UPRS Sodba II U 21/2018-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožnici z izpodbijano odločbo odmerila dohodnino za leto 2016 v znesku 10.172,69 EUR. Prvostopenjski organ je ugotovil, da znaša razlika med tako odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 2.329,04 EUR in da mora ta znesek tožnica plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka z zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je pri odmeri dohodnine upošteval tožničine prejemke v letu 2016, in sicer plače, nadomestilo plače in povračila stroškov v zvezi z delom (oznaka 1101), bonitete (oznaka 1102), regres za letni dopust (oznaka 1103) in preostale druge dohodke (oznaka 6300), kot tudi prispevke, stroške in plačane akontacije dohodnine od teh zneskov. Glede preostalih drugih dohodkov je pojasnil, da se enkratno izplačilo sredstev v obliki izplačila odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu zavarovanca poklicnega zavarovanja obravnava kot drugi dohodek po 6. točki 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katerega se ob izplačilu obračuna in plača akontacija dohodnine po stopnji 25 %. Izplačilo odkupne vrednosti se v celotnem znesku všteva v davčno osnovo za odmero dohodnine na letni ravni, in sicer v letu prejema dohodka.

2Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, v kateri je navajala, da se je znesek odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja nabiral več let in da je zato treba izplačilo razdeliti na prav toliko enakih delov, za kolikor let je bila premija vplačana. Zmotno je stališče prvostopenjskega organa, da gre za drug dohodek, pač pa gre za del plače. Delodajalec je namreč po pogajanjih kot del plače ponudil vplačevanje v pokojninski račun in gre zato za del dohodka iz delovnega razmerja. Prvostopenjski organ bi moral v skladu z 120. členom ZDoh-2 tak dohodek povprečiti, saj je podlaga za uporabo te določbe doba odplačevanja in ne način realizacije izplačila.

3Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je v konkretnem primeru sporna obdavčitev odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja ter ugotavlja, da je v skladu z 9. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za druge dohodke ter ta dohodek v odločbo uvrstil pod oznako 6300. Ne strinja se s tožnico, da naj bi se ta dohodek moral povprečiti v skladu s 120. členom ZDoh-2. Po tej določbi se namreč zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let, po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca. Ugodnejša obdavčitev s povprečno stopnjo enoletnih prejemkov je mogoča samo za dohodke iz delovnega razmerja in še to za tiste, ki se izplačajo za nazaj na podlagi sodne odločbe. Sporni dohodki pa niso dohodki iz delovnega razmerja, kot jih določa 37. člen ZDoh-2. Ta kot take dohodke šteje tudi pokojnine, nadomestile in druge dohodke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačila odkupne vrednosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. Izplačila odkupne vrednosti so torej izvzeta iz dohodkov iz delovnega razmerja in gre zato za druge dohodke po 9. točki drugega odstavka 105. člena ZDoh-2. Povprečenje pa se v konkretnem primeru ne more uporabiti tudi zato, ker ne gre za izplačilo na podlagi sodne odločbe, sklicevanje tožeče stranke, da se je kljub temu povprečenje uporabilo v nekaterih primerih pa je pavšalno in ga ni moč preveriti.

4Tožena stranka še pojasnjuje, da je treba razlikovati med dvema vrstama dohodkov, to je prispevki, ki so plačani na osebni račun zavarovanca ter izplačilom odkupne vrednosti. Prispevke, ki jih za zavarovance, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oziroma za zavarovance, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč več uspešno opravljati, izplačuje delodajalec na osebni račun zavarovanca in predstavljajo dohodek po ZDoh-2, ki se v skladu s petim odstavkom 200. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in v povezavi s 1. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne všteva v davčno osnovo. V primeru izplačila odkupne vrednosti iz osebnega računa zavarovanca pa gre za izplačilo pravice iz naslova zavarovanja. Tak dohodek je prejet, ko se izplača, ali je kako drugače dan na razpolago. Odkupna vrednost enot premoženja se izračuna na podlagi 310. člena ZPIZ-2, ko je podana popolna zahteva za izplačilo sredstev. Ta zakonska odločba določa, da se odkupna vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu zavarovanca, izračuna glede na vrednost enot premoženja vzajemnega pokojninskega sklada, ko je podana zahteva za izplačilo, zmanjšana za vstopne stroške. Gre torej za vrednost, ki se spreminja in se ugotavlja v trenutku vloženega zahtevka za izplačilo, od izplačilu pa pridobi zavarovanec pravico, da s takih dohodkom razpolaga. Skladno s tem je tožnici izplačana odkupna vrednost dohodek iz leta 2016.

5Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter s tožbo, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne tudi stroške postopka. Uvodoma povzema vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter pojasnjuje, da je prvostopenjski organ tožnici najprej izdal informativni izračun z dne 4. 4. 2017, zoper katerega je vložila ugovor. Na podlagi ugovora je prvostopenjski organ ponovno odločal o odmeri dohodnine ter izdal izpodbijano odločbo, v kateri je kot enega od dohodkov upošteval tudi celotni znesek odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu zavarovanca poklicnega zavarovanja, to je tožnice. Ta znesek se je na njenem osebnem računu nabiral vrsto let, izplačan pa ji je bil v letu 2016. Meni, da bi bi bilo zato treba prejeto izplačilo razdeliti na toliko enakih delov, za kolikor je bila vplačana premija.

6Ne strinja se, da naj bi šlo v tem primeru za drug dohodek, tako kot ga je opredelila tožena stranka. Gre namreč za del plače, saj je delodajalec po pogajanjih kot del plače ponudil vplačevanje v pokojninski račun. Kot del plače so ga štele tudi vse stranke socialnega sporazuma. Ta sredstva so zato dohodek iz zaposlitve oziroma iz delovnega razmerja, ne pa drug dohodek. Bistvo uporabe metode povprečenja je v dobi vplačevanja na pokojninski račun tožeče stranke in ni odvisna od drugega kriterija, kot na primer sodne odločbe. Neživljenjsko bi bilo, da bi moral vsak delavec, ki se odloči za izplačilo iz pokojninskega računa, tožiti delodajalca in se spustiti v sodni postopek, da bi dobil sodno odločbo, na podlagi katere bi mu davčni organ priznal uporabo povprečenja. Vsekakor tako stališče ne izhaja iz namena zakona. S svojimi stališči je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, posledično pa v zvezi s tem tudi ni ugotavljala dejanskega stanja.

7Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožničinih pritožbenih ugovorov. Sodišče ugotavlja, da so razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, pravilni in v skladu z zakonom, enako tudi razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ zavrnil pritožbene ugovore, ki jih tožnica kot tožbene ugovore sedaj uveljavlja še v upravnem sporu. Sodišče zato razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in drugostopenjski odločbi v celoti sledi, se nanje sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Obenem še dodaja, da enako stališče, kot ga je v predmetni zadevi sprejela tožena stranka, izhaja tudi iz odločitev Upravnega sodišča RS, ki so bile sprejete v podobnih primerih kot je obravnavani (sodbe št. I U 187/2016, I U 149/2018, I U 295/2018).

10Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

11Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.