VSL Sodba II Cp 206/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 s 14. 11. 2005 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s 15. 11. 2005, sklenjenih v obliki notarskega zapisa SV 759/05. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 2.352,75 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da se je sicer zavedal možnosti nihanja valut, vendar si ni mogel predstavljati, da lahko dve solidni valuti nihata več kot za malenkost. Banka kot profesionalna institucija je vedela, da večjih nihanj ni mogoče izključiti, saj so ta znana iz zgodovine in teorije, zato bi ga na to morala opozoriti ter mu predočiti natančen scenarij, kaj to pomeni za njegovo sposobnost vračanja kredita. Na možnost izpostavljenosti tečajnemu tveganju za potrošnike je opozarjalo že Poročilo Banke Slovenije iz leta 2005, a ga je sodišče spregledalo. Tožnik je bil zaveden ali najmanj prepuščen svoji odločitvi, ki pa ni bila svobodna in informirana, kot se zahteva po načelih varstva potrošnikov. Tudi če se je tožnik lahko zavedal nihanja vrednosti CHF, ni mogel predvidevati, kako se bo to izrazilo na njegovi glavnici in da bo po desetih letih odplačevanja v domači valuti skoraj nespremenjena. Tožnik je zaupal, da je vzel stabilen kredit, in upal, da bo v vmesnem času ves čas zaposlen, da ga bo lahko vračal, kot je bilo dogovorjeno. Njegova plača mu ni dopuščala povišanja obroka, zato ni mogel staviti na špekulacijo glede vrednosti tečaja.

Tožnik vztraja, da banka takšnih kreditov ne bi smela prodajati, zlasti ne kot stanovanjskih, ki so dolgoročni. Življenjsko logično je, da takšnega tveganja ne bi prevzel noben prevzemnik dolgoročnega kredita, če bi bil ustrezno informiran. Banke so zainteresirane za prodajo, zato so začele čez noč ponujati poceni kredite, vezane na CHF, ter jih predstavljati vsaj na način, ki potrošnikov ni prestrašil. Lahkotnost predstavitve izvira iz reklamnih letakov toženke in Banke A., kjer so predstavljeni kot varni krediti. Nepošteno je, če se tveganja zavedaš, nato pa ga v celoti prevališ na potrošnika. Banka je izoblikovala produkt, tako da sama v spremembi tečaja ni imela izgub, saj je celotno izgubo kril kreditojemalec skozi višji mesečni obrok in skozi plačilo višjega zneska glavnice. Posameznik, ki je zaupal, da mu banka kot profesionalna ustanova ne ponuja produkta, ki je visoko tvegan, ne more nositi rizika tveganja, če se to uresniči. To odgovornost mora nositi sama. Banke ne bi smele prodajati kredita v CHF kreditojemalcem, ki za evrski kredit niso bili sposobni. Tožnikova kreditna sposobnost se lahko presoja le v povezavi z zneskom, ki ga je želel dobiti in tega je lahko dobil zgolj v CHF zaradi vezave na nižji LIBOR, pri čemer banka ni upoštevala naknadnih sprememb v tečajih. Pri kreditih v CHF so banke naredile nov produkt in izkoristile nizko obrestno mero, ta produkt pa ni imel smisla, ker je bil blizu prevzem evra. Kavza izpodbijanega posla ni le v pridobitvi kredita, temveč da je banka posojilo vezala na tujo valuto, kar je za potrošnika abstraktno in nevarno. Gre za nepoštena pogodbena določila, saj potencialno vodijo v znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, s posledico, da je izpolnitev v škodo potrošnika.

3Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev. Pritrdila je razlogom sodišča, da je bil glavni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, ter izčrpno zavrnila očitke glede nepoštenosti pogodbenih določil.

4Pritožba ni utemeljena.

Dejanski oris zadeve

5Tožnik je s toženko 14. 11. 2005 sklenil pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo ter svojo obveznost zavaroval s hipoteko na nepremičnini v lasti zastaviteljice B. B. Kredit je bil namenjen za poplačilo že obstoječih gotovinskih kreditov in adaptacijo stare hiše v pogodbeni vrednosti 90.100 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenija za CHF na dan črpanja kredita in ročnostjo 20 let. Dogovorjena obrestna mera je bila seštevek 12 mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 2,95 %, kar je na dan 9. 11. 2005 znašalo 4,37 %. Efektivna obrestna mera za najeti kredit je po pogojih z 9. 11. 2005 znašala 4,49 %, predvidena mesečna anuiteta na dan priprave pogodbe pa 568 CHF v tolarski protivrednosti. Tožnik ni razpolagal s CHF in v tej valuti dohodkov ni prejemal. Zaradi težav s poravnavanjem obveznosti mu je bil dvakrat odobren moratorij na plačevanje, in sicer od 31. 8. 2011 do 31. 12. 2011 in od 31. 12. 2012 do 30. 6. 2013, v letu 2015 pa mu je toženka kreditno pogodbo odpovedala. Na dan odpoklica kredita 27. 5. 2015 je njegova kreditna obveznost znašala 62.713,52 CHF.

6Tožnik v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju, pri čemer zatrjuje, da mu banka ni razkrila vseh okoliščin, ki bi vplivale na razumevanje rizika sklenitve pogodbe, vezane na CHF, zato pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izvedena. Podatke, ki jih je prejela od Banke Slovenije, mu je naklepno zamolčala, sebe pa je zaščitila, ko je vse breme valutnega tveganja prevalila na kreditojemalca. Zato je pogodbeni pogoj nepošten in je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

O izpolnjeni pojasnilni dolžnosti

7Tožnik ne graja zaključka sodišča prve stopnje, da je bila pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, pa tudi ne, da je ob njeni sklenitvi razumel, da bo njegov obrok odvisen od vrednosti CHF v razmerju do domače valute. Vztraja pa, da se ob podpisu pogodbe ni mogel zavedati, da lahko pride tudi do večjih nihanj tečaja, saj gre za razmerje dveh stabilnih valut, prav tako mu banka ni pojasnila, kako takšno nihanje vpliva na poplačilo preostale glavnice.

8V postopku ni bilo podrobno raziskano, kako celovito je bila v konkretnem primeru opravljena pojasnilna dolžnost banke. Nobena od strank namreč ni predlagala zaslišanja konkretne referentke, ki je s tožnikom opravila razgovor. Ugotovljeno je bilo, da sta bila tožniku enakovredno predstavljena dva kredita, en vezan na CHF, drugi na EUR, da je prejel anuitetni načrt, da so mu bili pokazani grafi, pa tudi, da je tožnik za enako obdobje plačila lahko pridobil večji denarni znesek, če se je odločil za kredit, vezan na CHF, saj je bila obrestna mera LIBOR nižja od EURIBOR, bil pa je kreditno sposoben v obeh valutah. Da bi toženka v obravnavanem obdobju posebej reklamirala kredit v CHF, kar bi vplivalo na njegovo odločitev, tožnik ni izkazal in v tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 30. točke sodbe.

9V času najemanja spornega posojila (2005) je toženka ta produkt prodajala že nekaj let (2002). Nihanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR, ki še ni bil domača valuta, so bila v tem obdobju konstantna, a majhna (med 1,4 in 1,6 CHF za EUR¹) in so takšna ostala še nekaj let. Tožnik v postopku ni konkretiziral, katerih informacij mu banka ni predočila, navajal je le, kot vztraja v pritožbi, da mu ni predstavila možnosti in posledic bistvene apreciacije CHF.

10Vrhovno sodišče je v več odločbah² že zavzelo stališče, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, pri čemer bi bilo predpisovanje točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafov in izračunov možnih scenarijev, preveč formalistično. Takih specifičnih zahtev domača zakonodaja v času sklenitve pogodbe ni predpisovala,³ prav tako še niso bila v veljavi Priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z 21. 9. 2011, ki jih omenja Sodišče EU v zadevi Andriciuc⁴. Tožnik v pritožbi priznava, da se je zavedal možnosti spremembe obroka, da je to tveganje izrecno prevzel, pa izhaja iz jasnega določila 20. točke pogodbe, v kateri je kot kreditojemalec potrdil, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom eventuelnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bo nastal kot posledica morebitnega zvišanja ali znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita v času trajanja te pogodbe, in da ta riziko prevzema. Iz nadaljnjega teksta pogodbe tudi izhaja, da je imel kreditojemalec v primeru, da rizika ni želel več nositi, možnost poleg predčasnega odplačila obveznosti tudi refinanciranja obstoječega kredita z novim, kar dodatno kaže, da je bilo kreditojemalcu znano, da ne gre za »skoraj fiksno« razmerje valut EUR/CHF, kot skuša prikazati v pritožbi, temveč sprejema odločitev z elementi tveganja.

11Pretirana skrb za potrošnika po mnenju Vrhovnega sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati, odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje⁵. Toženki bi bilo mogoče očitati, da tožniku ni predstavila realnih možnosti za bistveni dvig valute, če bi slednje lahko predvidevala sama. Tega pa dokazni postopek ni potrdil in tega ne izkazuje niti Poročilo Banke Slovenije iz leta 2005. Vrhovno sodišče je že pritrdilo stališčem sodišča druge stopnje, ki ga je to sprejelo v tam obravnavanih zadevah⁶, da omenjeni dokument predstavlja zgolj splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje nizko raven CHF in pričakovanje apreciacije. Dolgoročno je apreciacija na določeni točki ekonomskega cikla vedno lahko pričakovana, ne pa natančno napovedljiva, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru, ko se v obdobju od 2005 – 2007 kratkoročna napoved Banke Slovenije o rasti CHF ni uresničila. Ker torej toženka tudi sama ni mogla napovedati tako bistvenih sprememb tečaja, do katerih je prišlo v letih 2011 oziroma 2015, opustitev zgolj hipotetičnega prikaza vpliva bistveno zvišanega obroka na zmožnost odplačevanja kredita in s tem povezana pomanjkljivost pojasnilne dolžnosti še ne pomeni, da glavni pogodbeni pogoj ni bil določen jasno in razumljivo.

O (ne)poštenosti glavnega pogodbenega pogoja

12Sodišče v okviru ugotavljanja ničnosti pogodbe kot skrajne sankcije presoja (ne)poštenost glavnega pogodbenega pogoja šele, če ugotovi, da banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti in zato pogodbenih določb ni mogoče šteti kot jasnih in razumljivih. Čeprav v obravnavani zadevi za tak primer ne gre, je sodišče prve stopnje poštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditnega razmerja na tujo valuto vseeno presojalo.

13Tožnik v pritožbi vztraja, da je tak pogodbeni pogoj v nasprotju z zahtevo dobre vere, saj v škodo kreditojemalcev povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Izpostavlja, da banka takšnih produktov v okviru dolgoročnih stanovanjskih kreditov sploh ne bi smela prodajati, da jo je k temu gnal samo komercialni interes po čim večjem zaslužku, ves riziko posla pa je prevalila na kreditojemalca, in bi moral biti posel že iz omenjenega razloga ničen.

14Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o kreditu z valutno klavzulo, ki je bila v obdobju sklenitve izrecno dopustna po tedaj veljavnem Zakonu o deviznem poslovanju. Ta ni dopuščal povsem prostega poslovanja v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti, je pa določal, da je dovoljena uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah, pri čemer je valuta izpolnitve vedno tolar (tretji odstavek 18. člena ZDP). Sklepanje kreditnih pogodb, kjer je obračun vezan na tujo valuto, je predvideval tudi ZPotK (9. točka 7. člena), prav tako je OZ dopuščal dogovore o valutni klavzuli (372. člen OZ). Pogodba je bila torej sklenjena v skladu s prisilnimi predpisi, ki so dopuščali tudi njeno aleatornost zaradi odvisnosti obveznosti posojilodajalca od vrednosti tuje valute. Pritožbenim trditvam, da bi morala biti pogodba nična že zato, ker vsebuje devizno klavzulo pri poslu dolgoročne narave, zavarovanem s hipotekarnim kreditom, tako ni mogoče pritrditi.

15Sankcijo ničnosti je ZVPot v 23. členu predpisoval za pogodbene pogoje, ki so za potrošnika nepošteni. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, to lahko velja le za nejasna in nerazumljiva pogodbena določila, pri čemer je v okviru nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe pomembno predvsem, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega ravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Pogoja morata biti podana kumulativno, pri čemer morata omenjeni predpostavki nepoštenosti, neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe. Po interpretaciji SEU je za presojo predpostavk nepoštenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive⁷ odločilno, ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe tečaja in tedaj obstoječimi okoliščinami, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika med trajanjem kreditne pogodbe. Če je bila banka informirana o takšnih rizikih oziroma če je za njih vedela, pa o tem ni obvestila potrošnika oziroma bi lahko bila (takrat) glede na svojo strokovnost in znanje o tem informirana, pa se o tem ni niti sama informirala, je bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna.⁸

16Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da toženka gibanja tečaja ne v pozitivno ne v negativno smer v trenutku sklepanja pogodbe ni mogla z gotovostjo napovedati, da kreditov v CHF ni prednostno ponujala ali oglaševala in da je tožniku predstavila vse bistvene informacije. Nasprotnih pavšalnih pritožbenih trditev, da je banka vedela za pričakovanje večjih nihanj, dokazni postopek ni potrdil. To vedenje se mora namreč nanašati na konkretne okoliščine valute, na katero je bila vezana kreditna obveznost, in ne na posplošeno možnost večjega gibanja valutnih tečajev, poznano iz ekonomske teorije in zgodovine. Zakaj takšnega indica tudi ni predstavljalo Poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005, ki ga pritožba zgolj segmentirano povzema, je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

17Tožnik v pritožbi izrecno navaja, da se je lahko zavedal nihanja mesečnega obroka glede na dnevni tečaj CHF in si je tudi lahko izračunal, koliko bo moral plačevati, vendar nadalje poudarja, da ni bil opozorjen, kako dvig tečaja vpliva na njegovo preostalo glavnico. Ker tožnik v postopku ni zatrjeval, da se glavnica v primeru plačevanja ustrezne tolarske protivrednosti CHF ne bi nižala skladno z anuitetnim načrtom, po katerem se v začetnem obdobju odplačevanja večji del sredstev namenja poplačilu obresti, saj so te vezane na višino glavnice, ta načrt pa mu je bil predstavljen že ob sklenitvi pogodbe, nepoštenega ravnanja banke v smislu prikrivanja podatkov o poplačilu glavnice pri apreciaciji CHF ni zaznati. Zgolj okoliščina, da po pretvorbi v domačo valuto ta znesek ni bil sorazmeren s tistim, ki bi ga bilo mogoče pričakovati v domači valuti, če ne bi bilo valutne klavzule, pa ne potrjuje slabe vere banke v času sklepanja kreditne pogodbe, temveč je posledica tudi za banko nepredvidljive stopnje rasti CHF.

18Sodišče prve stopnje je v 32. točki sodbe ustrezno pojasnilo aleatorno naravo sklenjene pogodbe, katere sklenitev ni nedopustna, tudi če je tveganje zanjo precejšnje. Pravilno je tudi pojasnilo, da načelo enake vrednosti dajatev ne zagotavlja enakovrednosti pogodbenih obveznosti v času njihove izpolnitve in ugotovilo, da ne držijo navedbe toženca, da banka ob sklenitvi pogodbe ni prevzela nobenega tveganja. Zaradi kreditiranja v tuji valuti si je morala tudi sama zagotoviti ustrezno financiranje v enaki valuti in sprememba valutnega tečaja zanjo ni predstavljala dobička. Prav tako je banka nosila rizik kreditiranja, kar se je potrdilo v konkretnem primeru, ko je prišlo do odpovedi kreditne pogodbe. Zgolj dejstvo, da je bil kredit zavarovan s hipoteko, namreč še ne pomeni, da bo bankin pogodbeni interes izpolnjen in da bo s prodajo, če bo uspešna, poplačana. Prav tako ni odločilno, da je bila v hipoteki višina terjatve določena v protivrednosti CHF, saj to ne pomeni, da se je povečalo zavarovalno kritje. Vrednost nepremičnine, s katero je bila obveznost zavarovana, se namreč z dvigom CHF ni prav nič povečala. Znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank, ki bi ob izpolnjenih ostalih predpostavkah lahko privedlo do ničnosti pogodbe, zato tožnik ni izkazal in pogodbeni pogoj vezanosti obveznosti na tujo valuto tudi iz omenjenega razloga ni nepošten.

19Po vsem navedenem je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stroške toženke v zvezi z odgovorom na tožbo je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR. Tožnik je dolžan odmerjeni znesek 466,65 EUR toženki povrniti v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Prikaz v prilogi B6.
² Primerjaj VSRS II Ips 195/2018, II Ips 32/2019, II Ips 137/2018.
³ V času sklenitve pogodbe veljavna ZvPot in ZPotK.
⁴ Zadeva SEU C186/16, točka 49.
⁵ Tako odločba VSRS II Ips 195/2018.
⁶ II Ips 195/2018, II Ips 137/2018.
⁷ Direktiva Sveta 93/13 EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah s 5. 4. 1993.
⁸ Tako VSL sodba in sklep II Cp 849/2017.