UPRS sodba I U 153/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo št. Bpp 893/2015 z dne 25. 9. 2015 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), in odločila, da tožniku preneha pravica do redne BPP in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena. O višini neupravičeno prejete BPP bo odločeno s posebno odločbo.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku za izvajanje BPP prvotno določena odvetnica B.B. iz C. Slednja je bila z odločbo Bpp 893/2015 z dne 25. 9. 2015 razrešena, namesto nje pa je bil imenovan odvetnik A.A. iz C. Razlogi za razrešitev odvetnice so bili na strani upravičenca (tožnika), zaradi česar odvetnica ni mogla več v redu opravljati zastopanja.

3Odvetnik A.A. je dne 14. 10. 2015 toženi stranki poslal predlog za svojo razrešitev, v katerem je navedel, da je njegova odvetniška pisarna tožnika dne 2. 10. 2015 pisno pozvala k čimprejšnjemu dogovoru glede zastopanja. Dogovorili so se za sestanek dne 8. 10. 2015, ki pa se ga tožnik ni udeležil. Iz pisarne so tožnika ponovno poklicali, vendar se za drug termin ni želel dogovoriti. Ker ni prejel pooblastila za zastopanje tožnika, ne more dostopati do spisov in ne opravljati drugih opravil. Tožena stranka je odvetnikov predlog za razrešitev poslala tožniku, da se opredeli do njegovih navedb. Tožnik je odgovoril z obsežno in le deloma razumljivo vlogo, v kateri je zanikal odvetnikove navedbe, opisal je neuspešno dogovarjanje s pisarno odvetnika A.A. in zahtevo po osebni obravnavi s strani odvetnika. V vlogi je izrazil tudi nestrinjanje z delom do sedaj določenih odvetnikov.

4Glede na navedeno in ob upoštevanju določb 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka zaključila, da so podani razlogi za razrešitev odvetnika, ki izvirajo iz sfere tožnika. Nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo ter zavračanje osebne komunikacije z odvetnikom, pri čemer je ključnega pomena dejstvo, da je tožnik podobno ravnal že v razmerju do prvo dodeljene odvetnice in da novemu odvetniku ni podpisal pooblastila za zastopanje, predstavljajo razloge, da odvetnik ne more opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi oziroma zaradi nepodpisa pooblastila v zadevi sploh ni mogel začeti opravljati pravnih storitev za tožnika. Odvetniška pisarna je tožnika pisno vabila na sestanek, ki se ga slednji ni udeležil, v nadaljevanju pa tudi telefonska komunikacija do izdaje izpodbijane odločbe, tj. več kot tri mesece, ni rezultirala v tem, da bi se tožnik zglasil v odvetniški pisarni, podpisal pooblastilo in predal dokumentacijo. Glede na nepodelitev pooblastila odvetniku je vsakršno nadaljnje izvajanje tožnika in komentiranje domnevno neustreznega ravnanja odvetnikov v drugih sodnih postopkih pravno nerelevantno. Zato je tožena stranka razrešila odvetnika, za postavitev drugega pa ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev iz razlogov na strani upravičenca.

5Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s (smiselnim) predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in da se tožniku dodeli nov odvetnik za zastopanje v postopku. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6Uvodoma izraža nestrinjanje z delom odvetnikov in tožene stranke, ki je v celoti upoštevala le navedbe odvetnikov ne glede na resnično dejansko stanje. Tožena stranka se ni opredelila do relevantnih navedb, ki jih je podal v svoji vlogi z dne 22. 10. 2015, ampak je njegova pojasnila enostavno prezrla, s čimer je kršila ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Ob tem se je izgovarjala, da odgovor ni bil dovolj razumljiv, vendar bi morala v tem primeru tožnika pozvati k razjasnitvi zadeve. Namen pravnih sredstev je namreč v tem, da je prizadeta oseba seznanjena z razlogi za odločitev in da se ji omogoči obrazloženo izpodbijanje odločitve. Izpodbijana odločba pa nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, posledično pa tožniku ni znano, iz katerih razlogov je bil odvetnik razrešen. Odvetnica B. B. ni navedla resnice, zato je bilo tudi v zvezi z njeno razrešitvijo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožena stranka mora pri svojem delu ravnati nepristransko in ugotavljati resnično dejansko stanje tudi na podlagi navedb in dokazov upravičenca do BPP.

7Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Dovolj izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Zakonodajalec je z določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP določil, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, to je desetega odstavka 30. člena ZBPP, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP. ZBPP namreč v desetem odstavku 30. člena določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pristojni organ postavi drugega.

11Med strankama postopka ni sporno, da je bila prvotno postavljena odvetnica B.B. razrešena iz razlogov na strani tožnika. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na njeno delo, so za ta postopek nerelevantni, saj njena razrešitev ni predmet tega postopka, zato se sodišče do teh ugovorov ne opredeljuje. Poleg tega pa je odločba o njeni razrešitvi tudi že pravnomočna.

12Bistveni razlog za razrešitev odvetnika je tudi po mnenju sodišča dejstvo, da tožnik niti v treh mesecih po imenovanju novega odvetnika slednjemu ni podelil pooblastila za zastopanje v pravdnem postopku IV P 735/2015, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, za katerega je bil odvetnik s strani tožene stranke določen za izvajalca BPP. Pooblastilo ima namreč poseben pravnoposlovni namen, brez katerega odvetnik sploh ne more začeti opravljati svojega dela. Na podlagi pooblastila je odvetnik upravičen, da v imenu in na račun pooblastitelja opravlja procesna dejanja v postopku. Tožnik ne zanika, da pooblastila ni podpisal, njegova pojasnila, zakaj dogovor z odvetnikom ni bil mogoč, pa dodatno utemeljujejo krivdne razloge na njegovi strani. Iz njegovega pojasnila z dne 22. 10. 2015 namreč izhaja, da običajna komunikacija s tožnikom ni mogoča, njegove zahteve po osebnem sestanku z odvetnikom še pred predajo dokumentacije o zadevi pa so tudi po mnenju sodišča povsem nerazumne. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da nepodelitev pooblastila v konkretnem primeru predstavlja takšno okoliščino, ki jo je zakonodajalec z določbo desetega odstavka 30. člena ZBPP na zakonski ravni predvidel kot razlog na stani upravičenca, zaradi katerega odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na tožnikovi strani, glede na opisano zakonsko ureditev, ni pravne podlage za morebitno ponovno zamenjavo odvetnika.

13Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila zgoraj citirana določila 30. člena ZBPP, svojo odločitev pa je celovito obrazložila z razlogi, ki imajo podlago v upravnih spisih. Posledično tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje odvetnikov B. B. in A. A., ki ga tožnik prvič, pa še to povsem neobrazloženo, predlaga v tožbi.

14Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.