VSL Sodba I Cp 200/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pogodba o preužitku, sklenjena pri notarju J. K., med pokojno V. M., nazadnje stanujočo ..., in toženo stranko M. M., opr. št. SV-00/2017, z dne 20. 9. 2017, nična ter da v zapuščino po pokojni V. M., nazadnje stanujoči ..., roj. 00. 0. 00, umrli dne 13. 12. 2017, spadata parceli 3860/1 (ID 00001) do 1/3 in parcela 178 (ID 00002) do 4/6. V nadaljevanju je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je šlo pri pogodbi o preužitku, sklenjeni pri notarju J. K., med pokojno V. M., nazadnje stanujočo ... , in toženo stranko M. M., opr. št. SV-00/2017, z dne 20. 9. 2017, za neodplačen pravni posel - darilno pogodbo, da pogodba o preužitku opr. št. SV-00/2017, z dne 20. 9. 2017, sklenjena pri notarju J. K., med pokojno V. M., nazadnje stanujočo ..., in toženo stranko M. M., nima pravnih učinkov proti tožeči stranki R. M. glede ¼ nepremičnine parcele 3860/1 (ID 00001) in parcele 178 (ID 00002), ki sta predmet te pogodbe in se nepremičnini v tem delu vrneta v zapuščino po pokojni V. M. in da v zapuščino po pokojni V. M., nazadnje stanujoči ..., roj. 00. 0. 0000, umrli dne 0. 00. 2017, spadata parceli 3860/1 (ID 00001) do 1/12 in parcela 178 (ID 00002) do 1/6. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka tožene stranke v višini 5.176,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba v celoti nepravilna in nezakonita. Razlogi sodbe so v nasprotju sami s sabo. Sodba na večih mestih obrazložitve podaja razloge, v zvezi s katerimi sploh ni trditvene podlage (predvsem glede namenov tožene stranke in pokojne v zvezi s sklenitvijo pogodbe, glede delovanja notarja, glede pričakovanj pokojne v zvezi z izp. pogodbo, o čemer nihče ni nič rekel). Tožeča stranka izpostavlja, da je pogodba nična oziroma neobstoječa. Pokojna ni bila sposobna skleniti pogodbe o preužitku, ali kakršnekoli druge, saj ni bila sposobna ne oblikovati ne izraziti svoje volje za sklenitev pogodbe, niti razumeti posledic te pogodbe. Pokojna je bila mentalno šibka, izčrpana, dementna, imela je več pridruženih zdravstvenih težav, jemala je več zdravil. V času sklenitve pogodbe je bila v takem psihofizičnem stanju, da bi podpisala karkoli bi ji nekdo ponudil v podpis. Ko je bila pokojni v letu 2017 postavljena diagnoza glioblastoma, je nastopilo dejstvo, da bo slej kot prej umrla, le vprašanje časa je bilo, kar je potrjeno z medicinsko dokumentacijo. To je bilo nedvomno znano tudi toženi stranki, pri čemer je bila smrt pričakovana v posledici hude bolezni, znane v času pred podpisom izpodbijane pogodbe. Navaja, da je tožena stranka celo napeljala pokojno na sklenitev predmetne pogodbe, kar je hudo nemoralno in s tem nično. Pojasnjuje, da je tožena stranka pokojno največkrat peljala k zdravniku oziroma na Onkološki inštitut in so jo prav lečeči zdravniki na Onkološkem inštitutu seznanili z dejstvom, da gre za fatalno bolezen oziroma z možnostjo, da ozdravitve ni. To, da bo pokojna umrla, je bilo znano vsem in gre za objektivno okoliščino. Prav tako je to bilo znano partnerju tožeče stranke N. U., ki je ravno zaradi tega spraševal, če je dala pokojna toženi stranki kaj prepisat, pri čemer prvostopenjsko sodišče to poizvedovanje N. U. povsem napačno razume. Tožeča stranka se ne more strinjati z oceno prvostopenjskega sodišča glede izpovedb prič v postopku, ki so govorile o domnevnem optimizmu pokojne. Poleg tega, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bila pokojna na smrt bolna in apatična, do drugačnega zaključka ne morejo pripeljati izpovedbe prič, saj one sploh niso bile v stiku z njo, videvale so jo le enkrat na mesec, živijo pa 100 km stran. Če bi se sploh s pokojno pogovarjale, je pogovor potekal le o trivialnih temah, to je o tistih, ki se ji ponavljajo celo življenje, to je kakšnih dogodkih ali pa je bil pogovor o vremenu ali kaj podobnega, kakor so tudi same priče potrdile. Izpovedbe teh prič so zato nerelevantne, njihova dojemanja zgrešena, sodišče pa jih oceni kot najbolj relevantne. Pojasnjuje, da je mnenje izvedenca v nasprotju z listinskimi dokazi, to je, da je bila pokojna dementna šele po sklenitvi pogodbe. Iz medicinske dokumentacije izhaja in je zavedeno, da je do demence prišlo pred sklenitvijo predmetne pogodbe in je demenca hitro napredovala, o čemer je izpovedal izvedenec. Tožeča stranka je večkrat izpostavila, da je iz podpisa pokojne na pogodbi razvidno, da se slednja niti podpisati ni mogla več, do česar se sodišče ne opredeli.

3Iz vsega navedenega jasno izhaja, da aleatornosti ni, ker pogodba za toženo stranko ni bila tvegana in je zato pogodba o preužitku nična. Posledično temu je jasen zaključek, da je tožena stranka vedela, da v zvezi s pogodbo ne bo imela dolgoročnih nedoločenih izdatkov, temveč da bodo izdatki kratkega trajanja in predvidljivi, po drugi strani pa je točno vedela, da bo dobila premoženje velike vrednosti, to je hišo s spremljajočim poslopjem. V prid temu gre dejstvo, da pokojna ni nič potrebovala, kvečjemu je do nekaj dni pred smrtjo kuhala za celo družino tožene stranke, prala, likala, pa še pokojnino je razdala družini tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče napačno ocenjuje, da dajatve v zvezi s prevozi k zdravniku ter morebitne druge storitve, kot so, da se je pokojni kaj prineslo iz trgovine, niso vsebovane v zakonski dolžnosti preživljanja. Tožena stranka bi kot hči vsekakor morala nuditi določene storitve in to predstavlja njeno dolžnost. Po drugi strani je bila pokojna upravičena do nujnih storitev iz zdravstvenega zavarovanja, kar vključuje brezplačne vožnje k zdravniku z urgentnim vozilom, tudi vožnje v L. na obsevanje. Opozarja, da iz navedenega izhaja, da tožena stranka po pogodbi ni dala nič in je pogodba fiktivna, skrivala je darilni namen.

4Prvostopenjskemu sodišču očita protispisnost, ki se kaže v točki 10 obrazložitve sodbe. Gre za protispisno stališče, ker je iz medicinskega kartona (kopija priložena tožbi) razvidno, da je bila diagnoza demence postavljena že pred podpisom pogodbe, sodišče pa to spregleda in zaključi, da pokojna ni bila dementna, pri čemer svoj zaključek opre na mnenje izvedenca, ki je prav tako v nasprotju z listinskimi dokazi.

5Prvostopenjskemu sodišču očita, da je šlo mimo navedb strank in v točki 23 obrazložitve pokazalo samoiniciativnost, sam zapis na koncu te točke, da je šlo za negotovo dejstvo, pa je prav absurden. Enako velja za naslednjo, 24. točko, kjer sodišče trdi, da niti tožena stranka niti pokojna nista vedeli, da bi bila skorajšnja smrt pokojne neizbežna. Z medicinskega vidika je bila pokojna v času sklenitve pogodbe obsojena na smrt.

6Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7Pritožba ni utemeljena.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

9Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogodba o preužitku, sklenjena med pokojno in toženo stranko, veljavna in je pravilno izključilo neodplačnost sklenjene pogodbe in zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke za dedni delež. Obligacijski zakonik (OZ²) v drugem odstavku 40. člena določa, da je pogodba nična, kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. Tožeča stranka vidi ničnost pogodbe o preužitku v nemoralnem ravnanju tožene stranke, ki naj bi se zavedala kratkosti preostanka življenja pokojne V. M. (mati pravdnih strank) in to izkoristila za sklenitev predmetne pogodbe s ciljem prikrajšati tožečo stranko pri dedovanju. Pritožbeno sodišče je zato posebno skrb namenilo iskanju skupnega namena pogodbenih strank ob sklenitvi predmetne pogodbe in oceni prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, upoštevajoč predvsem razmerje med toženo stranko in pokojno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno utemeljilo svoj zaključek glede odnosa tožene stranke in pokojne, in sicer v smeri, da se je pokojna opirala na pomoč toženke in ji je zaupala. Tožena stranka, njen partner ali sin so spremljali pokojno ob zadnjih obiskih pri osebni zdravnici, prav tako so jo peljali k frizerju, po drugih opravkih, tudi k tožeči stranki. Pokojna (preužitkarica) je kuhala za celo družino, toženka pa je pospravljala po kosilu, partner tožene stranke ali sin sta kosila travo, pokojna je občasno pometala po dvorišču. Toženka je prav tako uredila prevoze pokojne na Onkološki inštitut zaradi obsevanja, medtem ko sta jo na kontrolne preglede peljala toženka ali njen partner. Tožnica je na zaslišanju povedala, da sama vozniškega izpita nima, vendar je pokojni ponudila, da jo bo peljal njen partner, na kar je pokojna V. M. odgovorila da „bo že M.“. Iz navedenega je jasno razviden odnos med pokojno in toženko, da je med njima obstajala čvrsta vez in se je V. M. utemeljeno opirala na toženko. Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da je pogodbo o preužitku mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo.³ Tudi iz tožničine izjave, da ji je znano, da je njuna mati imela namen „prepisati nepremičnino na M.“, jasno izhaja, da se ta prepis ni zgodil nenadoma, naenkrat, ampak je želja po njem obstajala že prej in se je šele s pogodbo uresničila, kakor to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Dejstvo, da pokojna želi prepisati nepremičnino na toženko, je bilo nedvomno znano partnerju tožeče stranke N. U., ki je na zaslišanju povedal, da je prav on dal pobudo tožnici, naj pokojno vpraša, če je že dala kaj M. prepisat, in sicer zato, ker je tudi tožnica dedič in bi morala nekaj dobiti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo izpovedbo N. U. in jo presojalo skozi dejstvo, da je bilo tožeči stranki znano, da je pokojna želela prepisati nepremičnino na toženko in je zato pritožbena navedba, da je priča N. U. (partner tožeče stranke) spraševala po nepremičnini, ker naj bi bilo jasno, da pokojna ne bo dolgo živela, neutemeljena.

10Prvostopenjsko sodišče je z ustrezno težo ocenilo izpovedbo notarja J. K., ki je povedal, da je sam predlagal, da bi bilo za toženo stranko in pokojno najbolje, da skleneta pogodbo o preužitku. Ne gre spregledati, da sta pogodbeni stranki pojasnili notarju, kakšne so njune želje in mu predstavili, da želita narediti pogodbo, s katero bi pokojna prepisala premoženje na toženko, saj sami nista vedeli, s katerim pravnim poslom uresničiti svojo željo in jima je pri tem pomagal notar kot strokovnjak. Upoštevajoč navedeno dejstvo, ki ga pritožba sicer ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče izključilo nedopusten nagib, ki naj bi ga imela tožena stranka, po drugi strani pa tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in ni dokazala zatrjevanega dejstva, da bi tožena stranka namerno napeljala pokojno k sklenitvi pogodbe. Povedano pomeni, da pokojna in tožena stranka sploh nista želeli skleniti darilne pogodbe, ampak sta enostavno želeli v pravni okvir dati svojo željo, ki se kaže v prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini s pokojne na toženo stranko v zameno za skrb za pokojno.

11Prav tako tožeča stranka neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno ocenilo izpovedbe prič, sosedov in njihovo pričanje ocenjuje kot nerelevantno. Pritožbeno sodišče se ne strinja s takšnim stališčem, saj so sosedje povedali o zdravstvenem stanju pokojne, njenem odnosu s toženko in toženkino družino. Predvsem ne drži trditev tožeče stranke, da stikov med pokojno in pričami ni bilo veliko. Priča V. S. Š. je povedala, da je pokojno veliko videvala, ker je slednja čez pričino dvorišče hodila do glavne ceste in naprej v trgovino, pokojna pa je vsak dan hodila na sprehod in sta se veliko videvali in sta bili v dobrih odnosih. Priča I. Š. jo je občasno srečevala, dva dni na teden, malo redkeje je bila v stiku s pokojno priča A. G., in sicer mesečno enkrat. Najredkeje pa je bila v stiku s sestro A. U., s katero sta se dvakrat do trikrat letno videvali, slišali po telefonu pa enkrat na teden, kar vse je razvidno iz zaslišanja prič na naroku dne 28. 11. 2018. Priča J. Š., ki je s pokojno v sporu, je prav tako potrdila, da je videvala pokojno, da hodi na kavo od ene do druge, da je hodila v trgovino, da je bila avgusta še na upokojenskem pikniku. Dalje ne drži tožničina navedba, da je pogovor med pokojno in pričami potekal le o trivialnih temah. Pokojna je sosedi V. S. Š. povedala o svoji bolezni, o tem, da je uredila vse za hišo, medtem ko se je z drugimi sosedami večinoma pogovarjala o zdravju, pri čemer so vse priče enotno izpovedale, da je bila V. M. vedra, dajala je vtis optimistične osebe, ki svoje bolezni ni skrivala. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da so priče povedale drugače, kot je razvidno iz zapisnika o naroku z dne 28. 11. 2018, oziroma izpovedbe prič prireja svojim interesom, česar pritožbeno sodišče zaradi očitne protispisnosti navedb ne more upoštevati.

12Na podlagi opisanega odnosa med toženko in pokojno pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je prvostopenjsko sodišče jasno, konkretno, neprotislovno opredelilo do tega, zakaj šteje, da je imela predmetna pogodba causo aquirendi in ne causo donandi, da je torej šlo za odplačno pogodbo o preužitku in ne za darilno pogodbo. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču, da bi moralo sankcionirati ravnanje tožene stranke, ki naj bi izkoristila slabo psihofizično stanje pokojne, jo napeljala na sklenitev predmetne pogodbe, kar predstavlja hudo nemoralno ravnanje, v posledici katerega bi bila predmetna pogodba nična. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nemoralnega ravnanja.

13Sodišče prve stopnje je upoštevajoč mnenje izvedenca pravilno zaključilo, da je bila sposobnost razumevanja pokojne v trenutku sklenitve pogodbe neokrnjena. Sposobnost razsojanja namreč pomeni dejansko sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Skladno s povedanim je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene navedbe tožeče stranke o nesposobnosti pokojne, da razume posledice sklenjene pogodbe, navedbe, da bi pokojna podpisala karkoli bi ji kdo dal v podpis, pa so ostale na nivoju pavšalnega in neizkazanega.

14Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču tožeče stranke, da v predmetni pogodbi o preužitku ni podan element aleatornosti, in sicer iz razloga, ker naj bi smrt pokojne predstavljala povsem zagotovo znano dejstvo. Povzemanje medicinske dokumentacije s strani tožeče stranke predstavlja njeno subjektivno percepcijo zdravstvenega stanja pokojne, ki nima opore v medicinski dokumentaciji. Res je, da diagnoza ni dajala pozitivne prognoze, vendar to ne pomeni, da je podano zagotovo dejstvo, da bo pokojna umrla v tedaj skorajšnjem času, še manj, da so ji dnevi šteti, kot to napačno povzema tožeča stranka. Navedbo, da je že laiku po pregledu jasno, da je bila pokojna na smrt bolna, pritožbeno sodišče ne more sprejeti in jo ocenjuje kot pavšalno, predvsem iz razloga, ker je sodišče za oceno stanja pokojne postavilo strokovnjaka na tem področju, in sicer sodnega izvedenca za psihiatrijo. Izvedenec je povedal, da je nemogoče odgovoriti na vprašanje, koliko časa je doba preživetja, lahko bi trajalo nekaj mesecev, do leta in pol, povprečna doba preživetja (in ne maksimalna kot to navaja tožeča stranka) pri tej bolezni je okoli 14 mesecev. Iz izvedenčeve izpovedbe je razvidno, da smrt pokojne ni predstavljala gotovega dejstva, še manj splošno znanega dejstva, ki ga ni treba dokazovati. Izvedenec je predstavil kronološki potek bolezni in ugotovil, da je osem dni po podpisu pogodbe prvič (dne 28.9.2017) zabeleženo, da je pokojna nekoliko bolj zmedena in delno orientirana. Šele nekaj dni po podpisu pogodbe je torej prišlo do stanja zmedenosti in kognitivnih motenj v takšni obliki, da so lahko vplivale na njeno sposobnost razumevanja. Izvedenec je obrazložil, da slabo fizično stanje ne pomeni, da ni bila psihično in kognitivno sposobna v obravnavanih obdobjih razumeti tistega, kar je podpisala. Prav tako je pri oceni zdravja pokojne upošteval pridružene zdravstvene težave in ugotovil, da pokojna pred podpisom ni bila dementna, jemala pa je antidepresive v nizkih odmerkih, ki lahko samo izboljšajo kognitivno funkcioniranje, ker odpravljajo anksioznost, medtem ko protibolečinska zdravila in Temozolamid niso pomembneje vplivala na njeno kognicijo. Na zaslišanju na naroku dne 21.8.2019 je izvedenec povedal, da iz dokumentacije izhaja, da je bila pokojna orientirana, komunikativna, pogovorljiva, prav tako ni bila inteligenčno nižja, ni bilo znakov demence, izrazitejše okvare kognitivnih funkcij, ni imela psihotičnih bolezni ali motenj, ni bila hudo depresivna, ampak zgolj toliko, kolikor je bilo v okviru bolezni pričakovano. Dejstvo, da se pokojna ni spomnila vseh zdravil, ki jih jemlje, se ne more tolmačiti kot začetni znak demence, saj je izvedenec pojasnil, da ima sila veliko pacientk in pacientov, ki se imen zdravil ne spomnijo in je to povsem sprejemljivo oziroma ne predstavlja indica za demenco. Izvedenec je povzel, da je bila pokojna samo dan pred podpisom pogodbe (19. 9. 2017) orientirana, neprizadeta, na invalidskem vozičku in v razmeroma dobrem stanju. Glede na navedeno se navedbe tožeče stranke o nesposobnosti oblikovanja, izražanja volje za sklenitev pogodbe in prav tako nesposobnosti razumevanja posledic pogodbe, izkažejo kot neutemeljene. Navedbe tožeče stranke o demenci pokojne pa so protispisne, ker za njih ni nobenih dokazov v medicinski dokumentaciji. Ključnega pomena je izvedenčeva pojasnitev, da pri glioblastomu lahko pride do sprememb v kratkem časovnem obdobju, znotraj nekaj dni pride do preklopa, ker je tako oškodovano možgansko tkivo, da se potem pojavijo znaki demence in motenj kognitivnega funkcioniranja. Pri pokojni je do takšnega poslabšanja prišlo kmalu po podpisu pogodbe. O zdravstvenem stanju pokojne je vsebinsko enako kot izvedenec izpovedala tudi osebna zdravnica pokojne M. Č. Slednja je pojasnila, da je pokojna jemala Tulip, ki na psihofizično stanje ne vpliva, Prenessa in Premewer sta zdravili proti pritisku, Monopost kapljice so za oči, Concor je za srce, Combigan je raztopina za oči, Temozolamid pa je zdravilo za zmanjševanje tumorja. Enako kot izvedenec, tudi osebna zdravnica pokojne pri njej ni opazila znakov demence. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sprejelo mnenje izvedenca, saj so z njim povsem razjasnjene okoliščine glede psihofizičnega stanja pokojne, ki bi lahko vplivale na ničnost pogodbe. Tako se navedbe tožeče stranke o napačni razlagi prvostopenjskega sodišča glede okoliščin zdravljenja in zdravstvenega stanja pokojne izkažejo kot neutemeljene. Upoštevajoč navedeno izvedenčevo mnenje, pritožbeno sodišče ne dvomi, da predmetna pogodba ni nična iz razloga, ker naj bi tožena stranka izkoristila slabo psihofizično stanje pokojne in jo napeljala k sklenitvi predmetne pogodbe ter se na ta način okoristila. Dejstva, koliko časa bo morala tožena stranka izpolnjevati predvidene pogodbene obveznosti, stranki nista mogla vedeti. Pri aleatornih pogodbah so koristi oz. obveznosti določene šele pozneje, glede na to, kako se bodo odvijali dogodki, sam potek dogodkov pa mora biti zunaj nadzora pogodbenih strank⁴. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča tožeče stranke, da ni pomembno, da je izvedenec izjavil, da ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kakšen točno bi bil čas preživetja pokojne. Odgovor na to vprašanje igra ključno vlogo, saj pojasnjuje dejstvo, ali je aleatornost podana, glede na predvidljivost smrtnega izhoda. Tožeča stranka napačno povzema, da izpodbijana sodba utemeljuje aleatornost na podlagi domnevnega optimizma pokojne. Izpodbijana sodba, izhajajoč iz mnenja izvedenca, povsem jasno in podrobno navaja, da nihče ni mogel pričakovati, da bo že 8 dni po podpisu pogodbe prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja pokojne in pravilno utemelji zaključek, da je šlo za negotovo dejstvo. Navedeno je prvostopenjsko sodišče povzelo v 23. in 24. točki obrazložitve sodbe, in je pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče naredilo absurden zapis, povsem neutemeljena in celo protispisna. Element tveganosti izhaja predvsem iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Razen v res izjemnih primerih (ko npr. preživljanca smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila), je vsaj določena mera tveganja vselej prisotna⁵. Skladno z navedenim se pritožbena navedba o predvidenem nastopu smrti pri pokojni izkaže kot neutemeljena, posledično temu se izkaže kot neutemeljena tudi pritožbena navedba glede odsotnosti aleatornosti.

15Enakovrednost izpolnitev, ki naj bi po mnenju tožeče stranke v tem primeru izostala, ima zato drugačen pomen in drugačno vsebino kot pri tipičnih dvostranskih pogodbah. Element tveganosti (aleatornosti) je razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev. Kršitev načela enake vrednosti dajatev bi prišla v poštev v res izjemnih primerih, ko se npr. stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen. Za tak primer v obravnavani zadevi ni šlo. Pritožbeno sodišče pripominja, da sta tožena stranka in pokojna predstavili svoje želje notarju, ki jima je svetoval, katera oblika pravnega posla najbolj ustreza njunim željam. Navedeno napotuje na to, da tožena stranka ni imela namena izkoristiti pokojno, saj je notar bil tisti, ki jih je usmeril na sklenitev pogodbe o preužitku in zato ni moč govoriti o darilni pogodbi. Notarja sta obiskali 1. 9. 2017, on pa je po pridobitvi potrdila o namenski rabi zemljišča sestavil predmetno pogodbo, in sicer 20. 9. 2017. Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da storitve in dajatve tožene stranke predstavljajo zakonsko dolžnost preživljanja staršev. Skladno s 1. odstavkom 124. člena ZZZDR je polnoleten otrok dolžan preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Povedano enako velja za tožnico in toženko. Tožnica sama navaja, da za situacijo iz 1. odstavka 124. člena ZZZDR ni šlo, saj vztraja, da je njuna mati imela dovolj sredstev za življenje in celo navaja, da pokojna ni nič potrebovala, prav nasprotno, še pomagala je toženkini družini. Pomoč, ki jo je pokojni pred in po sklenitvi pogodbe nudila toženka, pa presega to, kar otrokom v zvezi s preživljanjem nalaga ZZZDR in ne predstavlja obveznosti, ki bi jih morala toženka tako in tako izvajati.

16Tožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je spregledalo tožničino izpostavljanje sposobnosti podpisa pogodbe s strani pokojne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pogodbeni stranki podpisali vpričo notarja, glede sposobnosti razumevanja pa se je oprlo na izvedensko mnenje. Zato zgolj fizična slabotnost pokojne, ki se kaže v težjem podpisovanju, na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o sposobnosti pokojne skleniti sporno pogodbo ne more vplivati.

17Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
³ glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 246/2016
⁴ Varanelli (2010), Ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, Priloga pravne prakse, št. 46, str. II–VI
⁵ Tako odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 284/2013