UPRS Sodba II U 275/2018-20

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-56893/2017/11 z dne 19. 4. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila o tožničini vlogi, s katero je ta uveljavljala neposredna plačila v kmetijstvu za leto 2017. Njeno vlogo je odobrila v skupni višini 8.697,41 EUR (od tega za plačne pravice v višini 4.475,18 EUR, za plačilo za zeleno komponento v višini 2.597,13 EUR in za dodatno plačilo za mlade kmete v višini 1.625,19 EUR), prav tako odobrila tudi povračilo v zvezi s finančno disciplino v znesku 90,42 EUR (1. in 2. točka izreka), medtem ko je zavrnila 3,94 plačnih pravic, dodatno plačilo za mlade kmete za 1,52 ha ter plačilo sheme za proizvodno vezanih podpor, in sicer za zelenjadnice na površini 28,81 ha (3. točka izreka). Ugotovila je, da znaša skupni znesek znižanj 8.787,83 EUR (4. točka izreka); da so tožnici nastale nove večletne sankcije v višini 29.750,65 EUR; da se nastale sankcije po izpodbijani odločbi poračunajo z ugodenim zneskom 8.434,01 EUR; in da se bodo v tekočem letu in z naslednjimi odločbami izplačila znižala še v višini 21.316,64 EUR (5. točka izreka). Agencija je še določila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve ter da posebni stroški v postopku niso nastali (6. in 7. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je Agencija svojo odločitev pojasnila po posameznih točkah izreka. Glede zavrnjenega dela vloge tožnice je navedla, da je bila pri pregledu na kraju samem ugotovljena manjša površina blokov, kot jo je prijavila na geoprostorskem obrazcu. Zato je tožničino zahtevo za izplačilo plačnih pravic, ki presega ugotovljeno površino, zavrnila in jo štela kot čezmerno prijavo skladno z 19.a členom Uredbe (EU) 640/2014. Zavrnila je tudi njen zahtevek za zelenjadnice, in sicer skladno s prvim odstavkom 27. člena te Uredbe. Pri pregledu na kraju samem je bilo namreč ugotovljeno, da na uveljavljani površini tožnica zelenjadnic ni imela v predpisanem času, kot ga določa 2. alineja prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil (Uradni list RS, št. 2/15, 13/15, 30/15, 103/15, 36/16, 84/16 in 23/17, v izpodbijani in drugostopenjski odločbi poimenovana kot Uredba1, v nadaljevanju Uredba o shemah). V nadaljevanju obrazložitve Agencija pojasnjuje izračun čezmerne prijave, izračun znižanja in izračun upravne kazni.

3Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo, prav tako pa s sklepom zavrnilo tudi njen zahtevek za vračilo upravne takse. V obrazložitvi pojasnjuje, da zahtevke iz izpodbijane odločbe urejajo Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2017 (Uradni list RS, št. 8/17), Uredba o shemah in Uredba o navzkrižni skladnosti (Uradni list RS, št. 97/15, 18/16, 84/16 in 5/18). Ugotavlja, da tožnica v pritožbi opozarja le na zavrnjeno pomoč za zelenjadnice, oziroma na ugotovitev prvostopenjskega organa, da na uveljavljani površini ni imela zelenjadnic v predpisanem času. Drugostopenjski organ je zato pravilnost odločitve Agencije preveril le v tem izpodbijanem delu.

4Drugostopenjski organ v nadaljevanju povzema vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe glede zelenjadnic in ugotavlja, da je iz dokumentacije razvidno, da je bila na tožničinem kmetijskem gospodarstvu opravljena kontrola na kraju samem dne 23. 10. 2017. Iz zapisnika izhaja, da je kontrolor za površine 11422371, 11422372, 11422374, 11422375, 11422376, 11422377, 11422378, 11422379, 11422380, 11422381, 11422382, 11422384, 11422385, 11422386, 11422387, 11422388, 11422389, 11422390, 11422391, 11422392, 11422393, 11422394 in 11422395 ugotovil, da se na teh površinah zelenjadnice ne nahajajo ter to v zapisniku označil s črko "N", obenem tudi navedel, da je bil po izjavi tožnice fižol na njivi posejan med 7. 6. in 9. 6. 2017. Kontrola glede zelenjadnic je bila opravljena sicer prepozno, saj bi morala biti opravljena že v času predelave, vendar pa je izjavo o času setve podala sama tožnica, kontrolorka pa je tudi na podlagi evidence opravil na kmetiji ugotovila, da je bila setev opravljena 7. 6. 2017, kar pa je prepozno. V skladu s 37. členom Uredbe o shemah mora namreč biti na površini, za katero se uveljavlja podpora za zelenjadnice, prisotna ena ali več vrst zelenjadnic s povprečno gostoto setve od 7. maja do 15. avgusta v tekočem letu, oziroma od 20. maja do 15. avgusta v tekočem letu, če so prvi posevek zelenjadnic plodovke. Ker je tožnica fižol posejala šele v obdobju od 7. 6. do 9. 6. 2017, tega pogoja ne izpolnjuje in je zato izpodbijana odločitev pravilna, hkrati pa ji je bila na podlagi določb Uredbe (EU) št. 640/2014 tudi utemeljeno izrečena sankcija zaradi čezmerne prijave.

5Tožnica zoper izpodbijano odločitev vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi ali pa izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Po tem, ko povzame vsebino obrazložitve drugostopenjske odločbe, tožnica navaja, da Uredba o shemah ne vsebuje določil o tem, kdaj točno je treba sejati zelenjadnice, temveč določa obdobje setve, ki je od 7. maja do 15. avgusta. Ker je setev fižola opravila 7. 6. 2017, je ta pogoj izpolnila in je zato ugotovitev tožene stranke, da je bila setev opravljena prepozno, ker ni bila opravljena 7. maja, nepravilna. Tožena stranka je torej napačno tolmačila določbe Uredbe o shemah, zaradi česar je prišlo do nepravilne uporabe tega predpisa in posledično do nepravilne odločitve.

6Tožena stranka je svojo odločitev med drugim oprla na ugotovitve kontrolorja A.A., ki je dne 23. 10. 2017 opravljal kontrolo in o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik, v katerem pa je bilo dejansko stanje napačno povzeto. Tožnica je že v pritožbi navajala, da jo kontrolor ni opozoril na nepravilnosti in zato na zapisnik tudi ni ugovarjala, pač pa ga v dobri veri podpisala. Zapisnik ji ni bil prebran, prav tako ji kontrolor ni pojasnil šifer in kratic, ki jih je uporabil. S tem je bila tožnica na nek način zavedena k podpisu zapisnika, kar je imelo za posledico izdajo zanjo neugodne odločbe. Gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, saj je bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica stranke do izjave. Do takega pritožbenega ugovora se drugostopenjski organ v odločbi ni opredelil, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka.

7Drugostopenjski organ ni upošteval trditev tožnice v pritožbi, da so bile njive obdelane in posejane ter da je v nadaljevanju rasti posevkov prišlo do velike zapleveljenosti z invazivnimi pleveli, zaradi česar je morala tožnica ta del posevka, in sicer približno 2 ha, zmulčiti, na preostalih površinah pa je fižol rasel naprej. To izhaja tudi iz zapisnika o kontrolnem pregledu. Tožena stranka prav tako ni upoštevala ugotovitev kontrolorke B.B. iz Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, ki je opravljala ekološko kontrolo dne 27. 9. 2017, torej mesec dni pred sporno kontrolo. Iz teh ugotovitev ne izhaja, da posevka takrat ne bi bilo, pač pa je kontrolorka ugotovila, da tožnica plevela ni uničevala in da je to imelo za posledico manjši pridelek. Ugotovila je tudi, da površina zelenjadnic znaša 28,81 ha, kar je bilo podlaga za obravnavano vlogo tožnice. Kontrolorka je v zapisniku še navedla, da je bil posajen fižol Borlotto, kar potrjujejo tudi računi o nakupu 4000 kg semena te sorte, ki jih je tožnici izdala družba A. d.o.o. Vse to je tožnica navedla tudi v pritožbi, do česar pa se tožena stranka ni opredelila, pač pa napačno zaključila, da je površina zelenjadnic za več kot 50 % manjša od prijavljene površine. Napačni zaključki tožene stranke so imeli za posledico, da je bila tožnici neupravičeno izrečena tudi upravna sankcija. Sodišču predlaga, naj izvede dokaze s pregledom izpodbijane in drugostopenjske odločbe, z njenim zaslišanjem, z zaslišanjem kontrolorke B.B. in kontrolorja A.A., kolikor bo to potrebno, s pregledom zapisnika o kontrolnem pregledu z dne 23. 10. 2017, s pregledom kontrolnega poročila z dne 27. 9. 2017, s pregledom pritožbe zoper izpodbijano odločbo ter s pregledom računa, ki ji je bil izdan za nakup semenskega fižola.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Med strankama ni sporno, da je bila setev opravljena v mesecu juniju, sporna pa je razlaga 37. člena Uredbe o shemah. To določbo, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, je treba brati tako, da morajo biti zelenjadnice na površini od 7. maja dalje, temu pogoju pa tožnica ni zadostila. Njene navedbe glede sestave zapisnika so brezpredmetne, saj je sama potrdila ugotovitev v zapisniku glede časa prisotnosti zelenjadnic na uveljavljani površini, ki je za odločitev v konkretni zadevi ključna. Zapisnik ji je bil prebran, prav tako je prejela njegov izvod ter zato njeno sklicevanje na kršitve postopka ni utemeljeno. V postopku Agencije ter v pritožbenem postopku ji je bila dana možnost, da svoje nestrinjanje z ugotovitvami in odločitvijo konkretizira, drugostopenjski organ pa se je do njenih pritožbenih ugovorov opredelil. Tožničine trditve glede izvedbe postopka kontrole in glede izdaje odločbe na prvi stopnji so navsezadnje tožbene novote, saj se tožnica šele v tožbi sklicuje na vprašanja seznanjenosti in nevednosti ob postopku kontrole, prav tako šele v tožbi oporeka ugotovitvam dejanskega stanja.

9Tožnica se je na odgovor na tožbo odzvala v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2018 ter vztrajala pri tožbenih ugovorih. Navedla je, da se tožena stranka zgolj pavšalno sklicuje na svoje navedbe, podane v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, ne da bi jih konkretizirala, tako da se tožnica do njih ne more opredeliti. Ne strinja se z mnenjem tožene stranke, kako je treba razumeti sporno določbo Uredbe o shemah. Ob upoštevanju metod razlage pravnih pravil je taka interpretacija napačna, saj v tej določbi ni navedeno, da morajo biti zelenjadnice posejane 7. maja, temveč le, da mora biti na površini, za katero se uveljavlja podpora, prisotna ena ali več zelenjadnic od 7. maja do 15. junija (pravilno avgusta) v tekočem letu. Navedeno določbo je po mnenju tožnice treba razlagati v smislu obdobja setve, torej da je treba sejati med 7. majem in 15. junijem (pravilno avgustom) tekočega leta. Ker je tožnica setev opravila 7. junija 2017, je temu pogoju zadostila. Tožena stranka pavšalno zavrača tudi tožbene ugovore glede bistvenih kršitev določb postopka. Ne drži, da naj bi tožnica v zapisniku potrdila ugotovitev kontrolorja glede časa setve, saj to iz zapisnika ne izhaja. Ni res niti to, da bi ji bil zapisnik prebran, na kar se je sklicevala že v pritožbi. Njeni ugovori glede zapisnika in glede izvedbe postopka kontrole niso novote, saj je vse to navajala že v pritožbi, vendar pa se drugostopenjski organ do tega ni opredelil, kar je bistvena kršitev določb postopka.

10Tožena stranka je na tožničine navedbe v pripravljalni vlogi odgovorila z vlogo z dne 15. 11. 2018. Navedla je, da je kontrolorka ob kontroli na kraju samem v skladu s 76., 77. in 78. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovljena dejstva zapisala v zapisnik, ki je bil tožnici prebran in je prejela en izvod, zapisnik pa je tudi podpisala. Napačno je razlogovanje tožnice, da bi morala biti opozorjena na nepravilnosti, ki so bile ugotovljene na kraju samem. O vseh kršitvah, ki so bile ugotovljene pri obravnavi zahtevkov je bila tožnica seznanjena z izpodbijano odločbo. S tem, ko je tožnica vložila vlogo za dodelitev sredstev, je podala tudi izjavo, da je seznanjena s pogoji, pod katerimi se ta sredstva dodeljujejo. Zapisnik je le eden od dokazov v postopku odločanja na prvi stopnji, njegovo vsebino pa določa drugi odstavek 76. člena ZUP. Ker oseba, ki je zapisnik sestavila in vodila kontrolo, o vlogi tožnice ni odločala, ni imela pristojnosti, da bi tožnico seznanjala z njenimi obveznostmi. Indikator v zapisniku glede prisotnosti zelenjadnic, je bil označen z "N", to je, da niso prisotne, kar pa pomeni, da niso bile prisotne čez celotno obdobje, določeno z Uredbo o shemah. V nadaljevanju odgovora tožena stranka pojasnjuje namen ukrepa kot izhaja iz ciljev Resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 - Zagotovimo si hrano za jutri. Ker tožnica ne zatrjuje, da je fižol kot zelenjadnico posejala v predpisanem roku, je ugotovitev, ki o tem izhaja iz zapisnika, pravilna.

11Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2018 navaja, da je že v pritožbenem postopku, nato pa še v tožbi in pripravljalni vlogi, poudarila, da ji zapisnik ob kontrolnem pregledu ni bil prebran, kljub temu, da to določa prvi odstavek 78. člena ZUP. Ker je zapisnik, predvsem pa njegove priloge, imel številne tožnici nepoznane šifre in kratice, ki ji jih kontrolor predhodno ni pojasnil, tudi ni mogla podati pripomb na ugotovljeno dejansko stanje na način, kot ga omogoča prej navedena določba ZUP. S tem je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnica zato predlaga zaslišanje kontrolorja, ki bo lahko pojasnil okoliščine glede sestave spornega zapisnika. Navedbe tožene stranke, da tožnica ni pojasnila, kdaj dejansko je kulturo posejala, ne držijo, saj je ves čas postopka navajala, da je setev opravila 7. 6. 2017. Zato trdi, da s setvijo ni bila prepozna, pač pa znotraj roka, ki ga določa Uredba o shemah. Ta uredba ne predpisuje, da morajo biti zelenjadnice posejane 7. maja, temveč da mora biti na površini, za katero se uveljavlja podpora, prisotna ena ali več zelenjadnic od 7. maja do 15. junija (pravilno avgusta) v tekočem letu, kar je treba razlagati v smislu obdobja setve. Za kakršnokoli drugačno razlago te določbe v smislu, da je zelenjadnice treba sejati 7. maja, bi to moralo biti v Uredbi izrecno in nedvoumno določeno. Ker je tožnica setev opravila znotraj roka, določenega z Uredbo o shemah, je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna.

K točki I izreka:

12Tožba je utemeljena.

13Predmet spora je odločba Agencije v delu, s katerim je zavrnila tožničino vlogo za neposredna plačila v kmetijstvu za leto 2017 za zelenjadnice. Po določbi druge alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe¹, je do podpore za zelenjadnice upravičen nosilec kmetijskega gospodarstva, ki ima na površini, za katero uveljavlja podporo za zelenjadnice, prisotno eno ali več vrst zelenjadnic s povprečno gostoto setve od 7. maja do 15. avgusta v tekočem letu oziroma od 20. maja do 15. avgusta v tekočem letu, če so prvi posevek zelenjadnic plodovke. Med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2017 na površinah, za katere je uveljavljala podporo, dne 7. 6. 2017 posadila fižol. To izhaja iz zapisnika o kontrolnem pregledu, enako tudi iz tožbenih navedb tožnice. Sporna pa je razlaga določbe 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah. Tožena stranka meni, da je treba to določbo razlagati tako, da morajo biti zelenjadnice na površini, za katero se uveljavlja podpora, od 7. maja do 15. avgusta, medtem ko tožnica trdi, da tako določeno obdobje opredeljuje čas setve zelenjadnic in ne zahteva, da bi bile te posejana do 7. maja.

14Sodišče ugotavlja, da je razlaga 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah, kot jo je pri odločanju uporabila tožena stranka, zmotna, posledično pa je nepravilna izpodbijana odločitev, s katero je odločila o tožničini vlogi za neposredna plačila za leto 2017. Ne drži namreč razlaga tožene stranke, da ta določba od nosilca kmetijskega gospodarstva, ki uveljavlja podporo za zelenjadnice, zahteva, da ima na površinah, za katere zahteva tako podporo, te prisotne od 7. maja do 15. avgusta, pač pa sodišče z jezikovno razlago te določbe zaključuje, da od upravičenca zahteva, da v tem obdobju opravi setev zelenjadnic. Enak zaključek potrjuje logična razlaga te določbe uredbe. Glede na to, da je kmetijstvo dejavnost, ki je odvisna od naravnih danosti, ni mogoče vnaprej določati časa, znotraj katerega morajo biti zelenjadnice prisotne na površini, saj bi to pomenilo, da bi se za kraje, ki so klimatsko povsem različni, zahteval enak čas setve in spravila pridelka, kar pa glede na značilnosti kmetovanja ni mogoče. Enak zaključek glede razlage 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah daje tudi namenska razlaga te določbe. Zakon o kmetijstvu (ZKme-1), kot krovni zakon, ki ureja to področje, v 2. členu določa cilje kmetijske politike v smislu gospodarske, prostorske, ekološke in socialne vloge kmetijstva ter njegovega trajnostnega razvoja. Nedvomno to pomeni tudi prilagajanje kmetijstva naravnim danostim. Datumske določitve iz 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah zato ne gre razlagati na način, da morajo biti zelenjadnice prisotne na površinah ves čas tako določenega obdobja, pač pa da morajo biti prisotne med dvema časovnima mejnikoma, torej med 7. majem in 15. avgustom. Smiselno temu pritrjuje tudi sedaj veljavna določba 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah, ki je bila spremenjena z Uredbo spremembah in dopolnitvah Uredbe o shemah neposrednih plačil (Uradni list RS, št. 10/19), ki je stopila v veljavo dne 16. 2. 2019. Ta namreč čas prisotnosti zelenjadnic ne omejuje več z datumom, pač pa da so na površini prisotne najmanj 60 dni in to nepretrgoma ali v največ dveh delih, in to od oddaje zbirne vloge za tekoče leto pa vse do 15. oktobra, torej do časa, ko so pridelki zelenjadnic praviloma pospravljeni.

15Četudi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, kar terja odpravo izpodbijane odločbe, se je opredelilo tudi do tožničinih trditev, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. Očitki se nanašajo predvsem na zapisnik, ki ga je kontrolor sestavil ob pregledu na kraju samem dne 23. 10. 2017. Ti ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni, utemeljena pa je tožničina trditev, da je te ugovore uveljavljala že v pritožbenem postopku, vendar pa se do njih drugostopenjski organ ni opredelil, pač pa to storil šele v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Iz zapisnika izhaja, da je bila ob kontrolnem pregledu prisotna C.C., kot tožničina pooblaščenka, ki je kontrolorju tudi predložila pooblastilo. V zapisniku je navedeno, da ji je bil zapisnik prebran in nanj ni imela pripomb ter ga je tudi podpisala, izročen pa ji je bil en izvod zapisnika. Tožnica je zapisniku oporekala šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, in sicer navajala, da njeni pooblaščenki ni bil prebran in da ni razumela kratic v zapisniku, vendar pa za te svoje trditve ni predložila nobenega relevantnega dokaza. Četudi trdi, da ji je bila prav zaradi (napačnih) navedb v zapisniku izdana izpodbijana odločba, temu ni tako, saj ključnemu podatku v zapisniku, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, to je, kdaj je tožnica opravila setev fižola, tožnica ne oporeka. Do izdaje izpodbijane odločbe torej ni prišlo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot to trdi tožnica, saj to med strankama sploh ni sporno, pač pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah. Sodišče v ravnanju prvostopenjskega organa, zlasti glede sestave zapisnika, ne najde kršitev določb postopka, drži pa ugotovitev tožene stranke, da se do teh njenih pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ ni opredelil. Prav tako se tudi ni opredelil do pritožbenega ugovora glede ugotovitev A.A. iz Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, kar pomeni, da obrazložitev drugostopenjske odločbe ni v skladu z zahtevo iz prvega odstavka 214. člena ZUP².

16Skladno z vsem navedenim je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče je sicer presojalo pravilnost odločitve le ene od postavk, na podlagi katerih je bilo odločeno o tožničini vlogi za neposredna plačila, saj preostale postavke med strankama niso sporne, vendar pa je odpravilo celotno odločbo. Ko bo v ponovljenem postopku znova odločeno o delu zahtevka, ki se nanaša na podporo za zelenjadnice, bo namreč moral biti ponovno izračunan ne le znesek podpore, pač pa tudi znesek čezmerne prijave in posledično sankcije, kar pa terja odpravo celotne odločbe. Tožnica je sicer sodišču predlagala, naj samo odloči v zadevi, torej v sporu polne jurisdikcije, vendar pa temu predlogu ni sledilo. Skladno z določbo 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je sodišče glede na prej opisano naravo zadeve (zlasti glede ponovnega ugotavljanja čezmerne prijave ter posledično odločanja o sankciji) presodilo, da je utemeljeno, da v zadevi ponovno odloči tožena stranka.

17Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Nobena od strank izvedbe glavne obravnave sicer ni predlagala, je pa tožnica v tožbi predlagala izvedbo več listinskih dokazov (s prečitanjem izpodbijane in drugostopenjske odločbe, zapisnika o kontrolnem pregledu, kontrolnega poročila in računa), predlagala pa tudi izvedbo dokazov z njenim zaslišanjem ter z zaslišanjem prič B.B. (kontrolorja Agencije) in A.A. (kontrolorke Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru). Sodišče tem dokaznim predlogom ni sledilo. Listinski dokazi, za katere je tožnica predlagala, naj se izvedejo kot dokaz, so del upravnega spisa, od katerih je tožena stranka v upravnem postopku že presojala zapisnik o kontrolnem pregledu, do tega dokaza pa se je opredelilo tudi sodišče v tej sodbi. Preostale dokazne predloge (za prečitanje kontrolnega poročila ter za zaslišanje tožnice in prič) je sodišče zavrnilo, saj za zadevo relevantno dejansko stanje glede časa setve fižola, glede površin, na katerih je bil posejan in glede površine, kjer je bilo rastlinje zaradi zapleveljenosti zmulčeno, med strankama ni sporno in zato sodišče te dokaze, s katerimi bi se dokazovala sicer nesporna dejstva, ocenjuje kot nepotrebne.

K točki II izreka:

18Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetniška družba.

¹ Uradni list RS, št. 2/15, 13/15, 30/15, 103/15, 36/16, 84/16, 23/17, 5/18. Ta uredba je bila po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba, še večkrat spremenjena, med drugim dne 16. 2. 2019 z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o shemah neposrednih plačil (Uradni list RS, št. 10/19), ko je bila spremenjena tudi za obravnavano zadevo relevantna določba 2. alineje prvega odstavka 37. člena Uredbe o shemah.
² Prvi odstavek 214. člena ZUP določa: " Obrazložitev odločbe obsega: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.