VSM Sodba I Cpg 42/2020

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 15.119,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 do plačila (I. točka izreka). V skladu s tem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tako da je dolžna plačati toženi stranki 5.031,56 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15- dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. in III. točka izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sprejelo napačen zaključek o odločilnih dejstvih, posledično pa tudi kršilo določbe pravdnega postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so med seboj v nasprotju ter v nasprotju z vsebino predloženih dokaznih listin. Materialnopravno napačen je zaključek, da iz obveznega zavarovanja v prometu (po našem in po nemškem pravu) ni mogoče zahtevati posredne škode v obliki izgubljenega dobička in da je mogoče škodo zaradi izgubljenega dobička uveljavljati le, če bi jo povzročitelj lahko predvidel. Sodišče prve stopnje v tč. 16 obrazložitve pričakovanost izgube dobička napačno veže na ugotovitev, ali je povzročitelj nezgode izgubo na dobičku lahko predvidel oz. pričakoval. Določba 252. člena nemškega Civilnega zakonika (v nadaljevanju BGB) o pričakovanosti dobička se ne nanaša na védenje povzročitelja o možnosti nastanka te škode v trenutku njene povzročitve, temveč na utemeljenost pričakovanja določenega poslovnega izida, posla ali rezultata v določenem obdobju. Nemški Zakon o cestnem prometu (v nadaljevanju StVG) in slovenski Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ne določata pravnih naslovov, temveč le zakonsko obveznost sklenitve zavarovanja, v okviru civilne odgovornosti povzročitelja prometne nesreče pa so pravni naslovi tiste pravno priznane škode, ki jih določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) oziroma v nemški BGB. Takšna pravno priznana oblika premoženjske škode je tudi izgubljeni dobiček. Nadalje pritožba kot protispisen graja zaključek sodišča prve stopnje o domnevni neizkazanosti škode, saj je tožeča stranka v smeri dokazovanja izgube na dobičku predložila listinska dokazila in dodatno predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navajala ničesar v zvezi z dolžnim zmanjševanjem škode. Navedla je, da ni bila dolžna storiti ničesar drugega, kot prijaviti zavarovalni primer pri svoji zavarovalnici. Stroški popravila poškodovane polprikolice bi bili previsoki, najem istovrstne prikolice pa v R Sloveniji ni možen. Dodaja še, da je sodišče dolžno upoštevati vse pravne podlage, ki so relevatne za presojo utemeljenosti zahtevka, četudi jih stranke ne navajajo. V literaturi prevladuje mnenje, da bi veljalo priznati abstraktno odškodnino za nezmožnost uporabe. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka za ugotavljanje višine škode, tožeča predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Poudarja, da je tožeča stranka uveljavljala izgubo na dobičku za čas, ko ni prejela zavarovalnine od svoje zavarovalnice, za ravnanje katere pa tožena stranka ne more odgovarjati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da gre v konkretnem primeru za posredno škodo, ki jo je eventualno povzročila zavarovalnica T. v okviru reševanja zahtevka z naslova kasko zavarovanja. Škode zaradi čakanja na izplačilo te zavarovalnine pa tožena stranka ni mogla predvideti, niti je ni mogel predvideti njen zavarovanec (povzročitelj nezgode). V zvezi z zmanjševanjem nastale škode pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tožeča stranka ni ne navedla ne dokazala, da je karkoli storila, da bi škodo iz naslova morebitnega izgubljenega dobička zmanjšala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba in glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ugotavlja naslednje:

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče, ki se je zgodila v Nemčiji in v kateri je bilo poškodovano polpriklopno vozilo tožeče stranke, zavarovano avtomobilsko odgovornost, zahteva plačilo škode z naslova izgubljenega dobička. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo poškodovano polpriklopno vozilo neuporabno od dneva škodnega dogodka (10. 4. 2014) do 19. 6. 2014, ko je Zavarovalnica T. d.d. tožeči stranki izplačala zavarovalnino z naslova kasko zavarovanja, zaradi česar je utrpela izgubo dobička v višini 15.119,68 EUR.

7Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da ne odgovarja za ravnanje Zavarovalnice T. d.d. oziroma njeno dolgotrajno reševanje zavarovalnega primera in za to, da tožeča stranka ni izvedla dolžnih ukrepov za preprečitev oziroma zmanjševanje nastale škode na dobičku (nakup nove polprikolice, popravilo poškodovane polprikolice oziroma najem druge).

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju iz več razlogov. Prvič, ker iz obveznega zavarovanja v prometu po mnenju sodišča prve stopnje (tudi po nemškem pravu) ni mogoče zahtevati posredne škode (izgubljenega dobička), saj te škode zavarovanec tožene stranke objektivno ni mogel predvideti oziroma je v trenutku nastanka prometne nezgode utemeljeno ni mogel pričakovati (tč. 15 in 16 obrazložitve sodbe). In drugič, ker tožeča stranka zatrjevane škode ni izkazala in ker je opustila dolžne ukrepe v smeri zmanjševanja nastale škode (tč. 17-24 obrazložitve sodbe).

9Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede pravilnosti materialnopravne presoje zadeve. Kljub nekoliko nejasnim razlogom, ki pa so zadostni in vseeno omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve, je kot odločilnim za zavrnitev tožbenega zahtevka pritrditi razlogom sodišča prve stopnje v tč. 15 in 16 obrazložitve sodbe.

10Sodišče mora sprejeti odločitev v okviru podane trditvene podlage, a je vseeno dolžno utemeljenost tožbenega zahtevka presojati z vidika vseh možnih pravnih podlag, četudi stranke vseh niso izrecno niso navajale. Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek na povračilo izgubljenega dobička utemeljevala s tem, da v posledici dolgotrajnega reševanja zahtevka pri svoji zavarovalnici, dva meseca (v poslovne namene) ni mogla uporabljati polprikolice, poškodovane v prometni nezgodi, za katero je (nesporno) odgovoren zavarovanec tožene stranke.

11Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari.¹ Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevatne vzročne zveze.

12Povzročitelj nezgode oziroma tožena stranka kot odgovornostna zavarovalnica tako lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki bi ga glede na normalen tek stvari bilo mogoče pričakovati. Da bo zavarovalnica tožeče stranke potrebovala dva meseca za odločitev o zahtevi na izplačilo zavarovalnine (to tožeča stranka navaja kot neposredni vzrok za (ne)popravilo oziroma nemožnost uporabe poškodovane polprikolice in posledično izgubo dobička, za toženo stranko oziroma njenega zavarovanca ni objektivno predvidljivo dejstvo, zaradi česar tudi škoda z naslova izgubljenega dobička, ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka (prometne nezgode). V tem smislu so tako pravilni zaključki sodišča prve stopnje v tč. 16 obrazložitve sodbe, da (nastala) škoda na dobičku za toženo stranko ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka, zato ta škoda ni škoda, ki bi bila v pravno relevatni vzročni zvezi s protipravnim dejanjem povzročitelja prometne nezgode.

13Tožbeni zahtevek je tako pravilno zavrnjen že zaradi pomanjkanja ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, t.j. pravno relevatne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico. Sodišču druge stopnje se zaradi tega z ostalimi pritožbenimi ugovori ni bilo treba posebej ukvarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilna, hkrati pa ni obremenjena s pritožbeno uveljavljenimi, niti kakšnimi drugimi uradoma upoštevnimi kršitvami določb postopka, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16Prav tako krije sama svoje pritožbene stroške tožena stranka. Z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ Prim. VSRS sodba III Ips 20/2013.