VDSS Sklep Pdp 192/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 210,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

2Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da razveljavi izpodbijani sklep, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega sodišča oziroma podredno vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj meni, da je tožnik stroške sodne takse priglasil prepozno. Navaja, da je sodišče prve stopnje o celotnih pravdnih stroških, ki jih je tožnik specificiral v zadnji vlogi, odločilo že s sklepom z dne 17. 12. 2019. Tožnik v zadnji vlogi z dne 28. 11. 2019 ni zahteval povrnitve sodne takse, čeprav je bil že ob vložitvi tožbe seznanjen, da bo ta obveznost nastala. Glede na to bi moral ta strošek priglasiti, še preden je sodišče odločalo o vseh pravdnih stroških. Tožnik pa je povračilo dodatnih sodnih stroškov v višini plačane takse zahteval šele 6. 1. 2020, to je po izdaji sklepa sodišča o ustavitvi postopka, kar je prepozno. Poleg tega je zamudil 15-dnevni rok iz sedmega odstavka 163. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Zavzemanje tožene stranke za to, da tožniku ni dolžna povrniti stroškov sodne takse, ker naj bi jih ta priglasil nepravočasno, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnik zaradi izpolnitve zahtevka umaknil tožbo, s čimer je tožena stranka soglašala, 17. 12. 2019 izdalo sklep o ustavitvi postopka. V sklepu je odločilo tudi o tožnikovih stroških postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki. Ni pa (še) odločilo o povrnitvi sodne takse kot strošku postopka, saj taksna obveznost takrat še ni nastala.

7V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki.

8Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo še o povračilu sodne takse v višini 210,00 EUR, ki jih je tožniku na podlagi prvega odstavka 154. in 158. člena ZPP dolžna povrniti tožena stranka. Dejstvo, da je tožnik po plačilu sodne takse na podlagi plačilnega naloga z dne 18. 12. 2019 v vlogi z dne 6. 1. 2020 (ponovno) zahteval povračilo dodatnih stroškov postopka v višini plačane sodne takse, ni bistveno, saj je povračilo tega stroška uveljavljal že v tožbi.

9Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).