VSM Sklep III Cp 120/2020

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju toženec) z dne 2. 10. 2019 zoper sklep o začasni odredbi opr. št. IV P 272/2018-110 z dne 12. 9. 2019 in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je dodalo, da se stiki med očetom in mladoletnim sinom izvajajo v skladu in željo mladoletnega J., pri čemer se prvi stik mladoletnega J. in očeta, ko se bo mladoletni J. odločil, opravi na Centru za socialno delo, Enota, ob pomoči strokovnega delavca centra. V preostalem je ugovor toženca zavrnilo.

2Toženec je dne 17. 1. 2020 vložil pritožbo zoper sklep o začasni odredbi. Sodnica ni raziskala dejanskega stanja v celoti, ne za čas izdaje začasne odredbe, ne sedaj. Čeprav je ves čas opozarjal na nenavadnost tega primera, na nenavaden pojav strahu pri sinu, na pogosto spreminjanje partnerjev tožnice, se niti CSD, niti sodišče, niti sodna izvedenka, niso prizadevali priti do resnice. Presenečen je, da je sodnica tako dolgo odločala o ugovoru. Meni, da je sodnica v navezi s tožnico oziroma pooblaščenko. Izvedenka se je že vnaprej odločila in sploh ni opravila razgovora z njegovo družino, partnerko, s katero je sin preživel večino svojega otroštva. Opravila je razgovor s tedanjim izvenzakonskim partnerjem tožnice, ki ga je sin poznal komaj tri mesece. V času obravnave se je pojavil novi partner, ki je postal tožničin mož. Njene novo nastale družinske razmere pa se niso raziskale. Tožnica je sina pod pretvezo odpeljala na policijo, saj sam ni hotel dati prijave. Mladoletni sin je povedal, kako se toženec in partnerka kregata, a ni povedal, da je to tudi delno njegovo maslo. Če je včasih ostal s sosedom na kakem pivu v sosednji gostilni in ga je žena zmerjala malo bolj grdo, je on iz tega naredil celo zgodbo o nasilju, celo fizičnem. Vse to je pritožnik izvedel od sina osebno, ko se je skesal. Njegova žena, ki je pravnica, verjetno ni tako nesposobna ali neumna, da nasilja ne bi prijavila. Misli, da ni zakonskega para, ki se ne krega, onadva pa se ne bijeta. Nihče ga v 47 letih ni prijavil za kakršnokoli nasilje. Sedaj imata spet nemotene stike s sinom in ne preko centra za socialno delo. Mati - tožnica ga je klicala decembra, ko je vložila papirje za ločitev. En stik s sinom sta imela tudi, ko je še z njima živel tožničin novi mož. Ni smel sina vzeti pred hišo, temveč so se dobili v M. in pripeljala ga je tožnica in njen mož. Torej sin ni bil v smrtnem strahu zaradi pritožnika in njegovega obnašanja, temveč ker je ščitil mater. Otrok je bil v stiski in deležen družinskega nasilja v družini tožnice in ne pritožnika. Zveza tožnice z novim partnerjem se je končala zaradi sinove stiske in po želji tožnice in ker je partner sam zapustil tožnico. Tako nenadna sprememba vedenja otroka, ne da bi za to bil nek razumen jasen razlog, ni nobenega od pristojnih poklicala k podrobni raziskavi zadeve. Otrok je sam navajal, da ga je kregal za uspeh. Ali je to razumen opravičljiv razlog za takšen umik in smrtni strah? J. se je zaupal tožencu šele, ko je spet normalno začel stike z njim, ko je mož tožnice odšel. Sin je bil pri tožencu 26. 12. 2019 in vse do 2. 1. 2020 z odobritvijo tožnice ter od 10. 1. pa do 13. 1. 2020. Tako je začasna odredba nesmiselna v celoti in bi bila bolj primerna za nasprotno stran, kjer je bil otrok res ogrožen in je trpel psihično nasilje in breme svoje matere, ki nasilja svojega moža ni opazila. Meni, da je bila začasna odredba ves čas nesmiselna in dokazuje, da je bila sodnica v zmoti iz kakršnegakoli motiva, ki je izhajal iz nje. Trikrat je zahteval njeno izločitev, a ni bil uspešen. Ne obstaja nobena življenjska nevarnost za mladoletnega sina J., kakor tudi ne za njegovo mater.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo, ki jo je izdalo dne 12. 9. 2019, odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank do pravnomočne odločitve v obravnavani zadevi dodeli v varstvo in vzgojo materi ter določilo, da se stiki med očetom - pritožnikom in sinom izvajajo v skladu z željo in voljo mladoletnega J. Nato je ugovoru toženca z dne 2. 10. 2019 le delno ugodilo in sicer samo glede drugega odstavka II. točke sklepa, ki ga je spremenilo tako, da se prvi stik med očetom in mladoletnim sinom opravi, ko se bo mladoletni J. za to odločil, na Centru za socialno delo ob pomoči strokovnega delavca centra. V sklepu o začasni odredbi je sodišče tudi zapisalo, da velja začasna odredba do pravnomočne rešitve obravnavane zadeve.

5Otrokovo korist, ki je ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je otrok ogrožen in, da je ta ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti (določba 161. člena Družinskega zakonika¹ -v nadaljevanju DZ). Pri tem je potrebno pojasniti, da pretečo grožnjo ne predstavlja le morebitno fizično nasilje temveč tudi psihične stiske, ki jih otrok doživlja. Nadalje je pomembno, da se v postopku za izdajo začasne odredbe (določba 272. člena ZIZ) odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljiv zaključek, pa zakon sodišču nalaga za končno odločitev o tožbenih zahtevkih. Toženec ne soglaša z zaključkom sodišča, da je bilo potrebno zaradi koristi mladoletnega sina, z začasno odredbo poseči v dotedanjo odločitev o varstvu in vzgoji ter v dotedanji režim izvajanja stikov, vendar večina njegovih pritožbenih navedb presega okvir obravnavanja začasne odredbe². Pred odločitvijo je sodišče pridobilo mnenje CSD, enota, vpogledalo pa je tudi razpis razgovora, ki ga je z mladoletnim sinom pravdnih strank opravila psihologinja CSD, SMS sporočila ter opravilo poizvedbe na Policijski postaji.

6Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ugotovljene okoliščine z verjetnostjo izkazujejo, da je z vidika zagotavljanja otrokove koristi dejanska situacija takšna, da je potrebno ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. Pojasnilo je, da institut skupnega starševstva, dogovorjen s sodno poravnavo z dne 10.9.2013, zaradi nezmožnosti ustreznega komuniciranja med staršema, povzroča mladoletnemu sinu težko nadomestljivo škodo. Toženec sedaj živi v tujini, kar še dodatno otežuje izvajanje skupnega starševstva. Predlagateljica je s stopnjo verjetnosti tudi izkazala obstoj okoliščin, ki zahtevajo začasno določitev stikov na CSD. Razloge za odločitev, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, je sodišče navedlo v točkah 7 do 10 obrazložitve sklepa z dne 12. 9. 2019 ter v točki 35 obrazložitve sklepa z dne 8.11.2019.

7Uveljavljeni pritožbeni razlogi zato niso podani, pritožbeni razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti pa tudi ne. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Določba 161. člena DZ: Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.
² Sodišče druge stopnje odgovarja le na bistvene pritožbene očitke – določba prvega odstavka 360. člena ZPP.