VSL Sodba I Cpg 108/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 4.984,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 do plačila (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.317,76 EUR (2. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je vračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, skupaj s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na njenih trditvah, da ji tožena stranka protipravno ni izročila odkupnin za dostavljene pošiljke z odkupnino. Pritožnica pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nosilne razloge za zavrnitev zahtevka navedlo v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe. Iz teh pa izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljivejše obrambne trditve tožene stranke. V 9. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 9. 2019, obrazloženo odgovorila (za vsak posamezen znesek, ki naj bi ga po trditvah tožeče stranke protipravno zadržala), zakaj trditve tožeče stranke ne držijo in o svojih trditvah predložila tudi listinske dokaze (B1 do B10); predlagala pa je o zatrjevanih dejstvih tudi zaslišanje vseh kurirjev. Nato je ugotovilo, da je tožeča stranka na to vlogo odgovorila. Njen odgovor pa je ocenilo kot neobrazložen oziroma trditve v njem za pomanjkljive. Posledično je ocenilo, da z njimi ni uspela ovreči trditev tožene stranke, da ni zadržala spornih zneskov odkupnin v skupni vrednosti 4.984,08 EUR.

6Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom sodišča prve stopnje strinja, pri tem pa še pripominja, da je tožeča stranka zaradi načela pisnosti in hitrosti postopka izrecno nasprotovala zaslišanju kurirjev, ki so dostavljali poštne pošiljke in neposredno odvajali prevzete odkupnine, po drugi strani pa v pritožbi le ponavlja, kaj je navedla v utemeljitev tožbenemu zahtevku, ne navede pa kaj naj bi odgovorila na konkretne obrambne trditve tožene stranke.

7Ni sporno, da je tožeča stranka navedla, kateri kurir določenega dne ni izročil tožeči stranki denarja. Vendar je na te navedbe tožena stranka obrazloženo in po stališču sodišča prve stopnje tehtno in argumentirano odgovorila, da tožeča stranka ni vodila natančnih evidenc o prevzemih pošiljk in plačilih. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo svojo oceno, da je tožena stranka tudi dovolj konkretno zatrjevala, katere sporne zneske po posameznih kurirjih je odvedla tožeči stranki, čemur pa tožeča stranka ni dovolj konkretno nasprotovala.

8Navedeni zaključek tožeča stranka neutemeljeno izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednjemu tožeča stranka dejansko nasprotovala le z izjavo, da so trditve tožene stranke neutemeljene. Zato je ocena sodišča prve stopnje o njihovi presplošnosti za obravnavo pravilna. Posledično je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevano obveznostjo tožene stranke, da za vročene pošiljke odvede tožeči stranki tudi prejeti znesek odkupnin, pravilno zaključilo, da je uspela s trditvami, da je tiste, za katere je trdila, da jih je odvedla, tudi dejansko odvedla tožeči stranki in s tem izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Poleg tega pa je v 10. točki obrazložitve sodišče prve stopnje tudi jasno zapisalo, da tožeča stranka ni ovrgla ugovora tožene stranke v smeri, da konkretno imenovani kurirji tožene stranke določenega dne sploh niso dostavljali pošiljk, da je tožeča stranka ročno zaključevala pošiljke, da prejetih odkupnin njeni delavci niso vedno poslali v računovodstvo ter da ni uspela izpodbiti dokaza (B1), da je kurir D. P. znesek 1.449,50 EUR izročil tožeči stranki.

9Navedeno obrazložitev pritožnica izpodbija s trditvijo, da je sodišče v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu ugotovilo, da določeni kurirji kritičnega dne niso dostavljali pošiljk. Če je pri tem mislila na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bi morala navesti listine, ki naj bi jih sodišče povzelo v nasprotju z njihovo vsebino. Ker tega ni storila, pritožbenih trditev v to smer ni mogoče preizkusiti. Ni pa pritožbeno sodišče ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker pritožnica tudi ni uspela s pritožbenim razlogom nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Ni pa ji pritožbeno sodišče naložilo v plačilo stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo, ker je tožena stranka v njem ponovila navedbe iz vlog, ki jih je vložila v prvostopenjskem postopku in za katere ji je bila nagrada že priznana.