UPRS Sodba I U 1754/2019-7

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-1323/2018-13 z dne 17. 5. 2018 se v točki I.2 izreka odpravi se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije v zadevi davčnega nadzora izvajanja Zakona o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) za obdobje od 1. 2. 2018 do 13. 2. 2018 v I. točki izreka ugotovila, da tožnik v navedenem obdobju 1.) za opravljanje dejavnosti v obdobju med 9. in 13. 2. 2018, ko je izdajal račune v premičnem poslovnem prostoru, davčnemu organu ni sporočil vrste poslovnega prostora; 2.) za namene pošiljanja podatkov o računu ni povezal oznake fizične osebe, ki je z elektronsko napravo izdala račun, z davčno številko te osebe in ni poslal davčne številke te osebe davčnemu organu in 3.) je v 4. členu Internega akta z dne 1. 2. 2018 navedel napačne oznake elektronskih naprav, iz katerih se izdajajo računi, namesto tistih, ki jih je tožnik pošiljal v sistem davčnega organa, v II. točki izreka pa zavrnila zahtevo tožnika za povrnitev priglašenih stroškov.

2V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik davčnemu organu za opravljanje dejavnosti v obdobju med 9. in 13. 2. 2018 sporočil, da dejavnost opravlja v poslovnem prostoru, v katerem ima prijavljen svoj sedež, čeprav je v tem obdobju svojo dejavnost opravljal na lokaciji premičnega poslovnega prostora in je zato ravnal v nasprotju s 5. točko prvega odstavka 8. člena ZDavPR, po kateri mora zavezanec, ko izdaja račune v premičnem poslovnem prostoru, davčnemu organu sporočiti vrsto poslovnega prostora. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnik v nasprotju z drugim odstavkom 5. člena ZDavPR za namene pošiljanja podatkov o računu ni povezal oznake fizične osebe, ki je z elektronsko napravo izdala račun, z davčno številko te osebe in davčne številke te osebe ni poslal davčnemu organu. Iz uradnega zaznamka inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 16. 2. 2018 namreč izhaja, da je zdravstveni inšpektor z neposredno osebno zaznavo na mestu nadzora ugotovil, da je gosta postregla in račun št. IVP1-BL8-96 z dne 9. 2. 2018 ob 22:44:29 izdala A.A., identiteto katere je preveril na kraju samem na podlagi osebne izkaznice št. 004778916 UE .... Iz sistema pa je razvidno, da tožnik osebe, ki je navedeni račun izdala, v obdobju med 1. in 13. 2. 2018 ni določil za operaterko in za namene pošiljanja podatkov o računu davčnemu organu ni povezal oznake te osebe, ki je z elektronsko napravo izdala račun, z njeno davčno številko in njene davčne številke ni poslal davčnemu organu. Na računu, ki ga je izdala A.A., je navedeno ime B.B., ki jo je tožnik določil, da z uporabo elektronske naprave izdaja račune. Ker je bila oseba, ki je račun izdala, identificirana na kraju samem, tožnik pa za svojo trditev, da je račun izdala oseba, ki je na njem navedena, ni predložil nobenih dokazil, za zaslišanje akterjev v dogodku ni potrebe. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnik v 4. členu internega akta navedel napačne oznake elektronskih naprav, iz katerih se izdajajo računi (A1, A2, A3,..) namesto pravilnih, ki so navedene v 3. členu, in ki jih je tožnik dejansko pošiljal v sistem davčnega organa (BL1, BL2, BL3,..) in s tem ravnal v nasprotju s šestim odstavkom 5. člena ZDavPR.

3Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-138/2018-2 z dne 4. 10. 2019 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da ji sodišče ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in ustrezno odloči o priglašenih stroških postopka. Sprašuje se o smiselnosti izdane odločbe, saj je namen in bistvo ZDavPR pobiranje davkov, pri kontroli tožnikovega poslovanja pa odstopanje v tej smeri ni bilo ugotovljeno in se tožniku z izpodbijano odločbo ne očita, da davkov ni poravnal oz. odvedel. O smiselnosti odločbe se sprašuje tudi zato, ker je odločba ugotovitvene narave, v njenem izreku pa niso navedeni členi ZDavPR, ki naj bi jih tožnik kršil. Tožnik je že v pripombah na zapisnik predlagal neposredno zaslišanje odgovorne osebe in po potrebi tudi akterjev, ki se navajajo v zvezi z očitki. Njihovo zaslišanje ni bilo opravljeno, z zakonitim zastopnikom tožnika pa je bil opravljen le telefonski razgovor (v zvezi s poslovanjem v premičnem objektu). Tožnik je v premičnem objektu posloval tri dni, ves čas opravljanja gostinske dejavnosti v tem šotoru pa je vse račune prijavljal v sistem, kar je bistvo ZDavPR. Očitek, da je račun št. IVP1-BL8-96 dne 9. 2. 2018 izdala A.A., ki je tožnik ni določil za operaterko in za namene pošiljanja podatkov davčnemu organu, je obenem predmet prekrškovne zadeve Zdravstvenega inšpektorata, kjer se izpodbija isti očitek, v zadevi pa še ni odločeno. Gre za predhodni postopek, v katerem se tožniku očita prekršek po določbah Zakona o omejevanju porabe alkohola, ki naj bi ga storil ob izdaji računa, ki ga v zvezi s svojim očitkom navaja tudi tožena stranka. Tožnik prekršek zdravstvenega inšpektorata zanika, posledično s tem pa tudi s tem povezani očitek tožene stranke. Očitek zanika tudi A.A., ki je že na dan zaznave očitanega prekrška jasno povedala, da artiklov po obravnavanem računu ni prodala ona. Ugotovitev tožene stranke ni mogoče preveriti. Dokazni postopek ni bil izveden in gostinski delavki ni bila dana možnost izjave, delavka in tožnik pa tudi nista bila soočena z mladoletno osebo, ki naj bi kupila artikle po spornem računu. Na prodajnem mestu (točilnem pultu, gobici) sta po navedbah tožbe poleg A.A. delali še dve delavki tožnika, in sicer C.C. in B.B.. Na računu je navedeno ime B.B., vsled česar očitek tožene stranke ne ustreza dejanskemu stanju. Za očitek po navedenem v izpodbijani odločbi ni dejanske podlage, saj bi v zadevi morala biti zaslišana tako gostinska delavka A.A., oseba, ki ji je bil zasežen račun, sodelavki A.A., zagotovo pa tudi zakoniti zastopnik tožnika. Kot dokaz navaja listine in priloge tožene stranke, listine in priloge spisa Zdravstvenega inšpektorata RS, zaslišanje zdravstvenega inšpektorja D.D., zaslišanje mld. E.E., zaslišanje delavk konkretnega prodajnega mesta A.A., C.C. in B.B. in zaslišanje direktorja F.F..

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba je delno utemeljena.

7Cilji uvedbe obveznega postopka potrjevanja računov pri gotovinskem poslovanju so razvidni iz zakonodajnega gradiva – Predloga zakona o davčnem potrjevanju računov EVA 2015-1611-0048 z dne 7. 5. 2015, kjer predlagatelj na straneh 6 in 7 kot temeljni cilj navaja zmanjšanje obsega sive ekonomije in preprečevanje davčnih utaj ter pridobitev podatkov o fizičnih osebah, ki pri zavezancih z gotovinskim poslovanjem izdajajo račune za potrebe nadzora in dokazovanja dejansko opravljenega obsega dela fizične osebe in pravilnosti plačanih davkov in prispevkov od dela. Kot cilj se v nadaljevanju navaja povečanje učinkovitosti nadzora nad izvajanjem predpisov na področju gotovinskega poslovanja in zaposlovanja in dela na črno in podrobneje tudi cilji, ki jih zasleduje s podatkom o davčni številki fizične osebe, ki izda račun (operaterja na blagajni). Stališču tožnika o nesmiselnosti izdaje odločbe (o ugotovitvi nepravilnosti, ki glede na predmet nadzora ne vplivajo na višino davčne obveznosti), izdane v postopku davčnega nadzora izvajanja ZDavPR, že iz navedenih razlogov ni mogoče slediti.

8Dejstva, ki se ugotavljajo v izreku izpodbijane odločbe pod točkama I/1 in I/3, so v zadevi nesporna. V zvezi z ugotovitvijo pod točko I/2, pa v zadevi tudi ni spora o tem, da je na računu št. IVP1-BL8-96 z dne 9. 2. 2018 kot prodajalec navedena B.B., ki jo je tožnik določil za operaterja. Sporna je ugotovitev, da je navedeni račun dejansko izdala A.A., ki je tožnik (nesporno) ni določil za operaterko. Navedba tožnika, da je navedeni očitek predmet prekrškovne zadeve Zdravstvenega inšpektorata, ne drži. Vprašanje, kdo je artikle po računu prodal (postregel gosta) za tu obravnavano zadevo ni relevantno. Relevantno je zgolj vprašanje, ali je račun izdal operater na blagajni. Dejstvo, da je bila A.A. kot oseba, ki je izdala račun, na podlagi osebne izkaznice s strani pooblaščene uradne osebe (zdravstvenega inšpektorja) identificirana na kraju samem, je nedvomno pomembno. Ni pa po presoji sodišča mogoče slediti notranje neskladnim razlogom za zavrnitev izvedbe tožnikovih dokaznih predlogov k trditvi, da je račun izdala B.B.. Njihova zavrnitev je namreč v izpodbijani odločbi utemeljena z navedbo, da tožnik ni predložil nobenih dokazov. Kolikor je razloge razumeti kot omejevanje dokaznih sredstev, pa to ni skladno z zakonskimi določbami o dokazovanju v davčnem postopku.

9Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo v točki I.2 izreka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje, da po dopolnitvi ugotovitvenega postopka ponovno odloči v zadevi. V ostalem je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena.

10Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur.l. RS, 24/07, 107/13).

11Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.