sporno, na katerih naslovih je bil prijavljen in kje je bil zaposlen. Sporna tudi ni njegova prijava v zdravstveno zavarovanje ter plačevanje ostalih socialnih prispevkov. Tožena stranka zmotno trdi, da ne izpolnjuje pogoja po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS za pridobitev državljanstva in mu očita daljšo odsotnost od dopustne v času zadnjih petih let, kar je v nasprotju z dejanskim stanjem. V Republiki Sloveniji je zaposlen pri družbi C. d.o.o., in sicer v obdobju od leta 2013 do leta 2016 na delovnem mestu kontrolorja kvalitete izdelkov in nato od tega leta dalje na delovnem mestu vodje skupine, kar potrjujejo pogodbe o zaposlitvi ter njegova izpoved in izpoved zakonitega zastopnika družbe. Njegova delovna obveznost je, da je prisoten na sedežu podjetja v Republiki Sloveniji, kot tudi da opravlja delo v tujini, kjer se izvajajo varilska ključavničarska dela. Tožnik navaja, da sta tako on sam kot tudi priča I.I. smiselno pojasnila, da je med njegove delovne obveznosti spada tudi udeležba na sestankih ter sodelovanje pri organizaciji in procesu del na sedežu podjetja, zato že iz tega razloga ni mogoče trditi, da naj bi presegel dopusten čas odsotnosti po Uredbi. Nalogi za službeno potovanje in izpoved priče I.I. kažejo, da se po opravljenem delu v tujini redno vrača v Republiko Slovenijo, kjer je središče njegovih ekonomskih, življenjskih in družinskih interesov, česar pa prvostopenjski organ ni ugotavljal in presojal, prav tako tudi ni preveril njegove dejanske odsotnosti iz Republike Slovenije. Gre zgolj za pavšalno oceno in ugibanje tožene stranke o tem, koliko časa je bil v tujini, taka odločitev pa ni obrazložena in je ni mogoče preveriti ter je zato v nasprotju z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

13Tožnik trdi, da v izpodbijani odločbi ni specificirana in ni izkazala presežna dopustna odsotnost iz območja Republike Slovenije, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Te kršitve ne odpravlja niti nezakonito razširjanje in prekoračitev pooblastil in pristojnosti drugostopenjskega organa. Prvostopenjski organ se je oprl le na podatke iz evidenc izpisa zavarovanj tožnika v Republiki Sloveniji, iz katere izhaja, da je bil v obdobju zadnjih petih let prijavljen oziroma zavarovan kot detaširani delavec, vendar pa to ni zakonsko določena in preverljiva okoliščina za presojo dejanske prisotnosti po 4. alineji 2. člena Uredbe. Priča I.I. je pojasnil, da ima delodajalec zaradi organizacije dela in možnosti urgentnega posredovanja brez dodatne birokracije sprememb zavarovalne podlage ter stanja pripravljenosti napotitve zaposlenih v tujino, vse zaposlene prijavljene kot "detaširane" delavce. Zgolj zavarovalna podlaga "detaširanega delavca" torej ne predstavlja in ne odraža dejanskega stanja, kot je bilo izkazano z izpovedjo tožnikovega delodajalca in s predloženimi obračuni plač za obdobje od maja 2013 do vključno 2017 in nalogi za službeno potovanje prosilca za obdobje od maja 2013 do vključno 2017. Tožnik v nadaljevanju citira izpoved priče I.I. kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju ter pojasnjuje, da je iz nalogov razvidno število napotitvenih dni v tujino in s tem tudi obdobje, v katerem se je tožnik nahajal na območju Republike Slovenije oz. se vračal iz Nemčije. Priča I.I. je tudi povedal, da delodajalec vsak četrtek organizira prevoz iz Nemčije v Slovenijo. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje sodelavca H.H., vendar pa tega dokaznega predloga tožena stranka ni upoštevala. Iz obračunov plač, zlasti od leta 2016 dalje je razvidno, da je tožnik prejemal dodatek za nastanitev v tujini in dodatek za ločeno življenje. Tudi to potrjuje dejstvo, da je tožnik v relevantnem obdobju živel na območju Republike Slovenije in je le zaradi delovnih obveznosti odhajal na delo na območje Nemčije, kamor ga je napotil delodajalec. Tožnik ob tem še poudarja, da je bilo v zadnjih desetih letih središče njegovih življenjskih interesov na območju Republike Slovenije, nalogi za službena potovanja in obračuni plač ter izpoved direktorja delodajalca pa kažejo, da ni prekoračil dopustnega časa odsotnosti, kot ga določa Uredba. Tožena stranka pa je tudi napačno uporabila določbo 10. člena ZDRS z vidika pravilnega štetja odsotnosti, saj bi morala v skladu s smiselno razlago te določbe ter sodno prakso upoštevati zgolj polne dneve odsotnosti, brez datumov prihodka in odhoda in le z delovnimi dnevi, česar pa ni storila. To, da se tožnik vedno iz napotenega dela v tujino vrača v Republiko Slovenijo, potrjujejo pisne izjave prič A.A. in B.B. ter C.C., D.D. in E.E., česar pa tožena stranka prav tako ni upoštevala pri odločanju. To, da je tožnikovo središče interesov v Republiki Sloveniji, je razvidno tudi iz izjave podpredsednika sindikata ... J.J., česar pa tožena stranka prav tako ni upoštevala niti ni zaslišala vseh teh prič, kot je predlagal tožnik. Ker se je tožena stranka pri odločanju oprla le na zavarovalno podlago tožnika, ne da bi izvedla druge predlagane dokaze, ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev po 10. členu ZDRS.

14Tožnik poudarja, da mu je bila z opisanim postopkom kršena pravica do pravnega varstva po 7. členu ZUP, posredno pa kršena tudi določba 8. člena ZUP, saj si tožena stranka ni prizadevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Vse njegove dokazne predloge je namreč zavrnila brez utemeljene in preverljive obrazložitve, posledično pa je izpodbijana odločba nepreverljiva in se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zlasti zato, ker v obrazložitvi ni opisa in seštevka dni oziroma obdobja tožnikove odsotnosti, pač pa na to prvostopenjski organ le pavšalno sklepa. Teh pomanjkljivosti ne more sanirati niti obrazložitev drugostopenjske odločbe. Drugostopenjski organ je sicer specificiral tožniku očitano zakonsko dopustno trajanje odsotnosti v trajanju 4 leta, enega meseca in 29 dni, vse na podlagi izpisa zavarovanj, s tem pa je prekoračil svoja pooblastila in pristojnosti, saj je na podlagi 247. člena ZUP upravičen zgolj preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija in preveriti ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali je bil prekršen materialni zakon.

15Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne drži tožbena navedba, da je drugostopenjski organ prekoračil svoja pooblastila in pristojnosti, ko je ugotavljal odsotnost tožnika. Kot pritožbeni organ je skladno s prvim odstavkom 247. člena ZUP presojal odločbo v delu, v katerem jo je pritožnik izpodbijal. Na podlagi izpisa zavarovanj ZPIZ je izračunal, da je bil tožnik zavarovan kot detaširani delavec pri podjetju C. d.o.o., v obdobjih od 17. 5. 2013 do 31. 10. 2015, od 1. 1. 2016 do 27. 11. 2016 ter od 12. 12. 2016 do 29. 9. 2017, to je skupaj 4 leta 1 mesec in 29 dni. Nasprotno od tega je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je bil tožnik kot detaširani delavec zavarovan 4 leta in 2 meseca, vendar pa razlika enega dneva ni odločujoča, saj je bistveno, da je bil tožnik že ob oddaji vloge in kasneje ob izdaji izpodbijane odločbe zavarovan kot detaširani delavec več kot štiri leta. V postopku je imel možnost, da bi dokazal, da ni bil odstoten iz Republike Slovenije zaradi zaposlitve v tujini več kot štiri leta, pa tega ni storil, zato je izpodbijana odločitev pravilna. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da je mogoče šteti, da je središče njegovih interesov Republika Slovenija, saj tožena stranka tega v postopku ni ugotavljala. Za postopek redne naturalizacije morajo namreč biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 10. člena ZDRS. Ker pa je prvostopenjski organ ugotovil, da je prišlo do prekinitve bivanja v smislu 4. alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe v povezavi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS, ni ugotavljal izpolnjevanja ostalih pogojev in se do tega tudi drugostopenjski organ ni opredeljeval.

16Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi, v kateri vztraja pri svojih stališčih iz tožbe ter jih strnjeno povzema.

K točki I izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

19Državljanstvo Republike Slovenije se pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo, to je s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje, ali po mednarodni pogodbi (3. člen ZDRS). Osebo, ki prosi za naturalizacijo, lahko pristojni organ po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora ta oseba izpolnjevati več pogojev, med drugim tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave (osmi odstavek 10. člena ZDRS). To pomeni, da morata biti za izpolnitev pogoja dejanskega neprekinjenega življenja kumulativno izpolnjena dva kriterija, to je fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije ter obstoj trajnih in tesnih povezav s to državo. Kolikor eden od teh dveh kriterijev ni izpolnjen, vlagatelj prošnje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo ne izpolnjuje pogoja po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, upravni organ pa drugega od tako določenih kriterijev v takem primeru ne preverja, saj morata biti, kot navedeno, istočasno izpolnjena oba. V obravnavanem primeru je sporno ali je bil tožnik fizično prisoten na ozemlju Republike Slovenije, konkretno ali je bil fizično prisoten neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje ali pa je bilo zaradi napotitve na delo v tujino njegovo bivanje prekinjeno. Po določbi 4. alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena ZDRS šteje enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zaposlitve v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na zaposlitev napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost.

20V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo aprila leta 2007 ter da je bil najprej prijavljen na naslovu v ..., od julija 2017 dalje pa v ..., kamor so se priselili tudi njegova žena in dva otroka. Sporni tudi niso podatki o tožnikovih zaposlitvah v Republiki Sloveniji in tudi ne podatek, da je od 17. 5. 2013 dalje zaposlen pri družbi C. d.o.o., ki ima sedež v Republiki Sloveniji. Tožnik ne oporeka ugotovitvi, da je bil od 17. 5. 2013 do 31. 10. 2015 zaposlen kot detaširani delavec, od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015 v delovnem razmerju, od 1. 1. do 27. 11. 2016 znova zaposlen kot detaširani delavec, od 28. 11. 2016 do 11. 12. 2016 v delovnem razmerju in od 12. 12. 2016 do 29. 9. 2017 zaposlen kot detaširani delavec, vse pri prej navedeni družbi, kar izhaja iz podatkov njegovih zavarovanj pri ZPIZ. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta v svojih odločbah pojasnila, da tožniku verjameta, da odhaja na delo v Nemčijo, kamor ga napotuje delodajalec in da se nato vrača v Republiko Slovenijo, tako kot je to opisal v svojih vlogah, to pojasnil na ustni obravnavi, enako pa je izpovedala tudi priča I.I.. Sodišče zato šteje, da ta okoliščina med strankama prav tako ni sporna. Sporno pa je ali je tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije zaradi napotitve na delo od maja 2013 do januarja 2018 (torej v petih letih pred odločitvijo prvostopenjskega organa) presegala štiri leta, kot to ugotavlja tožena stranka ter na tej podlagi zaključuje, da tožnik pogoja fizične prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, kot to določa 3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 2. člena Uredbe, ne izpolnjuje. Tak zaključek je bil tudi razlog, da ni preverjala ali ima tožnik na ozemlju Republike Slovenije trajne in tesne povezave, saj eden od kriterijev za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja na tem ozemlju ni izpolnjen. Iz tega razloga niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista izvedla predlaganih dokazov za zaslišanje prič, ki bi izpovedovale o tožnikovi povezanosti z Republiko Slovenijo ter to v odločbah (sicer skopo) utemeljila (prvi odstavek na 8. strani izpodbijane odločbe ter zadnja dva odstavka na 4. strani drugostopenjske odločbe).

21Tožena stranka je svojo ugotovitev, da je bil tožnik kot detaširani delavec v obdobju zadnjih petih let pred sprejemom izpodbijane odločitve odsoten več kot štiri leta, oprla na podatke o njegovih zavarovanjih, ki jih vodi ZPIZ. Iz teh podatkov izhaja, da je bil tožnik v tem času napoten v tujino štiri leta, en mesec in 29 dni. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da naj bi s tako ugotovitvijo drugostopenjski organ prekoračil svoja pooblastila in ugotovil dejstvo, ki ga prvostopenjski organ ni preverjal in naj mu tudi ne bi dal možnosti, da bi se o tem izjavil. Potrdilo ZPIZ je prvostopenjskemu organu predložil tožnik, ta pa je nato njegovo vsebino povzel v izpodbijani odločbi (zadnji odstavek na 2. strani). Pred odločitvijo je s svojo ugotovitvijo, da je bil po podatkih ZPIZ v relevantnem obdobju poslan na delo v tujino za čas, ki je daljši od štirih let (prvostopenjski organ navaja, da je ta odsotnost trajala skupaj štiri leta in dva meseca), tožnika seznanil na zapisnik dne 22. 1. 2018 in nato še z dopisom z dne 15. 2. 2018. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku pri presoji teh ugotovitev prišel do zaključka, da je prvostopenjski organ napačno seštel čas, ko je bil tožnik kot detaširani delavec napoten na delo v tujino, saj ta znaša štiri leta, en mesec in 29 dni, torej en dan manj kot je to ugotovil prvostopenjski organ (zadnji odstavek na 3. strani drugostopenjske odločbe). Drugostopenjski organ s tem ni prekoračil pristojnosti in pooblastil, kot mu očita tožnik, pač pa na podlagi zbranih dokazov prišel le do drugačnega seštevka dni, ko je bil tožnik zavarovan kot detaširani delavec, kar pa na odločitev nima vpliva, saj je bistven le zaključek, da je bil tožnik v relevantnem obdobju napoten na delo v tujino za čas, ki je skupaj daljši od štirih let.

22Sodišče pritrjuje zaključku tožene stranke, da je iz podatkov ZPIZ o tožnikovem zavarovanju izhaja, da je bil v obdobju zadnjih petih let pred izdajo izpodbijane odločbe kot detaširani delavec odsoten iz Republike Slovenije več kot štiri leta, kar pa pomeni, da ne izpolnjuje pogoja fizične prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, določenega v 4. alineji prvega odstavka 2. člena Uredbe. Četudi je tožnik navajal, da njegova odsotnost ni bila tako dolga, pa za to svojo trditev ni predložil nobenega dokaza, četudi je bilo dokazno breme na njegovi strani, saj je sam vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi naturalizacije. Tožena stranka ga je med postopkom večkrat seznanila s svojimi ugotovitvami ter izvedla ustno obravnavo, na kateri je zaslišala tožnika in direktorja delodajalca. Oba sta pojasnjevala način dela v podjetju, opisala kako potekajo odhodi na delo v Nemčijo in nato vrnitev v Slovenijo ter pojasnila, da se je tožnik, kot eden od vodilnih delavcev, vračal v Slovenijo tudi na sestanke na sedežu podjetja. Niti iz teh izpovedih niti iz pojasnil, ki jih je na zahtevo prvostopenjskega organa posredovalo podjetje C. d.o.o., pa ne izhajajo podatki, ki bi izkazovali drugačno stanje kot izhaja iz podatkov ZPIZ o tožnikovih zavarovanjih. Enako je to mogoče ugotoviti tudi za službene naloge in plačilne liste, ki jih je predložil tožnik. V službenih nalogih od leta 2013 do 2015 so navedeni dnevi napotitve tožnika v tujino, v nadaljnjih službenih nalogih iz leta 2016 in 2017 pa teh podatkov ni, je pa iz plačilnih list razviden podatek, da je v tem času pričel tožnik prejemati dodatek za ločeno življenje in detaširani dodatek, ki pa je enak številu delovnih ur, ki jih je opravil v posameznem mesecu. Sodišče se zato pridružuje mnenju tožene stranke, da iz službenih nalogov ter plačilnih list ni mogoče razbrati tožnikove odsotnosti iz Republike Slovenije zaradi napotitve na delo v tujino ter da so edini podatki, ki to izkazujejo, podatki ZPIZ. Tudi po tem, ko je tožena stranka po izvedeni ustni obravnavi dala tožniku čas nadaljnjih 30 dni, da predložila dokazila o tem, kdaj je bil odsoten zaradi dela v tujini in bi, kot je zatrjeval, izključevali podatke ZPIZ, teh podatkov ni predložil. Tožnik je v tožbi še navajal, da bi morala tožena stranka kot dneve njegove odsotnosti upoštevati le polne dneve odsotnosti in ne tudi datume prihoda in odhoda iz države ter se pri tem skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 259/2012, vendar pa sodišče ugotavlja, da ne gre za primerljivo zadevo, saj je bilo v tej zadevi datume prihoda in odhoda mogoče ugotoviti iz štampiljk v potnem listu, medtem ko s takimi podatki v tožnikovem primeru tožena stranka ni razpolagala niti jih tožnik, četudi mu je bila po ustni obravnavi dana možnost, da predloži dodatne relevantne dokaze, ni predložil. Sodišče zato zaključuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik zaradi dela v tujini, kamor je bil napoten kot detaširani delavec, odsoten več kot štiri leta v zadnjih petih letih pred izpodbijano odločitvijo, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogoja po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, to je pogoja da dejansko živi v Republiki Sloveniji, ki se ugotavlja v skladu z osmim odstavkom 10. člena ZDRS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 2. člena Uredbe.

23Skladno z opisanim zaključkom je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič. Tožnik in direktor njegovega delodajalca, ki sta bila sicer zaslišana že na ustni obravnavi pri prvostopenjskem organu, bi, kot je navedel v tožbi, pojasnila kako je tožnik odhajal v tujino in se vračal, kakšen je način dela v podjetju ter da so bili odhodi in prihodi organizirani. Smiselno enako bi izpovedoval H.H.. Slednji ter preostale predlagane priče bi tudi pojasnile, da ima tožnik v Republiki Sloveniji poklicne, ekonomske, socialne in življenjske vezi. Sodišče ugotavlja, da bi tožnik s temi dokazi dokazoval, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Ker pa se po določbi osmega odstavka 10. člena ZDRS šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če kumulativno izpolnjuje dva pogoja, to je, da je fizično prisotna na njenem ozemlju in da je tu središče njenih interesov, pri čemer prvega pogoja na podlagi kriterijev, določenih v 4. alineji prvega odstavka 2. člena Uredbe, tožnik ne izpolnjuje, bi bilo izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja izpolnjevanja drugega pogoja nepotrebno, saj odločitve, četudi bi se izkazalo, da tožnik ta pogoj izpolnjuje, ne bi moglo spremeniti. Tožnik je sodišču predlagal tudi izvedbo več listinskih dokazov (zapisnik z dne 22. 1. 2019 in 29. 3. 2018, pogodba o zaposlitvi, obračun plač, nalogi za službena potovanja, vloge tožnika v postopku prvostopenjskega organa, pisne izjave prič A.A. in B.B. ter C.C., D.D. in E.E., vpogled v evidenco registra prebivalstva za tožnika od leta 2007 dalje, kopija kartice zdravstvenega zavarovanja, izpodbijana in drugostopenjska odločba), za katere sodišče ugotavlja, da so del upravnega spisa in so bili že izvedeni v upravnem postopku ter se je do njih tožena stranka opredelila, sodišče pa z njenimi zaključki soglaša. Vsi ti dokazi izkazujejo, da ima tožnik od leta 2007 dalje v Republiki Sloveniji prijavljeno bivališče, da ima urejeno zdravstveno zavarovanje ter izkazujejo tudi njegovo zasebno življenje in vezi z okoljem, vendar pa za zadevo ključne ugotovitve, to je izkazanega časa tožnikove odsotnosti iz Republike Slovenije zaradi napotitve na delo v tujino, ne spreminjajo.

24Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, odločitev pa je sprejelo na seji senata. Tožnik je sicer sodišču predlagal, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Upravno sodišče mora izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003), vendar pa zgolj taka zahteva za obveznost izvedbe glavne obravnave ne zadostuje (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, ki je sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti. Iz pravice do kontradiktornega postopka obenem izhaja, da lahko sodišče izvedbo dokaza zavrne, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). V obravnavanem primeru dokazi, za katere je tožnik predlagal, naj se izvedejo na glavni obravnavi, ne bi mogli vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, ki je za zadevo ključno, saj ne bi mogli izkazati drugačnega časa tožnikove odsotnosti iz Republike Slovenije kot ga izkazujejo podatki ZPIZ, pač pa bi lahko izkazovali le tožnikove vezi z Republiko Slovenijo. Tožnik je v tej smeri namreč utemeljeval svoje dokazne predloge. Ker pa morata biti za izpolnjevanje pogoja po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS izpolnjena tako kriterij fizične prisotnosti kot tudi kriterij tesnih in trajnih vezi, dokazovanje drugega kriterija ob tem, da je bilo ugotovljeno, da tožnik prvega kriterija ne izpolnjuje, ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve. Sodišče je zato tožnikove dokazne predloge zavrnilo, kot je to pojasnjeno že v prejšnji točki te obrazložitve, in posledično ni določilo glavne obravnave, pač pa ob upoštevanju drugega odstavka 51. člena ZUS-1 odločilo na seji senata.

K točki II izreka:

25Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.