VSL Sodba I Cpg 319/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 841,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 84.792,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.931,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnim razlogom, da sta neutemeljena oba ugovora, s katerima je tožena stranka nasprotovala vtoževani terjatvi: glede ugovora zastaranja je zavzelo stališče, da je s podpisom IOP obrazca (ki vsebuje vtoževane račune) z dne 3.4.2017 s strani tožene stranke prišlo do pretrganja zastaranja (prim. 1. odstavek 364. člena OZ), glede zatrjevane kompenzacije z dne 19.12.2016 pa je ugotovilo, da ni bila nikoli veljavno sklenjena, zaradi česar terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni prenehala.

6Tožena stranka zaključkov sodišča prve stopnje glede pretrganja zastaranja ne izpodbija, meni pa, da je sodišče napravilo napačno dokazno oceno glede vprašanja, ali je bila med strankama veljavno sklenjena verižna kompenzacija za del vtoževane terjatve v višini 64.002,08 EUR. Trdi, da je bila sklenjena (dogovorjena) 19.12.2016, sodišče pa ni celovito upoštevalo izpovedbe prokurista tožene stranke v zvezi s tem, čemur pa višje sodišče ne sledi. Ne drži namreč, da je sodišče prve stopnje izpoved prokurista prezrlo, saj je v točkah 18 in 19 obrazložitve podrobno pojasnjeno, zakaj njegovi izpovedi ni sledilo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da dokazni postopek ni potrdil trditev tožene stranke, da bi bila verižna kompenzacija veljavno sklenjena, saj ni bilo niti pisnega niti ustnega dogovora, še manj pa sporazuma strank o bistvenih sestavinah takšnega dogovora. Zaradi tega je zaključilo, da tožena stranka navedb o ugasli pravici ni uspela dokazati.

7Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaključek, da verižna kompenzacija ni bila sklenjena, oprlo le na dele izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in prokurista tožene stranke, pri tem pa je preostalo izpoved slednjega povsem prezrlo. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke svoje nestrinjanje z verižno kompenzacijo sporočil računovodkinji tožene stranke, prav tako ne, da je o tem enako izpovedal tudi prokurist tožene stranke, ki je pojasnil, da je bila „financerka“ tožene stranke C. tista, ki je bila s strani tožeče stranke po telefonu obveščena, da tožeča stranka na kompenzacijo ne pristaja, o čemer ga je tudi obvestila. Ali je bil prokurist tožene stranke o tem obveščen osebno s strani tožeče stranke, za odločitev ni bistvenega pomena. Nobenega dvoma namreč ni, da je za odklonilno stališče tožeče stranke glede kompenzacije vedel. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svojih ugotovitev ni oprlo na zgolj delne izjave zakonitega zastopnika tožeče stranke in prokurista tožene stranke, pač pa ravno nasprotno: oprlo jih je na skladne izjave glede bistvenega vprašanja, ali je tožeča stranka pristala na sklenitev kompenzacije, in če ni, ali je bila tožena stranka o tem obveščena. Skladne izpovedbe obeh zaslišanih so v celoti potrdile navedbe tožeče stranke, da kompenzacija med strankama ni bila sklenjena.

8Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve dodatno podkrepilo z obrazložitvijo v 19 točki izpodbijane sodbe, da dejstvo, da kompenzacija med strankama ni bila sklenjena in je tožena stranka ni štela za veljavne, izkazuje tudi 3.4.2017 podpisan IOP obrazec, s katerem je tožena stranka potrdila obstoj svojega dolga po računih, ki naj bi bili predmet verižne kompenzacije. Podpisan IOP obrazec je po zaključku sodišča prve stopnje v celoti potrdil izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke in prokurista tožene stranke; tožena stranka terjatev, ki so izhajale iz verižne kompenzacije, dobre štiri mesece po zatrjevani sklenitvi le-te, očitno ni štela za pobotane, saj v nasprotnem primeru takšnega IOP ne bi podpisala. Prepričljivih in logičnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti pritožbena pojasnjevanja, da se je zakoniti zastopnik tožeče stranke strinjal, da kljub temu, da je tožena stranka podpisala IOP z dne 3.4.2017, en drugemu nista nič dolžna. Ne le, da je takšna razlaga življenjsko povsem nelogična, tudi sicer ni z ničemer izkazana, saj dokazni postopek teh navedb ni potrdil.

9Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so jasni in skladni, pritožba pa z iz konteksta celotne obrazložitve iztrganimi posameznimi stavki ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

10Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi v stroškovnem delu. Res je sodišče v obrazložitvi stroškov navedlo, da je tožeči stranki materialne stroške v višini 2% priznalo od „vseh“ odmerjenih stroškov, pri čemer se beseda „vseh“ nanaša na vse priznane in v obrazložitvi naštete stroške po Odvetniški tarifi. Tudi iz izračuna na stroškovniku v spisu je razvidno, da jih je priznalo pravilno, v skladu z Odvetniško tarifo.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.