UPRS Sodba III U 77/2017-9

I. Tožba se zavne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja kot prvostopenjski organ je z odločbo, št. 33141-1022/2016/14 z dne 9. 12. 2016 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), izdano na podlagi določb Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1), Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju: Uredba) ter 1. javnega razpisa za podukrep 4.2 Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016 (Uradni list RS, št. 13/16 do 29/16, v nadaljevanju: Javni razpis), v upravni zadevi dodelitve nepovratnih sredstev odločila: da se tožnikova vloga št. 33141-1022/2016 na Javni razpis, prejeta 2. 6. 2016, zavrne (1. točka izreka), da se tožnika izključi iz ukrepa in podukrepa za leti 2016 in 2017 (2. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je tožnik 1. 6. 2016 vložil obravnavano vlogo za dodelitev z Javnim razpisom razpisanih nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016 (v nadaljevanju: podukrep). Na podlagi predložene dokumentacije je bilo ugotovljeno, da ni izpolnil vseh v Uredbi in Javnem razpisu določenih pogojev. Prvostopenjski organ povzame vsebino določb, ki jih Javni razpis vsebuje v poglavju 5. Upravičeni stroški pod točko 2. a), v skladu s katerimi mora vlagatelj za stroške, ki so navedeni v Prilogi 3, vlogi priložiti eno ponudbo. Ugotavlja, da je tožnik za gradbeno-obrtniška dela z vlogo namesto ponudbe posredoval projektantski predračun podjetja A. d.o.o., ki ga je v dopolnitvi vloge spremenil v ponudbo B. s.p. tako, da je ponudnik k nespremenjenemu projektantskemu predračunu ročno dopisal, da gre za ponudbo ter dodal svoj žig in podpis. Po presoji prvostopenjskega organa ponudba nima pričakovanih formalnih elementov, saj ni naslovljena na tožnika. Tudi ponudba za elektro dela je naslovljena kot projektantski popis klavnice ..., prav tako brez navedbe tožnika kot investitorja, pripravljavec C. d.o.o. je dodan ob rekapitulaciji stroškov s pripisom, da gre za ponudbo. V predloženem popisu del za strojne instalacije je naveden samo projektant D. d.o.o., ponudba za ta dela ni bila pridobljena. S tem niso izpolnjene zahteve iz 100. člena Uredbe, po katerem se morajo ponudbe glasiti na vlagatelja. Tožnik je v svoji izjavi glede navedenih ugotovitev navedel, da sta C. d.o.o. in D. d.o.o. projektantski organizaciji, ki sta sodelovali pri izdelavi PZI dokumentacije. Potrdil je, da predloženi ponudbeni dokumenti niso naslovljeni oziroma so napačno naslovljeni, pri čemer se sklicuje, da je iz ostale dokumentacije razvidno, da je plačnik računov tožnik. Zanikal je lažnost podatkov, sicer pa priznal očitane pomanjkljivosti glede pridobivanja ponudb za ta dela. Prvostopenjski organ zaključi, da v zvezi z obravnavano vlogo v tem delu niso bile pridobljene ponudbe izvajalcev del oziroma da pridobljene ponudbe niso verodostojne, zato o višini upravičenih stroškov, ki spadajo pod Prilogo 3 Javnega razpisa, ni mogoče odločati in posledično vloga v tem delu ni upravičena do sofinanciranja.

3Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Javnega razpisa iz točke 6. poglavja 5. Upravičeni stroški, po katerih mora, če stroški niso določeni v katalogu stroškov, upravičenec k vlogi priložiti tržno primerljive pisne ponudbe najmanj treh ponudnikov. Ugotavlja, da so bile za stroške opreme predložene tri ponudbe: ponudba E. d.o.o., z dne 10. 3. 2016, v višini 113.398,00 EUR brez DDV (to je izbrana ponudba); ponudba F. d.o.o., z dne 11. 3. 2016, v višini 125.390,00 EUR brez DDV (oziroma po korigiranju izračuna s strani prvostopenjskega organa, v višini 115.990,00 EUR) ter ponudba G. d.o.o., z dne 11. 3. 2016, v višini 134.173,00 EUR brez DDV (oziroma po korigiranju izračuna s strani prvostopenjskega organa v višini 123.673,00 EUR). Najugodnejša ponudba za opremo ponudnika E. d.o.o. je bila pripravljena kot prva, drugi dve sta datirani z naslednjim dnem. Vse tri ponudbe imajo isto obličnost tipičnega wordovega besedila s podčrtanimi naslovi in okvirjenimi rezultati, so brez logotipa podjetja ponudnika, nimajo žiga in podpisa, obe dodatni ponudbi se zaključita z "Za F. d.o.o. A.A." oziroma "Za G. d.o.o. B.B.". Uporaba besede "za" pri obeh dodatnih ponudbah je nenavadna. Obe dodatni ponudbi sta iz ..., slični po številki ponudbe (1 in 111) ter imata napako na istem mestu, in sicer za konfiskat navedena cena ni pravilno upoštevana v končnem seštevku, ki je zato pri obeh napačen. Tožnik je v izjavi o teh ugotovitvah navedel, da je bila ponudba podjetja E. d.o.o., s katerim je že prej sodeloval, pripravljena na USB ključu ter da je sam na njeni podlagi poiskal še dve ponudbi. Nova ponudnika F. d.o.o. in G. d.o.o. sta upoštevala ponudbo E. d.o.o. in dodala le svoje cene, zato so vse ponudbe enake. Pomanjkljivosti, kot sta žig in podpis, tožnik ni niti opazil. Tem pojasnilom prvostopenjski organ ni sledil. Kot meni, je sicer možno, da je tožnik prvo ponudbo podjetja E. d.o.o. pridobil na USB ključu, manj verjetno pa je, da bi na isti USB ključ prejel še ostali dve ponudbi. Veliko bolj verjetno je, da je prvi ponudnik sam pripravil še dve ponudbi, jih pomanjkljivo opremil in na USB ključu posredoval tožniku, lahko pa je to storil tudi tožnik sam. Tako je mogoče razložiti, da sta obe nadaljnji ponudbi oblikovno slični, da sta iz istega kraja (...), da imata podobno zaporedno številko (1 in 111), računsko napako na istem mestu ter obe uporabljeno besedo "za". V zvezi s pojasnilom, da sta oba nadaljnja ponudnika zgolj dodala svoje cene na elektronsko predlogo izbranega podjetja, prvostopenjski organ pripominja, da pregled dokumentov pokaže, da so bile na vsaki od ponudb narejene oblikovne spremembe v smeri, da bi ponudbi izgledali drugače kot izbrana ponudba E. d.o.o. (pri ponudbi F. d.o.o. je bila usmerjenost dokumenta spremenjena v ležeče, spremenjena je bila pisava in ukinjeni odebeljeni naslovi ter rezultati; pri ponudbi G. d.o.o. je bila tudi spremenjena pisava, delno v ležeče). Ponudniki naj bi se torej ukvarjali z obličnostjo dokumentov, ne pa s tehničnimi opisi ponujenih naprav, ki so v vseh treh ponudbah enaki, kar je malo verjetno.

4Prvostopenjski organ po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključi, da tožnik vlogi ni priložil treh tržno primerljivih neodvisnih ponudb za opremo, kot zahteva Javni razpis. Iz malomarnosti ali z namenom črpanja sredstev je predložil dokazila (ponudbe), ki niso bile pridobljene tržno, kar prvostopenjski organ šteje kot z namenom pridobitve podpore predložen lažni dokaz. To pomeni kršitev (iz) šestega odstavka 35. člena Uredbe 640/2014/EU¹, ki določa, da če je ugotovljeno, da je upravičenec predložil lažne dokaze, da bi prejel podporo, ali če potrebnih informacij zaradi malomarnosti ni predložil, se podpora v celoti zavrne ali ukine; poleg tega se upravičenca v koledarskem letu ugotovitve in naslednjem koledarskem letu izloči iz istega ukrepa ali vrste operacije. Navedeno je skladno tudi s prvim odstavkom 57. člena ZKme-1. Iz navedenih razlogov torej tožnik ne izpolnjuje pogojev za odobritev vloge in je izključen iz podpor v okviru tega ukrepa in podukrepa za leti 2016 in 2017.

5Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. 33141-5/2017/2 2 z dne 2. 3. 2017, zavrnilo in v izreku odločbe še navedlo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Pod isto številko in datumom pa je izdalo tudi sklep o zavrnitvi tožnikove zahteve za povračilo upravne takse. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe ter ugotavlja, da ni utemeljena. Pojasni, da v skladu z 58. členom Uredbe 1306/2013/EU² države članice v okviru skupne kmetijske politike sprejmejo vse zakonske in druge predpise, pa tudi vse druge potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovite zaščite finančnih interesov Unije. To je podlaga tudi za že citirano določbo šestega odstavka 35. člena Uredbe 640/2014/EU, ki je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja, njeno upoštevanje ni v diskreciji upravnega organa, ampak je to njegova dolžnost. Prvostopenjski organ je tako izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev presojal vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, tožnika je s pozivom z dne 28. 11. 2016 seznanil z ugotovitvami in ga pozval, da se izreče o njih, nato pa se je opredelil do njegovih pripomb oziroma pojasnil.

6Drugostopenjski organ citira določbe Javnega razpisa, na katere se sklicuje že prvostopenjski organ, in ugotavlja, da je ta obrazložil, zakaj ni mogel odločati o vlogi z vidika upravičenih stroškov za dela, ki spadajo pod Prilogo 3, in sicer zato, ker je ugotovil, da so bile pridobljene ponudbe neverodostojne. Tožnik v pritožbi ponavlja navedbe iz odgovora na poziv z dne 28. 11. 2016, ki pa so bile že v izpodbijani prvostopenjski odločbi zavrnjene, zato se drugostopenjski organ, v skladu z drugim odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), sklicuje na njeno obrazložitev. Iz le-te tudi izhaja, da tožnik k vlogi ni priložil tržno primerljivih pisnih ponudb najmanj treh ponudnikov za opremo. V tej zvezi drugostopenjski organ pojasnjuje, da zagotavljanje najnižje cene storitev ali produkta pomeni, da se za plačano ceno dobi največ, zato se morajo ponudbe na trgu pridobivati neodvisno, zbiranje ponudb mora potekati brez primerjanja in posledično prirejanja cen ali drugih relevantnih dokumentov, ponudbe morajo biti odraz povpraševanja na trgu, kot bi ga izvedel dober gospodar. Navedenega pogoja, ki je bil tožniku znan, ta v postopku ni zasledoval oziroma izpolnil. Z navedbami v pritožbi (ki so v bistvenem take kot v odgovoru na poziv z dne 28. 11. 2016) priznava, da je na podlagi izbrane ponudbe, shranjene na USB ključu, poiskal še druga dva ponudnika, ki sta pri izdelavi svojih ponudb upoštevala obliko izbrane ponudbe in dodala svoje cene ter ponudbi shranila na tožnikov USB ključ. Z opisanim ravnanjem je tožnik želel zaobiti zahtevo Javnega razpisa po predložitvi treh tržno primerljivih pisnih ponudb ter ustvariti stanje, s katerim bi zgolj formalno zadostil pogojem Javnega razpisa in tako pridobil zadevna sredstva, saj predložene ponudbe ne odražajo dejanskih tržnih situacij, temveč so le posledica prilagoditev dokazil (ponudb) potrebam Javnega razpisa. Te ponudbe je zato prvostopenjski organ pravilno štel kot lažni dokaz, predložen z namenom pridobitve podpore, kar pomeni kršitev iz šestega odstavka 35. člena Uredbe 640/2014/EU.

7Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, ker meni, da sta napačni in nezakoniti. Predlaga, da ju sodišče odpravi ter o zadevi na podlagi dokaznega gradiva v spisu odloči tako, da njegovi vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovni upravni postopek. V vsakem primeru naj odloči tudi, da mu je toženka dolžna povrniti vse stroške postopka.

8V tožbi tožnik ugovarja, da ni utemeljenega razloga za zavrnitev obravnavane vloge in njegovo izključitev iz financiranja, saj so pomanjkljivosti, na katere se sklicujeta upravna organa, neutemeljene oziroma nebistvene, da bi lahko vplivale na postopek. Ponudbe izvajalcev za gradbeno-obrtniška dela naj bi bile neverodostojne, in sicer neverodostojnost organa vidita v tem, da se ponudbe ne glasijo na tožnika (ampak na obrat), da niso oštevilčene in nimajo datuma. Po mnenju tožnika ponudbam neverodostojnosti ni mogoče očitati, saj je iz razpisne dokumentacije videti, na koga se nanašajo in kam spadajo, razvidne so iz popisa dokumentacije, nenazadnje je o njih in njihovi vsebini toženko seznanil sam vlagatelj. Res je, da Uredba 640/2014/EU v šestem odstavku 35. člena določa, da če je ugotovljeno, da je upravičenec predložil lažne podatke, da bi prejel podporo ali potrebnih informacij zaradi malomarnosti ni predložil, se podpora zavrne ali ukine. Vendar pisarniških pomanjkljivosti, ki jih tožniku očita toženka, ni moč označevati za lažno ali pomanjkljivo informacijo. Tudi očitek lažnega dokaza oziroma zaobida pogoja pridobitve tržno medsebojno neodvisnih ponudb za opremo ni utemeljen. Če bi šlo za lažni dokaz, bi dokumenti morali vsebovali neresnično oziroma lažno vsebino, česar pa toženka ni ugotovila za noben podatek iz navedenih ponudb (ugotovila je zgolj računsko napako). Sicer pa gre, kot navaja tožnik, tudi za vprašanje diskrecijske pravice prvostopenjskega organa za ugotavljanje lažnosti tovrstnih listin. Ponudbe so bile pridobljene pisno, tožniku so bile predložene v elektronski obliki. Ponudniki so v tej obliki prejeli popis del za sestavo ponudb in nemogoče je pričakovati, da v tem delu cca 9 listov ponudbe ne bi kopirali, ne glede na obliko pisave. Vsekakor kopiranja ni pri cenah, ki so različne. Nenazadnje pa se z listinskim delom ni ukvarjal sam tožnik, temveč pooblaščena pisarna, ki je ponudbe zbrala in vključila v pripravo razpisne dokumentacije za kandidiranje na razpisu. Ponudbe so se zbirale z namenom, da se najde prava, najugodnejša, nikakršnega dokaza ni, da bi se zbirale s prirejanjem cen, niti za očitek tržne neprimerljivosti ali odvisnosti ene ponudbe od druge. Zgolj primerjava pisav in napaka v izračunu (ki je pri izbranem ponudniku ni) ne utemeljuje očitkov iz obeh odločb. Nenazadnje sta druga dva ponudnika glede na naslov zgolj tri stavbe oziroma šest hišnih številk narazen in bi z enako verjetnostjo lahko sklepali, da imata morda isti (računovodski) servis za sestavljanje ponudb, te možnosti toženka ne more izključiti. Vsekakor vse tri ponudbe nimajo nikakršnih znakov lažnosti ali neverodostojnosti, niti ni tožniku očitati malomarnosti. Tožnik, ki je sam neuk postopkov javnih razpisov, je za te namene najel pooblaščeno agencijo H. d.o.o. ter A. d.o.o.. Njegov edini namen je bila strokovno kvalitetno pripravljena prijava na razpis, pridobitev sredstev ter izgradnja objekta, ki bo zapolnil tržno nišo z vidika domače pridelave hrane na območju, tožnikovi družini pa zagotovil dostojno preživetje. Zato mu lažnosti ali malomarnosti ni mogoče očitati, kvečjemu manjšo spretnost pri tako zapletenih javnih razpisih, kot so razpisi sredstev EU.

9Tožnik kot dokaze v tožbi predlaga prvostopenjsko odločbo, svojo pritožbo in drugostopenjsko odločbo ter se splošno sklicuje na ostalo gradivo iz upravnega spisa, nadalje kot dokaze predlaga (in tudi priloži) ponudbe družb E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o., predlaga zaslišanje zastopnikov navedenih ponudnikov ter zaslišanje zastopnikov družb H. d.o.o. ter A. d.o.o., pa tudi svoje zaslišanje.

10Toženka v odgovoru prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, kot so navedeni že v obrazložitvi prvo- in drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Izpostavlja, da se tožnik v tožbi ni konkretizirano opredelil do dodatnih ugotovitev iz drugostopenjske odločbe, ampak ponavlja pritožbene navedbe, ki so že v odločbi zavrnjene. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da gre zgolj za pisarniške pomanjkljivosti.

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Kot izhaja iz vsebine tožbe, je tožnik sprožil upravni spor, ker se ne strinja z odločitvijo, sprejeto s prvostopenjsko odločbo, pritožbo zoper katero je drugostopenjski organ s svojo odločbo zavrnil. Prvostopenjska odločba je tudi tisti upravni akt, ki ga je, glede na določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in na tej podlagi oblikovano ustaljeno sodno prakso, dopustno izpodbijati v upravnem sporu, v katerem pa se pri presoji upoštevajo tudi razlogi za odločitev, kot jih je v svoji odločbi navedel oziroma dopolnil drugostopenjski organ. V tem smislu je sodišče obravnavalo tudi v konkretnem primeru vloženo tožbo.

13Po presoji sodišča je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo sprejeta odločitev pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Sodišče lahko v vsem bistvenem sledi predhodno povzetim razlogom, s katerimi sta odločitev utemeljila prvo- in drugostopenjski organ, in teh razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja:

14Izpodbijana odločba je izdana na podlagi tožnikove vloge za dodelitev nepovratnih sredstev po Javnem razpisu, ki temelji med drugim na določbah nacionalne Uredbe ter evropskih Uredbe 1306/2013/EU in Uredbe 640/2014/EU.

15Javni razpis v poglavju 5. Upravičeni stroški pod točko 2. določa, da se v skladu z drugim odstavkom 31. člena Uredbe višina upravičenih stroškov dodeli v skladu s 95. členom Uredbe, in sicer se, kot izhaja iz podtočke a) pri opredelitvi višine upravičenih stroškov upoštevajo zgornje višine posameznih upravičenih stroškov, ki so določene v Prilogi 3. Za stroške, ki so navedeni v Prilogi 3, mora vlagatelj k vlogi na javni razpis predložiti eno ponudbo. Če vlagatelj v vlogi za pridobitev sredstev uveljavlja višje stroške, kot so določeni v Prilogi 3, se pri izračunu priznane vrednosti stroškov upoštevajo najvišje priznane vrednosti iz Priloge 3. Če vlagatelj v vlogi za pridobitev sredstev uveljavlja nižje stroške, kot so navedeni v Prilogi 3, se pri izračunu priznane vrednosti stroškov upoštevajo vrednosti iz predložene ponudbe. V katalogu stroškov, kjer so navedena novogradnje objektov s pripadajočo opremo, so vključena gradbeno obrtniška inštalacijska dela, ki vključujejo vgrajeno opremo (kot npr. elektro instalacije, vodovodna napeljava itd.). Kot je razvidno iz navedenega, mora torej vlagatelj v primeru omenjenih stroškov iz Priloge 3 predložiti eno ponudbo. V tej zvezi je obenem že na tem mestu treba povedati še, da se morajo, v skladu s 100. členom (25. točka prvega odstavka) ob objavi Javnega razpisa veljavne Uredbe, dokumentacija in druga dokazila, torej tudi ponudba, glasiti na upravičenca; smiselno pa takšna zahteva glede ponudbe izhaja tudi iz določb 23. oziroma 22. točke prvega odstavka 100. člena Uredbe, kot so veljale ob vložitvi obravnavane tožnikove vloge in v času odločitve prvostopenjskega organa o njej. Nadalje je v 6. točki istega, torej 5. poglavja Upravičeni stroški Javnega razpisa predpisano, da če stroški niso določeni v katalogu stroškov, mora upravičenec k vlogi na javni razpis priložiti tržno primerljive pisne ponudbe najmanj treh ponudnikov; pri izračunu višine upravičenih stroškov se upošteva vrednost najugodnejše ponudbe.

16V skladu z določbami Javnega razpisa mora torej upravičenec v primeru stroškov iz 2. točke 5. poglavja z vlogo obvezno predložiti eno ponudbo, v primeru stroškov iz 6. točke 5. poglavja pa morajo biti predložene tržno primerljive pisne ponudbe najmanj treh ponudnikov. V vsakem primeru morajo biti to verodostojne tržne ponudbe, saj iz navedenih določb Javnega razpisa povsem jasno izhaja namen, da se podpora dodeli v višini, ki (ne presega predpisanega limita in) odraža realno ceno, ki jo je mogoče doseči na trgu.

17Iz ugotovitev prvostopenjskega organa, ki so skladne z upravnimi spisi zadeve, je razvidno, da se ponudba, ki jo je tožnik predložil za gradbeno-obrtniška dela, ne glasi na tožnika (naslovljena je zgolj kot popis del klavnica ...), smiselno enako velja za ponudbo za elektro dela, medtem ko za strojne instalacije niti ni bila predložena ponudba, ampak le popis del. Tožnik teh ugotovitev konkretno niti ne izpodbija, ampak se sklicuje, da gre za nebistvene, pisarniške pomanjkljivosti, čemur pa, glede na predhodno citirane določbe Javnega razpisa oziroma Uredbe, ni mogoče slediti. Pri čemer sodišče zgolj pripominja, da že iz navedb, ki jih je tožnik sam v zvezi s temi stroški (ki - kar med strankama ni sporno - spadajo v okvir iz 2. točke 5. poglavja Javnega razpisa) podal v upravnem postopku (v odgovoru na poziv prvostopenjskega organa z dne 28. 11. 2016), izhaja, da se pri pridobivanju ponudb za ta dela ni zasledoval zgoraj opisani cilj citiranih določb (tudi 2. točke) 5. poglavja Javnega razpisa, saj iz pojasnil tožnika izhaja, da je bila vloga s ponudbami vnaprej pripravljena tako, da ne bo presežena zgornja predpisana meja stroškov.

18Pravilen pa je tudi zaključek obeh upravnih organov, da tožnik v zvezi s stroški opreme (ki - kar med strankama prav tako ni sporno - spadajo med stroške iz 6. točke 5. poglavja Javnega razpisa) ni predložil verodostojnih tržno primerljivih pisnih ponudb najmanj treh ponudnikov. Kakšne so predložene ponudbe družb E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o., je podrobno ugotovil že prvostopenjski organ (ti razlogi so prikazani v povzetku prvostopenjske odločbe v 3. točki te obrazložitve in jih zato sodišče ponovno ne navaja). Tožnik teh dejanskih ugotovitev glede predmetnih ponudb niti ne prereka, ugovarja le na njihovi podlagi napravljenim zaključkom, vendar njegova pojasnila tudi po mnenju sodišča do drugačne presoje v zadevi ne morejo pripeljati. Tožnik se je v upravnem postopku skliceval, da je bila ponudba podjetja E. d.o.o. pripravljena na USB ključu in da je sam na njeni podlagi poiskal še dve ponudbi, pri čemer sta druga dva ponudnika (F. d.o.o. in G. d.o.o.) upoštevala elemente iz prve ponudbe in dodala samo svoje cene. Četudi takšen način iskanja dveh dodatnih ponudb sam zase (lahko) ne bi bil sporen, pa ob presoji vseh ugotovljenih okoliščin glede predloženih ponudb, kot celote (npr. izbrana najugodnejša ponudba E. d.o.o. je pripravljena kot prva; vse tri ponudbe so brez logotipa podjetja ponudnika, žiga in podpisa; obe dodatni ponudbi se zaključita z "za"; obe imata napako na istem mestu, ko za konfiskat navedena cena ni pravilno upoštevana v končnem seštevku, ki je zato pri obeh napačen)³, prvostopenjski organ upravičeno ni sledil tožnikovim pojasnilom, razloge za to pa je, kljub mestoma nespretni formulaciji, tudi dovolj prepričljivo obrazložil. Ob upoštevanju vseh glede predmetnih ponudb ugotovljenih okoliščin, s tožnikovimi pojasnili vred, je utemeljen tudi zaključek, ki izhaja iz obrazložitve drugostopenjskega organa, da tožnik ni predložil treh tržno pridobljenih pisnih ponudb, ampak neverodostojne dokumente, pridobljene z namenom, da bi samo formalno zadostil pogojem Javnega razpisa in pridobil zadevna sredstva, saj predložene ponudbe ne odražajo dejanskih tržnih situacij, temveč so zgolj posledica prilagoditev dokazil (ponudb) potrebam Javnega razpisa. Glede na povedano je tudi po presoji sodišča ponudbi družb F. d.o.o. in G. d.o.o., ki jih je poleg izbrane ponudbe E. d.o.o. tožnik priložil k obravnavani vlogi, utemeljeno šteti kot lažni dokaz, predložen z namenom pridobitve podpore, v smislu šestega odstavka 35. člena Uredbe 640/2014/EK, kar daje podlago za uporabo navedene določbe, to je za zavrnitev podpore v celoti ter izključitev tožnika iz predmetnega ukrepa in podukrepa za leti 2016 in 2017.

19Sodišče dodaja, da je tožnik s pritožbi priloženimi izjavami B. s.p. ter družb F. d.o.o. in G. d.o.o. sicer skušal dodatno dokazovati, da so ponudbe verodostojne, vendar pa v pritožbi ni upravičil, da in zakaj takšnih dokazil ne bi mogel predložiti že v postopku pred prvostopenjskim organom. Zato drugostopenjski organ, glede na tretji odstavek 238. člena ZUP, ni bil dolžan upoštevati teh dokazov oziroma se do njih vsebinsko opredeljevati. S sklicevanjem, da sta ponudnika F. d.o.o. in G. d.o.o. glede na naslov zgolj tri stavbe oz. šest hišnih številk narazen in bi zato lahko sklepali, da imata morda tudi isti (računovodski) servis za sestavljanje ponudb, tožnik ni prepričljiv (glede na vse predhodno navedeno kvečjemu obratno); sicer pa to navaja šele v tožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku, kar pomeni, da gre za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Tudi sicer njegovi tožbeni ugovori ostajajo na presplošni ravni, da bi lahko sodišče vodili do drugačne presoje, kot sta jo na podlagi konkretnih ugotovitev postopka napravila oba upravna organa.

20Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na to, da je neuk postopkov javnih razpisov ter da je za namene priprave vloge najel pooblaščeno agencijo H. d.o.o. ter A. d.o.o.. Z navedenim vsaj deloma prihaja v nasprotje s svojimi pojasnili iz upravnega postopka, da je drugi dve ponudbi na USB ključu (ponudbi F. d.o.o. in G. d.o.o.) pridobil sam. Poleg tega, kot izhaja iz že povedanega, za uporabo šestega odstavka 35. člena Uredbe zadošča že malomarnost stranke. Tudi sicer pa tožnik s temi navedbami povezane dokaze, to je zaslišanje zastopnikov ponudnikov E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o., zaslišanje zastopnikov družb H. d.o.o. ter A. d.o.o. in svoje zaslišanje, predlaga šele v tožbi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku, čeprav je to možnost imel, zaradi česar gre nedopustne novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Sodišče tako zgolj še pripominja, da zastopnikov omenjenih družb, ki naj bi se jih zaslišalo, tožnik tudi ni poimensko navedel.

21Glede na vse povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

22Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Dejanske okoliščine, ki so glede na zavzeta pravna stališča pomembne za odločitev, so bile ugotovljene že v upravnem postopku na podlagi ustrezno presojenih spisov zadeve (vključno s ponudbami družb E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o.). Tožnik teh dejanskih ugotovitev konkretizirano niti ni izpodbijal (prim. prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ugovarja (le) na njihovi podlagi napravljenim zaključkom. Že iz predhodne obrazložitve pa je tudi razvidno, da navedb in dokazov, ki jih je tožnik podal šele v pritožbi oziroma tožbi, pri odločanju ni mogoče upoštevati. Povedano drugače, tožnik je v tožbi navajal zgolj takšna nova dejstva in nove dokaze, ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

23Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Delegirana uredba Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost
² Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi (v nadaljevanju njenega naslova navedenih) uredb
³ Ne da bi bilo to bistveno za odločitev, ker zanjo zadoščajo že ugotovitve prvostopenjskega organa, sodišče zgolj še pripominja, da imajo vse tri ponudbe (družb E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o.) tudi že v naslovu isto pisno napako (Ponudba za dobavo in montažo klavice in opreme), glede na njeno mesto pa je zelo malo verjetno, da te napake ob običajni, tržni pripravi ponudb nobeden od treh ponudnikov ne bi opazil.