VSRS Sodba VIII Ips 93/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 466,65 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 3. 5. 2018 in 9. 7. 2018, razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2012 (razen v delu o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti od 20. 9. 2012 zaradi posledic bolezni), tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 8. 2013 dalje in toženi stranki naložilo, da v 30 dneh odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je zahtevek za priznanje pravic iz naslova invalidnosti že pred 1. 8. 2013 (od 20. 9. 2012 dalje). Toženi stranki je naložilo plačati tožnikove stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravice iz naslova invalidnosti šele od 1. 6. 2018 namesto s 1. 8. 2013. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom VIII DoR 186/2019 z dne 10. 10. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila v tej zadevi materialnopravno pravilna uporaba 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.; ZPIZ-2) v zvezi s priznanjem pravic iz naslova III. kategorije invalidnosti tožniku šele od 1. 6. 2018 dalje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da mu ne more iti v škodo, da so bile prvotne odločbe odpravljene v sodnem postopku in da izpodbijani odločbi izvirata iz ponovljenega postopka pri toženi stranki. Zaradi takega postopanja lahko zavarovanec v vmesnem času izgubi pravico, če bi obveljala razlaga sodišča druge stopnje.

5Revizija je bila v skladu z prvim odstavkom 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2012 priznana pravica do poklicne rehabilitacije od 20. 9. 2012 dalje (ob izpolnjevanju pogojev iz odločbe) na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije. Te odločbe tožnik ni izpodbijal in je postala dokončna in pravnomočna. Na podlagi predloga tožnikove osebne zdravnice z dne 4. 7. 2013 za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja je tožena stranka dne 19. 11. 2013 odločila, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja, ker ni nastopil rehabilitacije, ni pa podlage za priznanje novih pravic. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo z odločbo z dne 13. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za odpravo odločb z dne 19. 11. 2013 in 13. 5. 2014 (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Ps 1074/2014 z dne 13. 7. 2017), zavrnilo pa je zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zoper to odločitev se je pritožila le tožena stranka. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo (sodba Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017) tako, da je v izreku sodbe ob odpravi odločb zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. V obrazložitvi pa je navedlo, naj tožena stranka v postopku neprave obnove preveri tožnikovo delazmožnost (ali je tožnik zmožen za poklicno rehabilitacijo oziroma za katero delo je zmožen brez poklicne rehabilitacije glede na ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti). Posledično je tožena stranka izdala odločbi z dne 3. 5. 2018 in 9. 7. 2018, ki se izpodbijata v tem socialnem sporu. V njih je tožniku na podlagi invalidnosti III. kategorije priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 6. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi z dne 3. 5. 2018 in 9. 7. 2018, razveljavilo odločbo iz dne 3. 10. 2012 (razen v delu, ki se nanaša na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od 20. 9. 2012 zaradi posledic bolezni) in tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 8. 2013 dalje, tj. prvi dan naslednjega meseca po dani zahtevi (predlogu osebne zdravnice). Sodišče druge stopnje pa je v sodbi, ki je predmet revizijske presoje, kot datum učinkovanja priznanja pravic določilo 1. 6. 2018 (enako kot tožena stranka), tj. prvega dne naslednjega meseca po izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 3. 5. 2018.

9Institut neprave obnove postopka ureja 183. člen ZPIZ-2. V skladu s prvim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po določbi tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 učinkuje odločba iz prvega odstavka tega člena od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

10Do uporabe instituta neprave obnove iz 183. člena ZPIZ-2 je v odločbah tožene stranke z dne 3. 5. 2018 oziroma 9. 7. 2018 prišlo na podlagi napotka sodišča druge stopnje iz sodbe Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017. Ta napotek toženi stranki je dalo sodišče druge stopnje na podlagi podatkov spisa, saj se do odločanja sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje I Ps 1074/2014 z dne 13. 7. 2017 na postopek neprave obnove nista sklicevala niti tožnik niti tožena stranka.

11183. člen ZPIZ-2 v tretjem odstavku določa dva možna načina začetka postopka: na zahtevo stranke ali pa po uradni dolžnosti. Postopek, ki se začne na predlog osebnega zdravnika zavarovanca, ne predstavlja postopka, začetega na zahtevo stranke niti postopka, začetega po uradni dolžnosti. Predstavlja enega od možnih načinov začetka postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, s posebno pravno ureditvijo pravnih posledic takega načina začetka postopka (drugi odstavek 178. člena ZPIZ-2). Takšna pa je bila tudi narava postopka, ki je pod sodno presojo v tem socialnem sporu.

12Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločbo tožene stranke z dne 3. 5. 2018, ki je bila izdana v ponovljenem upravnem postopku (ki se je sicer dejansko začel na predlog tožnikove zdravnice), štelo za odločbo, izdano po uradni dolžnosti v smislu tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ki začne učinkovati šele prvega dne naslednjega meseca po svoji izdaji. Ta odločba je bila namreč izdana v posledici odprave odločb z dne 19. 11. 2013 in 13. 5 2014 v prejšnjem sodnem postopku, ti odločbi pa nista bili izdani na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Dejstvo, da je tožena stranka v odločbi z dne 3. 5. 2018 presojala dokončno odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2012 z vidika neprave obnove postopka iz 183. člena ZPIZ-2 na podlagi stališča sodišča druge stopnje (na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ne pomeni, da je odločbo z dne 3. 5. 2018 izdala po uradni dolžnosti. Do izdaje odločbe po uradni dolžnosti pride, če pristojni organ izda to odločbo po izvedenem postopku, ki ga uvede na lastno pobudo. Sporni odločbi pa je pristojni organ tožene stranke izdal na podlagi sodbe sodišča druge stopnje Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017. Pri tem je treba poudariti, da je bila tožena stranka (ne glede na pravilnost odločitve pritožbenega sodišča v sodbi Psp 374/2017, ki pa je postala pravnomočna) prvenstveno vezana na izrek te sodbe, ki zadevo vrača toženi stranki “v ponovno upravno odločanje“ in ne v postopek neprave obnove, čeprav je o tem pritožbeno sodišče pisalo v obrazložitvi te sodbe in čeprav iz drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 izhaja, da je upravni organ vezan tudi na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča. Ta obrazložitev je, kot navedeno, nenavadna in tudi zelo sporna (dodatno tudi ob upoštevanju zavrnitve zahteve za priznanje novih pravic po sodbi sodišča prve stopnje I Ps 1074/2014 z dne 13. 7. 2014), saj gre za napotek v smislu izrednega pravnega sredstva, na kar sodišče lahko opozori, ne more pa zadeve prav zato vračati toženi stranki. Takšno postopanja oziroma možnost postopanja pritožbenega sodišča tudi presega okvire 82. člena ZDSS-1. Tožena stranka pa je bila v nastali situaciji vendarle vezana na izrek odločbe pritožbenega sodišča, ki ji zadevo vrača v ponovno upravno odločanje, in je (bi) morala v tem postopku (in ne v postopku z nepravo obnovo) znova odločiti o tožnikovi zahtevi.

13V tej nenavadni in specifični situaciji, ko je tožena stranka razveljavila dokončno in pravnomočno odločbe z dne 3. 10. 2012, vendar tega dejansko ni storila na zahtevo tožnika (kar bi pomenilo, da je prišlo do razveljavitve na zahtevo stranke) niti ni do te razveljavitve prišlo na pobudo tožene stranke (kar bi pomenilo, da je prišlo do razveljavitve po uradni dolžnosti), je odločilnega pomena dejstvo, da se je celoten postopek (ki ga je bilo treba po sicer sporni, vendar pravnomočni odločitvi pritožbenega sodišča ponoviti oziroma dopolniti) pričel dejansko na predlog tožnikove osebne zdravnice. V zvezi s tem predlogom sta bili na koncu izdani odločbi tožene stranke, ki sta bili predmet sodne presoje v tem sporu, ne glede na to, če je tožena stranka nadaljnji postopek vodila kot postopek neprave obnove - torej kot postopek po napotku sodišča druge stopnje in ne kot postopek v skladu z izrekom odločbe sodišča druge stopnje v zadevi Psp 374/2017. Zato je za določitev datuma pričetka učinkovanja prisojenih pravic tožniku iz invalidskega zavarovanja še vedno bistven datum začetka tega (prvotnega) postopka. Sodišče prve stopnje je začetek učinkovanja izpodbijanih odločb pravilno (vendar oprto na nepravilno pravno tolmačenje) vezalo na časovni okvir prvotnih odločb tožene stranke z dne 19. 11. 2013 in 13. 5. 2014 (ki nista bili izdani v postopku neprave obnove), ki sta bili s pravnomočno sodbo kot nezakoniti odpravljeni, zadeva pa vrnjena toženi stranki v ponovno upravno odločanje (ob upoštevanju drugačne obrazložitve sodišča druge stopnje, da bo zaradi morebitnega drugače ugotovljenega dejanskega stanja tožena strank odločala tudi v skladu s 183. členom ZPIZ-2). Posledično je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je prišlo do pričetka učinkovanja pravic iz sodbe sodišča prve stopnje I Ps 972/2018 z dne 27. 10. 2017 šele s 1. 6. 2018 (prvi dan naslednjega meseca po datumu izdaje odločbe z dne 3. 5. 2018).

14Glede na navedeno je revizijsko sodišče (ki je bilo pri presoji utemeljenosti revizije vezano na obseg dopuščenega revizijskega vprašanja) v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Potrebni stroški tožnika predstavljajo stroške zastopanja po odvetniku: 187,5 točke za predlog za dopustitev revizije (8. točka tar. št. 15 Odvetniške tarife -Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT), 450 točk za revizijo (6. točka tar. št. 15 OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT) na te storitve. Ob vrednosti točke 0,60 EUR mora tožena stranka tožniku povrniti 466,65 EUR stroškov revizijskega postopka.

16Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.