UPRS Sodba II U 31/2020-6

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 115/2019-6 z dne 10. 1. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4933-131145/2015-6, z dne 23. 11. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-23-33/2019-2 z dne 12. 6. 2019. Svojo odločitev je oprl na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in zaključil, da je bila odločitev davčnega organa v zgoraj navedeni zadevi davčne izvršbe pravilna ter tožnik tako (očitno) nima verjetnega izgleda za uspeh v upravnem sporu, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Dodaja, da je treba upoštevati tudi kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

2Organ za BPP v obrazložitvi svoje odločitve povzema prvostopenjsko odločitev Finančne uprave in drugostopenjsko odločitev Ministrstva za finance (v nadaljevanju MF) iz katerih izhaja, da se zoper tožnika po uradni dolžnosti opravi davčna izvršba zaradi neporavnanih obveznosti v zvezi z izterjavo denarnih terjatev Okrajnega sodišča na Ptuju izkazanih z izvršilnimi naslovi v skupni višini 945,00 EUR. Tožnik se je zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi pritožil in v pritožbi uveljavljal zastaranje ter navedel, da so izterjevane obveznosti izmišljene, in da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi neustaven. Navedel je še, da bi o sporu in o izvršilnih naslovih moralo odločati sodišče, da gre za kršitve ustavnih načel in pravic in kršitve človekovih pravic, ter da je materialno ogrožen. MF je v svoji odločbi uvodoma odpravilo, v izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi, ugotovljene napake glede navedenih izvršilnih naslovov, v obrazložitvi svoje odločbe pa je prosilcu podrobno pojasnilo kdaj in kako se zoper dolžnika v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začne davčni postopek in kaj mora vsebovati sklep o davčni izvršbi. Zaradi navedenega je drugostopenjski organ pritožbo tožnika v ostalem delu zavrnil, saj so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo.

3V nadaljevanju obrazložitve Organ za BPP pojasnjuje, da postopek davčne izvršbe ureja ZDavP-2, ki v prvem odstavku 143. člena določa, da davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o izvršbi, ki mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 151. člen istega zakona. Nadalje pa tudi pojasnjuje v kakšnih primerih davčni organ ustavi izvršbo.

4Organ za BPP tako ugotavlja, da izpodbijani sklep FURS-a vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine in je v njem tudi podrobno navedeno, kateri so izvršilni tisti naslovi, ki so podlaga za postopek davčne izvršbe na denarna sredstva, kakor tudi zneski glavnic in zamudnih obresti. Glede navedb prosilca o ugovoru zastaranja pa ugotavlja, da je sicer prosilec podal ugovor zastaranja, vendar da je MF glede tega v svoji odločbi za vsakega od izvršilnih naslovov podal podrobno obrazložitev tako za nastanek posamezne izterjevane obveznosti, kakor tudi glede roka in teka zastaralnih rokov in pretrganja le teh, pri čemer pa je svojo odločitev, kot tudi obrazložitev oprlo tudi na ustrezne zakonske določbe ter v podobnih primerih že sprejeto sodno prakso.

5Organ za BPP v zaključku odločbe ugotavlja, da so bili v času izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo in izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, saj je bil sklep izdan na predlog upravičenega predlagatelja izvršbe (Okrajno sodišče na Ptuju), obstajali pa so tudi veljavni izvršilni naslovi (plačilni nalog in sodba) opremljeni s potrdilom o izvršljivosti. Po mnenju Organa za BPP je tožena stranka tako svojo obrazložitev oprla na ustrezne zakonske določbe, pri čemer prosilec ni navedel niti dodatnih pavšalnih navedb v smeri zastaranja, ali da je terjatve iz davčne izvršbe poravnal, zaradi česar že na prvi pogled nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

6Finančnega pogoja kot objektivnega pogoja po ZBPP Organ za BPP ni ugotavljal iz razloga, ker naj prosilec ne bi izpolnjeval objektivnega pogoja za dodelitev po določbi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da gre pri izdanem sklepu Organa za BPP za neustavno ravnanje, kršenje človekovih pravic in enakovredne obrambe, saj mu Organ za BPP onemogoča pravico do obrambe kljub temu, da izkazuje upravičenost do določitve BPP. Zato predlaga, da naj sodišče pri Ustavnem sodišču preveri usklajenost vseh pravnih aktov z Ustavo, istočasno pa navaja, da mu sodišče odreka pravico do obrambe in mu nalaga plačilo sodnih taks kljub njegovemu individualnemu zdravstvenemu stanju, zaradi česar mu ni zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS, zaradi česar sodišču predlaga, da sklep odpravi in mu dodeli ustrezno BPP.

8Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

9Tožba je utemeljena.

10Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca (kar v danem primeru tudi ni storil) ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP določa 24. člen ZBPP. Pri tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek).

11Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

12Za dodelitev BPP morata torej biti kumulativno izpolnjena tako imenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj. Za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba 1. alinee prvega odstavka 24. člena navedenega zakona, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v zgornjem delu te obrazložitve.

13Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na zgoraj navedeni podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna. Očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev BPP iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP in to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da že verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev BPP oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravno sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za BPP pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.¹ Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora upravni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.

14Ker je BPP namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Za ustavno skladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti, možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Navedeno pomeni, da Organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z vložitvijo prošnje za BPP.

15Prav to pa je po presoji sodišča toženka v obravnavani zadevi storila, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve odločbe upravnega organa in jih navedla v točki 13. in 14. obrazložitve izpodbijane odločbe ter jim dodala ugotovitev, da se z njimi strinja, kakor tudi, da je iz teh razlogov odločba upravnega organa za katero tožnik želi dodelitev BPP pravilna in zakonita.

16Kot izhaja iz zgoraj navedenega, ZBPP Organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve. Tako za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh. Take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno.²

17Ker je bila pri izdaji izpodbijane odločbe določba 24. člena ZBPP napačno uporabljena, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek.

18V ponovnem postopku bo treba, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS), ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka (finančni položaj prosilca), kar je tudi eden izmed pogojev, ki moral biti kumulativno podan, katerih organ za BPP v predmetni zadevi ni presojal.

19Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20O predlogu tožnika glede zadeve II U 411/2019 pa sodišče v tej zadevi ni odločalo, saj je ob vpogledu v predmetni spis ugotovilo, da se nanaša na sklep o odločanju o sodnih taksah z dne 21. 11. 2019, zoper katerega je bila podana pritožba 12. 12. 2019, ki je bila 6. 1. 2020 zavržena in je 24. 1. 2020 je postal predmetni sklep pravnomočen, pri čemer pri odločanju o sodni taksi ne gre za samostojno odločitev, ki bi se kot taka lahko izpodbijala v upravnem sporu.

-------------------------------

¹ Enako Upravno sodišče RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015, II U 138/2018 in II U 1/2020.
² Tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U845/2019 z dne 14. 6. 2019.