VSL Sklep I Cpg 360/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.824,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in tožeči stranki naložilo, da sama nosi stroške zavarovanja.

2Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5S. d. o. o. in tožena stranka sta 3. 4. 2017 sklenili Pogodbo o posredovanju pri investicijah na slovenskem trgu (v nadaljevanju Pogodba o posredovanju). V prvem odstavku 2. člena Pogodbe o posredovanju sta določili, da si bo S. d. o. o. (kot posrednik) prizadevala najti in spraviti v stik s toženo stranko (kot naročnikom) pristojno osebo (delničarje, zastavne upnike, upravo, nadzorni svet idr.), ki se bo s toženo stranko pogajala za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bo tožena stranka prevzela kontrolni delež delnic v banki, ustanovljeni v Republiki Sloveniji, ki razpolaga z veljavnimi dovoljenji in soglasji za opravljanje komercialnih bančnih poslov na območju Republike Slovenije ali pa bo tožena stranka prevzela zastavno pravico na kontrolnem deležu delnic v banki. V drugem odstavku 6. člena Pogodbe o posredovanju sta določili, da se variabilni del nagrade plača ob uspešno sklenjeni prodajni pogodbi, kot je določeno v 2. členu Pogodbe o posredovanju, in sta ga stranki sporazumno določili v višini 600.000,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo nagrade iz drugega odstavka 6. člena Pogodbe o posredovanju. Pri tem se je oprlo na navedbo tožeče stranke, da je tožena stranka pogodbe o nakupu delnic z delničarji H. d. d. sklenila pod (odložnim) pogojem, da bo Banka Slovenije toženi stranki izdala pozitivno dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža delnic v omenjeni hranilnici. Tega dovoljenja Banke Slovenije pa tožena stranka ni pridobila, zato tudi cilj Pogodbe o posredovanju (in s tem temelj za izplačilo variabilnega dela nagrade) ni bil izpolnjen.

7Tožeča stranka v pritožbi kot bistveno navaja, da je pogojni nakup delnic zatrjevala v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. V drugem predlogu (o katerem je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom) pa je zatrjevala, da je tožena stranka na delnicah H. d. d. v obsegu kontrolnega deleža pridobila nepogojno lastninsko pravico. Prepričana je, da takšno dejansko stanje predstavlja zadostno podlago za izplačilo nagrade v višini 600.000,00 EUR.

8Ob tehtanju, ali je bilo s terminom „prevzem kontrolnega deleža delnic banke“ iz prvega odstavka 2. člena Pogodbe o posredovanju mišljeno zgolj imetništvo delnic v obsegu kontrolnega deleža, ali pa ta termin implicira tudi pridobitev dovoljenja Banke Slovenije, se kot bolj verjetna (vsaj v tej fazi postopka) kaže zadnja razlaga. Njej v prid govori dejstvo, da je družba S. d. o. o. (od katere je tožeča stranka odkupila terjatev) obveznost pridobitve dovoljenja Banke Slovenije vključila v svojo strategijo nakupa kontrolnega deleža, kot tudi, da je pri Banki Slovenije potem dejansko začela pridobivati to dovoljenje (če bi za izplačilo nagrade zadoščal že določen obseg delnic, potem ni logično, zakaj bi se družba S. d. o. o. s tem ukvarjala oziroma bi dovoljenje Banke Slovenije vključila v svojo strategijo nakupa kontrolnega deleža). Poleg tega je verjetneje, da je bil cilj Pogodbe o posredovanju pridobitev zakonitega kontrolnega deleža. Takšen pa je lahko kontrolni delež le, če je bilo zanj pridobljeno dovoljenje Banke Slovenije (prim. prvi odstavek 60. člena Zakona o bančništvu-2¹). Da bi tožena stranka to dovoljenje Banke Slovenije dobila, pa tožeča stranka v dosedanjem teku postopka ni izkazala. Odločitev sodišča prve stopnje, da verjetnost obstoja vtoževane terjatve ni podana, je zato že iz tega razloga pravilna.

9Posledično se pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka na dan 18. 12. 2019 v delniški knjigi vpisana kot 54,74 odstotna imetnica delnic H. d. d.; da iz časopisnih člankov izhaja, da je tožena stranka sama priznala, da je imetnica več 70 odstotkov delnic H. d. d.; da je tožena stranka v preteklosti že prodajala delnice te hranilnice in da je Banka Slovenije ugotovila pridobitev kontrolnega deleža tožene stranke v H. d. d., izkažejo kot nerelevantne – na njihovi osnovi še ni mogoče sklepati, da je bil posel iz prvega odstavka 2. člena Pogodbe o posredovanju uspešno sklenjen in s tem tožeča stranka upravičena do spornega dela nagrade (manjka soglasje Banke Slovenije).

10Pritožbene navedbe, da je za nepridobitev soglasja Banke Slovenije odgovorna tožena stranka, ker je ravnala po navodilih drugega pravnega svetovalca, so pavšalne in kot take ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Navedbe, da je sodišče pisalo o pogojni lastninski pravici, pa so protispisne; sodišče prve stopnje je zapisalo, da so bile prodajne pogodbe sklenjene pod odložnim pogojem (in ne, da je bila lastninska pravica pogojno pridobljena). S tem pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (četudi teh navedb tožeča stranka v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala), saj glede na zgornjo obrazložitev, tožeča stranka s predlogom v nobenem primeru ne bi mogla uspeti.

11Ker je višje sodišče pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje glede prve predpostavke (verjetnost obstoja terjatve) za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), in sicer, da le-ta ni izpolnjena, se višje sodišče z navedbami v pritožbi glede obstoja subjektivne in objektivne nevarnosti iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ ni ukvarjalo, saj so glede na zgoraj sprejeto odločitev nebistvene (prvi odstavek 360. člen ZPP). Glede na to, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrglo, temveč ga je po vsebinski presoji zavrnilo kot neutemeljenega, se višje sodišče tudi ni ukvarjalo z očitki pritožnice, češ da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo pojem litispendence in res iudicate.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) za odgovor na pritožbo priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 21/1 v višini 3000 točk ter materialne izdatke po 11. členu OT v višini 40 točk (2 % do 1000 točk, 1 % nad 1000 točk), vse skupaj 3040 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.824,00 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

¹ Oseba, ki namerava pridobiti delnice banke, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificirani delež, mora pred pridobitvijo takega deleža pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v banki v skladu s tem zakonom.