VSL Sodba III Cp 707/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o preužitku, ki sta jo 16. 3. 2018 sklenili tožnica kot preužitkarica in toženka kot prevzemnica. Obenem je ugotovilo, da je neveljavna vknjižba toženkine lastninske pravice na tožničinih nepremičninah, in razsodilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Toženki je še naložilo, da mora tožnici povrniti 2.690,82 EUR njenih pravdnih stroškov, z obrestmi.

2Toženka se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožnica ni bila sposobna samostojne hoje, zato je imela zaradi varnosti nameščeno posteljno ograjico. Sodišče se ni opredelilo do dopisa SB ... z dne 2. 7. 2019, iz katerega je razvidno, da tožnica med hospitalizacijo ni upoštevala navodil zdravnikov in je pri vstajanju iz postelje dvakrat padla. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožnici, da ni mogla uporabljati stacionarnega telefona, ker naj bi ji ga toženka zablokirala. Toženka je v zvezi s tem predlagala poizvedbe pri T., d.d., pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Tudi do tožničine neresnične izpovedi se ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker tožnica ni zmogla samostojne hoje, je toženka na tožničino željo in zaradi njene varnosti zaklenila vhodna vrata. Toženka je za tožnico zelo lepo skrbela. Ni ji mogoče očitati, da tožnici ne bi redno nosila hrane, je negovala, ji čistila, jo vozila k zdravniku in ji dajala zdravil. Preden je prevzela skrb zanjo, je bila tožničina soba zelo neurejena. Toženki se očita, da tožnici ni pustila samostojno opravljati potrebe na stranišču, čeprav je toženka imela z menjavanjem plenic in tožničino nego v resnici bistveno več dela. Razdor med pravdnima strankama je povzročila priča B. A., potem ko je izvedela za sporno pogodbo, ker je sama imela interes pridobiti tožničino premoženje. Iz istega razloga je pričala v škodo toženke, enako njen mož A. A. Sodišče bi moralo v celoti verjeti toženki, saj je njena izpoved življenjska in podprta z listinskimi dokazi ter izpovedmi prič, ki nimajo interesa za izid pravde.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo presojo ustrezno obrazložilo. V sodbi je navedlo obširne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Izrecno ali posredno se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sprejemljivo je pojasnilo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge. Izpodbijano sodbo je tako vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6Tudi dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno. Dokazna ocena, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ji pritožba neupravičeno nasprotuje. Pri tem izpostavlja posamezne dele tožničine izpovedi, ki za to pravdo niti niso bistveni. Pomembno je, v kakšnem stanju je bila tožnica ob sklenitvi izpodbijane pogodbe in kakšne so bile njene takratne potrebe, ne pa, v kakšnih okoliščinah je prišlo do njenega padca med hospitalizacijo več mesecev pred sklenitvijo pogodbe. Tožnica pogodbo izpodbija zaradi spremenjenih okoliščin in ne zaradi napak ob njeni sklenitvi, zato ni pomembno, ali in kako natančno je notarka strankama prebrala pogodbo.

7Izpodbijana sodba ne očita toženki, da pogodbe ni izpolnjevala, pač pa ugotavlja, da svojih pogodbenih obveznosti ni ustrezno izpolnjevala. Namen pogodbe o preužitku namreč ni golo preživljanje preužitkarja, torej samo skrb za njegovo prehrano, nego, zdravstveno oskrbo in gospodinjska opravila. Tožnica je upravičeno pričakovala od toženke, ki ji je prepustila svoje nepremičnine, primerno spoštljiv odnos ter posluh za njene želje in potrebe pa tudi občutek varnosti in sprejetosti. Ni torej bistveno, ali je bila hiša, v kateri je bivala tožnica, potrebna prenove in kako uspešno je toženka zanjo poskrbela.

8Res je, kot poudarja pritožba, da toženki ni mogoče očitati, da tožnici ne bi redno nosila hrane, je negovala, ji čistila, jo vozila k zdravniku in ji dajala zdravil. Vse našteto pa izgubi svojo težo ob dejstvu, da je toženka ob izpolnjevanju teh pogodbenih obveznosti s tožnico glede na njeno starost ravnala neprimerno in ponižujoče ter jo celo ustrahovala. Grozila ji je z zmanjšanjem količne hrane v obroku, začela jo je zaklepati v hišo, telefon je lahko uporabljala le ob toženkini prisotnosti. Tožnico, čeprav ni bila nepokretna, je namreč s pretvezo, da to terja tožničina varnost, prisilila k temu, da je večji del dneva preležala v zagrajeni postelji. Samostojnega gibanja po hiši ji ni dovolila, s tem pa ji je omejila tudi dostop do telefona in dotedanje stike z drugimi ljudmi (sorodniki, sosedi), saj je obiske lahko sprejemala le v njeni prisotnosti. Ker pravdni stranki nista živeli skupaj, je bila tožnica tako pretežno sama, prepuščena izključno toženki in povsem odvisna od nje. Vsilila ji je celo uporabo plenic, čeprav tožnica ni bila inkontinentna. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno verjelo, saj so priče (socialne delavke in njena osebna zdravnica) potrdile, da je bila tožnica zaradi toženke prestrašena, celo umreti si je želela. Na njeno stisko je prva opozorila policistka, čemur je nato sledila tožničina krizna namestitev v socialnovarstveni zavod, kjer zdaj živi.

9Po navedenem tudi brez izpovedi zakoncev A., ki sta v sporu s toženko, dejanski zaključki sodišča prve stopnje ne bi mogli biti drugačni. Sodišče je imelo na voljo dovolj drugih dokazov, da se je lahko zanesljivo prepričalo o resničnosti tožničinih trditev.

10Izpodbijana sodba po navedenem pravilno ugotavlja, da so se odnosi med pravdnima strankama zaradi toženkinega načina izpolnjevanja pogodbenih obveznosti tako skrhali, da namena pogodbe ni več mogoče doseči. Razmere pa so se spremenile tudi zato, ker je tožnica zdaj v domski oskrbi in toženka dogovorjenih pogodbenih obveznosti niti ne more več izpolnjevati.

11Po prvem odstavku 562. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se smiselno uporablja tudi za pogodbo o preužitku, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do razveze pogodbe in posledično do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja izročenih nepremičnin.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).