VSL Sodba I Cp 678/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 33,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2015 dalje do plačila, znesek 33,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2015 dalje do plačila ter da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 479,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. Navaja, da vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, podanih v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kasneje v odgovoru na tožbo in v odgovoru na pripravljalno vlogo. Svoje trditve je dovolj pojasnila, in sicer v smeri, da do tožeče stranke nima odprtih nobenih obveznosti. Prav tako se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka. Navaja, da stroški postopka v znesku 479,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi presegajo glavnico in poudarja svoj slab finančni položaj, saj prejema manj kot 400,00 EUR mesečnega dohodka in prosi pritožbeno sodišče, da pri odločanju o pravdnih stroških upošteva njen tako slab finančni položaj.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot nerazumljivo zavrže ali podredno kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP¹). Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbene navedbe o nedokazanosti dolga, s katero poskuša tožena stranka izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno navedlo, da tožena stranka s splošnimi navedbami, brez dokazov bi mogla zadostiti svojemu dokaznemu bremenu. Zato je sodišče prve stopnje dejstva iz dopolnitve tožbe pravilno štelo za priznana (2. odst. 214. člena ZPP). Navedene pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče presojalo le z vidika pravilne uporabe materialnega prava in z vidika postopkovnih kršitev, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na kršitve, določene v 2. odstavku 350. člena ZPP.

6Obvezne sestavine pritožbe ZPP izčrpno določa v 335. členu ZPP, in to so: navedba sodbe, zoper katero se vlaga, izjava, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbeni razlogi in podpis pritožnika. Nujni sestavini pritožbe pa sta samo dve: navedba sodbe, zoper katero se vlaga pritožba in podpis pritožnika (3. odstavek 343. člena ZPP). Ker pritožba tožene stranke vsebuje tako opravilno številko zadeve in datum izdaje sodbe, zoper katero se vlaga, kot tudi podpis pritožnice, je pritožbeno sodišče dolžno v okviru uradnega preiskusa preiskusiti sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim pritožnica ni uspela in po uradni dolžnosti glede kršitev po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožnica v svoji pritožbi ne navede razlogov, zakaj se ne strinja z izpodbijano sodbo. Navedbe tožene stranke, da vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, podanih v vlogah pred prvostopenjskim sodiščem, in da bi iz teh navedb jasno izhajalo, da do tožeče stranke nima nobenih obveznosti, pritožbeno sodišče ocenjuje kot pavšalne, saj niso z ničemer konkretizirane, po drugi strani se je o njih že pravilno izjasnilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugotavljalo dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno zaključilo, da se pravne posledice postopka osebnega stečaja niso razširile na vtoževano terjatev, ker je vtoževana terjatev nastala po začetku stečajnega postopka in stečajni postopek nanjo ni učinkoval. Prav tako vtoževana terjatev ne sodi v nobeno od določno naštetih kategorij stroškov stečajnega postopka, kakor to predvideva 355. člen v zvezi z 354. členom in 381. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ampak predstavlja osebni strošek stečajnega dolžnika (tožene stranke), kot to pravilno povzema sodišče prve stopnje. Upoštevajoč navedeno je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka veljavno zavezala k plačilu zneska za dobavljeno blago in ga je posledično temu dolžna plačati, pravilen.

7Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih mora povrniti tista stranka, ki v pravdi ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP). Nestrinjanje tožene stranke z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o stroških iz razloga, ker so ti presegli glavnico, pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljeno. Višina pravdnih stroškov se namreč ne opredeli glede na višino glavnice, ampak se odmeri glede na uspeh v pravdi in potrebnost posameznih stroškov, po ustrezni odvetniški in taksni tarifi.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami