VSM Sodba I Cp 1/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 4.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). V presežku, do višine zahtevanega zneska glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti znesek 85,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe toženki, dalje do plačila (točka III izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je tožnica v celoti spoštovala cestnoprometne predpise in ni ravnala protipravno, zato k posledicam prometne nezgode ni mogla prispevati v deležu 20%, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in izpostavlja, da je sodni izvedenec za medicino – splošno kirurgijo mag. T.P. , dr. med. (v nadaljevanju: sodni izvedenec medicinske stroke) v izvedenskem mnenju z dne 4. 3. 2019 zapisal, da ima tožnica zaradi nihajne poškodbe vratne hrbtenice bolečine v vratu, z občasnimi senzacijami v levo zgornjo okončino, zaradi katerih je tožnica tudi po zaključku zdravljenja še večkrat obiskala svojo osebno zdravnico, kakor tudi ustrezne specialiste, zato je pritožba mnenja, da je tožnica iz tega naslova nepremoženjske škode prav tako upravičena do primerne in pravične odškodnine. V zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem je pritožba mnenja, da jo je sodišče prve stopnje prisodilo v prenizkem znesku, saj ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica zaradi potrebe po puljenju zob začasno skažena. Nazadnje pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova strahu in poudarja, da se je tožnica hudo bala za izid zdravljenja, zlasti glede poškodb zob, saj se zobozdravnika zelo boji.

4Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

5Toženka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi 50% soprispevek tožnice k nastali škodi oziroma zniža višino prisojene odškodnine, vse s stroškovno posledico za tožnico.

6Bistvo pritožbene graje je, da tožnica ni nedvomno izkazala okoliščin nastanka prometne nezgode, to je dejstva, da je prometno nezgodo povzročil voznik neznanega vozila. V nadaljevanju pritožba navaja, da je za obravnavano prometno nezgodo kriva izključno neustrezna reakcija tožnice, ki je bila pretirana. Upoštevajoč navedeno in nepravilno namestitev tožničinega sedeža je slednja sama v celoti odgovorna za nastanek škode, saj je sama kršila več cestnoprometnih predpisov. Podrejeno pritožba navaja, da v kolikor sodišče druge stopnje ne bi sledilo predhodnim argumentom toženke, je podan vsaj 50% soprispevek tožnice k nastanku škode. Nazadnje pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu in meni, da bi bila tožnica, glede na sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih, skupno upravičena do maksimalne odškodnine v višini 1.800,00 EUR.

7Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8Pritožbi sta neutemeljeni.

9ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

10Pritožbeno nesporno je, da je bila tožnica telesno poškodovana v prometni nezgodi z dne 14. 3. 2017, v kateri je utrpela zlom štirih zob na sprednji strani spodnje čeljusti in nihajno poškodbo vratne hrbtenice. V posledici navedenih poškodb tožnica zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za (primarni ter sekundarni) strah.

11Uvodoma sodišče druge stopnje zavrača neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožnica ni izkazala okoliščin nastanka obravnavane prometne nezgode oziroma dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo tako, da ji je neznani voznik osebnega vozila tujih registrskih tablic v križišču s stransko P. u. odvzel prednost, ko je s svojim osebnim vozilom peljala po prednostni L. c. v M.S. Navedene okoliščine nastanka prometne nezgode sta namreč skladno in prepričljivo potrdili tudi za izid postopka nezainteresirani priči B.B. in Z.L., ki sta se skupaj vozila takoj za osebnim vozilom tožnice in sta zaradi odvzema prednosti prav tako morala naglo zavreti. Zgolj dejstvo, da imenovani priči v obravnavanem škodnem dogodku nista utrpeli nobenih poškodb pa ne more vplivati na verodostojnost njunih izpovedb. Nenazadnje sta možnost nastanka nesreče na način, kot ga zatrjuje tožnica, glede na mehanizem nastanka poškodb, potrdila tudi sodni izvedenec medicinske stroke in sodni izvedenec cestnoprometne stroke mag. B.Ž. (v nadaljevanju: sodni izvedenec cestnoprometne stroke), česar pritožba ne izpodbija.

12V nadaljevanju sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe pravdnih strank o višini tožničinega soprispevka k nastanku obravnavanega škodnega dogodka in škode. Pritožbeno nesporno namreč je, da je sodni izvedenec cestnoprometne stroke v izvedenskem mnenju z dne 5. 10. 2018, ki sta ga povzeli obe pravdni stranki, ugotovil, da način sedenja tožnice v osebnem vozilu ni bil primeren, saj je bila tožnica skupaj s sedežem pomaknjena močno naprej, tako da so bile noge in roke tožnice močno pokrčene, zaradi česar razdalje med volanom in tožnico praktično ni bilo, kot med sedalnim delom in naslonom pa je bil skoraj 75º. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je imenovani izvedenec pojasnil, da je omenjeni položaj tožnice nevsakdanji in zelo nevaren, saj onemogoča dobro preglednost voznika v vozilu ter iz vozila, hkrati pa obstaja večja nevarnost za nastanek telesnih poškodb, ki so posledica udarcev delov telesa v notranje dele vozila, sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da soprispevek tožnice k nastanku škode znaša 20%.

13Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje pravdnih strank pojasnjuje še, da slednja ni kršila cestnoprometnih predpisov o hitrosti vožnje, saj je bila na navedenem odseku, kjer se je zgodila obravnavana prometna nezgoda hitrost vožnje omejena na 50 km/h, tožnica pa je pritožbeno nesporno vozila pod omejitvijo hitrosti (med 40 km/h in 50 km/h), zato ji slednjega ni mogoče očitati kot soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Smiselno enako velja tudi reakcijo tožnice, ki je v dani situaciji močno zavrla in po prepričanju sodišča druge stopnje reagirala tako, kot bi to storil povprečen voznik, kar dokazuje tudi dejstvo, da sta tudi priči B.B. in Z.L., ki sta vozila za tožnico, reagirala enako.

14V nadaljevanju pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je skladna s sodno prakso¹ odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih. Tožnica namreč v posledici telesnih poškodb ni trpela hudih telesnih bolečin, srednje hude bolečine je kumulativno trpela en mesec, lahke pa dva meseca, pri čemer bo v bodoče, zaradi nihajne poškodbe vratne hrbtenice, občasno trpela še lahke telesne bolečine v vratu, z občasnimi senzacijami v levo zgornjo okončino. Poškodba zob je bila pri tožnici v celoti in uspešno sanirana, drugih telesnih bolečin pa tožnica v posledici škodnega dogodka ni utrpela, tako da so bile tudi nevšečnosti med zdravljenjem relativno omejene. Glede na navedeno je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da primerna in pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 4.100,00 EUR, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

15Smiselno enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova strahu, ki je prav tako skladna s sodno prakso² odmerjanja odškodnin v v podobnih škodnih primerih. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da je tožnica zaradi sanacije zob ob obiskih zobozdravnika trpela sekundaren strah, ki pa je trajal (le) do 12. 4. 2017, ko so bile poškodbe zob dokončno sanirane. Slednje je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova tudi v celoti upoštevalo. Tožnica pa zahtevka iz naslova skaženosti ni postavila, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da je bila zaradi potrebe po puljenju zob začasno skažena neutemeljene. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da primerna in pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

16Nazadnje tožnica neutemeljeno izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodni izvedenec medicinske stroke izrecno pojasnil, da pri tožnici ni najti nobenih elementov, ki bi kazali na zmanjšanje življenjskih aktivnosti in kakršnekoli posebnosti. Občasne bolečine v vratu in v levi zgornji okončini, ki se pri tožnici pojavljajo v posledici nihajne poškodbe vratne hrbtenice, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti med zdravljenjem). Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnica ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja v tem delu ali predlagala pritegnitve novega sodnega izvedenca medicinske stroke.

17Pravdni stranki stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožb v tem delu vsebinsko ne utemeljita, zato je sodišče druge stopnje pritožbi po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeni.

18Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi pravdnih strank v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 401/2002.
² Prav tam.