UPRS Sodba I U 446/2020-5

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah N 24/2017 z dne 30. 1. 2020 zavrne.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica (v nadaljevanju tudi prosilka) vložila prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah N 24/2017 z dne 30. 1. 2020 (v nadaljevanju sklep sodišča 1. stopnje), k prošnji je prosilka priložila prvo, drugo in deseto stran sklepa sodišča 1. stopnje in navedla, da bo vložila pritožbo, ker je sodišče zavrnilo njen predlog za vrnitev poslovne sposobnosti nasprotnemu udeležencu na podlagi dve leti starega izvedenskega mnenja, zato je navedeni sklep nepravilen in nezakonit. Tožena stranka se je uvodoma sklicevala na 11. do 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri presoji izpolnjenosti vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP pa je upoštevala vsebino določb 335. in 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z vložitvijo pritožbe in sodno prakso¹ ter zaključila, da je organ dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le v primeru formalne nepopolnosti oziroma nerazumljivosti prošnje za BPP. Prosilec mora sam natančno in določno navesti razloge za vsebinsko utemeljenost prošnje (140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je še navedla, da upravni organ zaradi vsebinskih pomanjkljivosti ne zahteva dopolnitve prošnje za dodelitev BPP, temveč jo obravnava z vsebino kot je vložena, zato prosilke tudi ni pozivala na dopolnitev oziroma na dodatno navedbo razlogov in dokazil, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo glede na določbo 24. člena ZBPP. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da si je tožena stranka pridobila in vpogledala v sklep sodišča 1. stopnje in ocenila, da je glede na njegovo vsebino neutemeljena navedba prosilke, da je sodišče v nepravdnem postopku odločilo (zgolj) na podlagi dve leti starega izvedenskega mnenja, zaradi česar naj bi bil po mnenju prosilke navedeni sklep nepravilen in nezakonit. Ker prosilka ni v ničemer niti zatrjevala niti izkazala morebitnih pritožbenih razlogov, to je dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka po 24. členu ZBPP v zvezi s 335. in 338. členom ZPP, je tožena stranka ocenila, da je prosilkina prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna oziroma nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

3Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija z vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo določanje. Tožnica uvodoma navaja, da je izrecno zaprosila za dodelitev nujne BPP, tožena stranka pa v izreku izpodbijane odločbe ni navedla o kateri vrsti BPP je odločila, zato je izpodbijana odločba že zato pavšalna in nezakonita. Tožnica nadalje navaja, da jo je tožena stranka s tem, ko je o njeni prošnji za dodelitev BPP odločila zadnji dan pritožbenega roka, prikrajšala za vložitev pritožbe, kar vsakomur zagotavlja 25. člen Ustave RS. Tožnica tudi meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo dejansko odločila o pritožbi zoper sklep sodišča 1. stopnje, za kar pa je po zakonu pristojno le Višje sodišče v Ljubljani, zato je tožena stranka nedvomno napačno in „zlonamerno“ ugotovila, da je njena prošnja za dodelitev nujne BPP očitno nerazumna. V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da je tožena stranka spregledala, da je sporni sklep izdalo sodišče, ki nasprotnemu udeležencu že od leta 1996 dalje krati človekove pravice in svoboščine, da je nasprotni udeleženec v postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vložil nove psihiatrične in psihološke izvide, ki pa jih sodišče ni upoštevalo niti ni določilo novega izvedenca, da je nasprotni udeleženec sodnico v nepravdnem postopku seznanil z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS II Ips 84/2019 z dne 3. 10. 2019 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1178/18 z dne 12. 12. 2019 in da je nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku podal predlog za izločitev sodnice, katerega je tožnica k tožbi tudi priložila.

4Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP. Tožena stranka se je pri tem oprla na ugotovitev, da tožnica ni v ničemer ne zatrjevala ne izkazala morebitnih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo pred sodiščem II. stopnje, zaradi česar je njeno prošnjo na podlagi 24. člena ZBPP zavrnila.

7Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…). Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

8Tožnica kot poglavitno ugovarja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo dejansko odločila o pritožbi zoper sklep sodišča 1. stopnje, za kar pa ni pristojna in je posledično napačno ugotovila, da je njena prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna. Sodišče ugovor tožnice zavrača kot neutemeljen. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnica v svoji prošnji za dodelitev BPP kot pritožbeni razlog zgolj navedla, da bo vložila pritožbo iz razloga, ker je sodišče zavrnilo njen predlog za vrnitev poslovne sposobnosti nasprotnemu udeležencu na podlagi dve leti starega izvedenskega mnenja. Po presoji sodišča je tožena stranka njene navedbe pravilno presodila kot očitno neutemeljene, saj iz obrazložitve sklepa sodišča 1. stopnje jasno izhaja, da je sodišče v postopku odločanja o vrnitvi poslovne sposobnosti nasprotnemu udeležencu svojo odločitev oprlo na psihiatrično izvedeniško mnenje doc. dr. A.A., ki je svoje ugotovitve strnil v pisnem mnenju z dne 20. 2. 2017 in dopolnitvijo z dne 6. 2. 2018 ter jih dodatno pojasnil na naroku dne 21. 8. 2019, izdelal pa je tudi dopolnjeni izvedenski mnenji z dne 18. 9. 2019 in z dne 13. 1. 2020. Okrajno sodišče v Domžalah tako svoje odločitve ni sprejelo zgolj na dve leti starem izvedenskem mnenju, kot trdi tožnica, pač pa je upoštevalo tudi kasnejše dopolnitve. Tožena stranka je tako navedbe tožnice pravilno ocenila za očitno neutemeljene, ker pa tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala morebitnih drugih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložila pritožbo, je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno presodila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožena stranka se je pri tem tudi pravilno sklicevala na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Tožnica namreč v prošnji (kar med strankama ni sporno) niti ni zatrjevala dejanskega stanja (razen že navedenega starega izvedenskega mnenja), ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka tožničino prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila na podlagi 24. člena ZBPP.

9Sodišče nadalje zavrača tožbeni očitek, da tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe ni navedla, o kateri vrsti BPP je odločala, čeprav je tožnica izrecno zaprosila za dodelitev nujne BPP. Tako pri dodelitvi redne kot nujne BPP je treba pri odločanju presoditi, ali so izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, torej objektivni pogoji za dodelitev BPP. Razlika med dodelitvijo nujne in redne BPP je zgolj v tem, da se nujna BPP dodeli ne glede na materialni položaj prosilca, le-ta se namreč ugotavlja po dodelitvi nujne BPP. Glede na navedeno ter glede na dejstvo, da je tožena stranka prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrnila, ker je ocenila, da niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, je tožničin ugovor neutemeljen, saj dejstvo, da v izreku izpodbijane odločbe ni navedena vrsta BPP, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

10Sodišče pa kot neutemeljen zavrača tudi tožničin očitek, da jo je tožena stranka prikrajšala za vložitev pritožbe. Iz upravnega spisa izhaja, da se je rok za vložitev pritožbe zoper sklep sodišča 1. stopnje iztekel 19. 2. 2020 in ne kot napačno navaja tožnica 18. 2. 2020. Izpodbijana odločba je bila izdana in odpremljena 17. 2. 2020, torej pred iztekom pritožbenega roka, tožnica pa je izpodbijano odločbo osebno prevzela šele 27. 7. 2020, kar potrjuje njen lastnoročni podpis na vročilnici. Sodišče pojasnjuje, da pravica do vložitve pravnega sredstva ni vezana na odločitev o prošnji za dodelitev BPP za vložitev tega pravnega sredstva². Tako bi lahko tožnica, če bi želela, neodvisno od odločitve o njeni prošnji za dodelitev BPP, vložila pritožbo. Prosilec ima vedno pravico zaprositi za BPP, vendar to še ne pomeni, da mu bo BPP tudi dodeljena. Pravna možnost, da pritožbo vloži, pa še ne pomeni, da je prosilec avtomatično upravičen do dodelitve BPP za njeno vložitev, ampak organ za BPP presoja tudi pogoje po 24. členu ZBPP, torej ali ima prosilec s pritožbo verjetne izglede za uspeh. Sodišče še dodaja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku odločanja postopala ažurno in ji ni mogoče očitati zavlačevanja postopka.

11Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Zato navajanje tožnice šele v tožbi, katera dejstva vse je tožena stranka spregledala pri odločanju o njeni prošnji za dodelitev BPP (da Okrajno sodišče v Domžalah nasprotnemu udeležencu že od leta 1996 dalje krati človekove pravice; da sodišče 1. stopnje v postopku ni upoštevalo novih izvedenskih izvidov niti ni določilo novega izvedenca; da je bilo 1. stopenjsko sodišče seznanjeno z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS; da je nasprotni udeleženec v postopku podal predlog za izločitev sodnice) predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), tožnica pa tega v tožbi niti ne zatrjuje niti ne izkaže. Pritožbene razloge, ki jih tožnica šele sedaj navaja v tožbi, bi torej morala tožnica navesti v prošnji za dodelitev BPP, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali zatrjevani razlogi lahko dajo podlago za vodenje pritožbenega postopka z verjetnim izgledom za uspeh.

12Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na kar pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, brez oprave glavne obravnave, saj je vpogledalo v izpodbijano odločbo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, tožnica pa tudi ni predlagala izvedbe drugih dokazov.

¹ Sodba Upravnega sodišča RS I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019 in I U 1753/2019 z dne 7. 1. 2020.
² Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 210/2012 z dne 13. 3. 2012.