VSL Sodba II Cp 332/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

»I. Tožena stranka Zavarovalnica, d. d. je dolžna v roku 15 dni plačati prvo tožencu E. E. 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015 dalje pod izvršbo.

II. Višji tožbeni zahtevek prvo tožnika E. E. (to je za znesek 4.733,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2014 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.300,00 EUR od 20. 3. 2014 do 12. 5. 2014) se zavrne.

III. Tožbeni zahtevek drugo tožnika A. A., ki se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica, d. d., je dolžna plačati tožeči stranki A. A. nepremoženjsko škodo v višini 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2014 dalje do plačila" se zavrne.

IV. Tožbeni zahtevek tretje tožnika M. M., ki se glasi "Tožena stranka Zavarovalnica, d. d., je dolžna plačati tožeči stranki M. M. nepremoženjsko škodo v višini 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2014 dalje do plačila in premoženjsko škodo v višini 32,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2014 dalje do plačila" se zavrne.

V. Tožena stranka Zavarovalnica, d. d., je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati prvo tožniku E. E. pravdne stroške v višini 356,69 EUR.

VI. Drugo tožnik A. A. je dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki Zavarovalnici, d. d., Ljubljana, pravdne stroške v višini 235,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

VII. Tretje tožnik M. M. je dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki Zavarovalnici, d. d., Ljubljana, pravdne stroške v višini 235,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

VIII. Tožena stranka Zavarovalnica, d. d., je dolžna v roku 15 dni povrniti v korist proračuna Republike Slovenije 408,37 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (s sklicem na opr. št. zadevo Bpp).«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Drugo tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 34,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tretje tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 34,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo priznalo prvo tožniku za telesne bolečine odškodnino višini 1.100,00 EUR in za strah 400,00 EUR, višji tožbeni zahtevek za telesne bolečine in strah je zavrnilo. V celoti je zavrnilo njegov odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za premoženjsko škodo. Drugo tožniku je sodišče priznalo odškodnino za strah v višini 200,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek za odškodnino za strah je zavrnilo. V celoti je zavrnilo njegov odškodninski zahtevek za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Tretje tožniku je sodišče priznalo odškodnino za strah v višini 200,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. V celoti je zavrnilo njegov odškodninski zahtevek za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih ter za premoženjsko škodo.

2Toženka s pritožbo izpodbija sodbo (le) v delu, v katerem je bila tožnikom priznana odškodnina za strah, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema le ugotovitve sodišča prve stopnje iz sodbe, ki so v zvezi s to vrsto nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je prvo tožniku priznalo odškodnino za strah, ker je ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku zelo ustrašil, še posebej iz razloga, ker je bil pred prometno nesrečo obrnjen nazaj in vožnje ni spremljal, zato je bil trk zanj nepričakovan in šokanten. Sodišče ugotavlja, da je bil strah prvo tožnika ob trku zelo intenziven, tožnik pa je bil tudi v strahu za izid zdravljenja, glede na ugotovljene telesne poškodbe in potek zdravljenja. Tudi strah drugo tožnika je bil po mnenju sodišča prve stopnje zelo intenziven v trenutku trčenja vozil, ker je drugo tožnik izpovedal, da se je ustrašil, da „nima kakšnih posledic“ in ker je bil v šoku. Tudi tretje tožnik se je po mnenju sodišča prve stopnje v trenutku trčenja vozil zelo ustrašil, ker je videl celoten potek nesreče, stopnjo strahu pa je označil s stopnjo 9 v lestvici od 0 do 10. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da drugo in tretje tožnik nista dokazala obstoja sekundarnega strahu, telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

3Toženka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odškodnino, ki je bila tožnikom priznana za strah. Navaja, da je prvo tožnik v nesreči utrpel nateg vratnih mišic ter udarnino rame in goleni, ni pa utrpel strahu ob škodnem dogodku. Taka ugotovitev sodišča nima opore v trditveni podlagi tožnika in v izvedenskih mnenjih. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da tožnikov strah ob nesreči ni mogel biti pravi primarni strah za življenje. Enako je ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke. Nesreča se je zgodila pri nizki hitrosti in nizkih silah. Vozili sta se le oplazili. Prvo tožnik zato ni mogel utrpeti intenzivnega primarnega strahu in sekundarnega strahu. Tudi izpoved tožnika, ko je v zvezi s strahom izpovedoval o notranjih krvavitvah in pretresu možganov, kaže bolj na pretiravanje, kot na resničen intenziven strah za življenje, glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da tožnik pretresa možganov ni utrpel in glede na potek nesreče. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je prvo tožnik trpel močan sekundarni strah do obiska zdravnika, kar nima podlage v mnenju izvedenca medicinske stroke. Sodišče je v sodbi pravilno povzelo uveljavljeno stališče sodne prakse, da se odškodnina za strah prisodi le v primeru, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.¹ Izvedenec cestnoprometne stroke je pojasnil, da pri prometni nesreči ni mogoče govoriti o trku, ker sta se vozili le oplazili pri razliki v hitrosti med 5 do največ 10 km/h. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je prvo tožnik v škodnem dogodku utrpel strah, ki pa je bil srednje intenzitete. Po mnenju izvedenca prvo tožnik ni imel primarnega strahu za življenje, ker so bile hitrosti v prometni nesreči relativno majhne in ker tožnik ni utrpel nobenih hudih poškodb. Izvedenec je pojasnil, da doživljanje takšnega strahu ni moglo porušiti duševnega ravnovesja prvo tožnika. Strah pri prvo tožniku ni bil intenziven niti dolgotrajen. Strah ni porušil tožnikovega duševnega ravnovesja v takšni meri, da bi bil upravičen do odškodnine.² Pritožba v zvezi s priznano odškodnino za strah drugo in tretje tožniku navaja enake razloge, zaradi katerih ta dva tožnika nista upravičena do denarne odškodnine. Pritožba še navaja, da je drugo tožnik izpovedal, da „strah je bil pač, udarec, tudi udarec, se komu kaj zgodi“, povedal pa je tudi, da se je ustrašil, da bi se kaj zgodilo kolegom in njemu. Iz teh razlogov je ocenil, da je bil pod stresom in v šoku. Sodišče je tej oceni neutemeljeno sledilo. Ugotovilo je, da je bil drugo tožnik v šoku, čeprav za to ugotovitev nima strokovnega znanja, ni pa tudi upoštevalo konkretnih okoliščin prometne nesreče. Tretje tožnik je le izpovedal, da se je hudo ustrašil in da strah ocenjuje z 8 od 10. Nič ni povedal o svojih občutkih, doživljanju strahu ob nesreči, zato glede na že opisan potek nesreče in ugotovitev izvedencev, sodišče ni imelo podlage za priznanje odškodnine za strah. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče tudi odločitev o stroških ustrezno spremeni.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Prvi odstavek 179. člen Obligacijskega zakonika določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to upravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Oškodovanec je torej upravičen do denarne odškodnine, če stopnja in intenziteta bolečin in strahu to opravičujejo. Sodna praksa priznava denarno odškodnino, če je bil intenziven strah kratkotrajen, ob predpostavki, da je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje oškodovanca.³ V konkretnem primeru je zato odločilen odgovor na vprašanje, ali je škodni dogodek povzročil pri tožnikih realno nevarnost, ki je bila po svoji intenziteti in trajanju takšna, da upravičuje priznanje denarne odškodnine.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ugotovilo, da je zavarovanka toženke odgovorna za prometno nesrečo. Do prometno nesreče je prišlo v območju izvoza krožišča za smer BTC. Zavarovanka toženke je z vozilom Toyoto Yaris zapeljala proti izvozu za BTC iz srednjega prometnega pasu neposredno pred vozilo Opel Corsa, ki so se pripeljali po zunanjem prometnem pasu, in prav tako nameravali krožišče zapustiti na izvozu za BTC. Zavarovanka toženke je nenadoma iz sredine zavila na zunanji pas in izsilila prednost vozilu Opel Corsa. Iz tega razloga je prišlo do trčenja prednjega levega dela Opla Corsa v zadnji desni del Toyote. Izvedenec je glede na poškodbe na vozilih in potek nesreče, kjer je upošteval, da je bila razliki v hitrosti vozil med 5km/h in maksimalno 10 km/h, ocenil, da sta se vozili zgolj oplazili. Hitrost je s splošnim predpisom za vožnjo v naseljenem kraju omejena na 50 km/h. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tretje tožnik ni vozil neprevidno, objestno in z neprilagojeno hitrostjo. Izvedenec je pojasnil, da je ob trku na glavo voznika in sopotnikov deloval pospešek v okviru med 3,00 in 3,75 g. To je takšen pospešek, kot ga občutimo npr. pri kašljanju, kihanju ali klofuti. Na telo tožnikov je v trenutku trka deloval pospešek – 2,25g. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da nenadni pojemek s hitrostjo 10 km/h lahko že povzroči lažjo poškodbo vratne hrbtenice. Izvedenec je ocenil, da je prvo tožnik glede na te ugotovitve ob nesreči lahko utrpel največ strah srednje intenzitete, ni pa bil v strahu za življenje, ker so bile hitrosti avtomobilov v trenutku prometne nezgode relativno majhne, prvo tožnik pa tudi ni utrpel hudih poškodb. Ta strah se je po mnenju izvedenca po škodnem dogodku postopa umirjal, dokončno po pregledu v UKC Ljubljana. Po umiritvi tega primarnega strahu je bil tožnik lahko zaskrbljen za svoje zdravje in je doživljal sekundarni strah. Ta strah je trajal srednje intenzitete prvi teden zdravljenja, potem pa je bil lažje intenzitete. Izvedenec je še pojasnil, da doživljanje takšnega strahu ni moglo porušiti duševnega ravnovesja prvo tožnika.

7Argumenti, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da so tožniki utrpeli primarni strah, ki jim daje upravičenje do denarne odškodnine, so neprepričljivi. Zaradi škodnega dogodka pri tožnikih za daljše obdobje ni bilo porušeno duševno ravnovesje, glede na potek prometne nesreče in glede na izvedenski mnenji. Hipni močni strah (kot ga opisujejo tožniki v izpovedbah), ker sta se vozili v prometni nesreči zgolj oplazili pri nizki hitrosti, zatem pa sta se vozili ustavili, brez nevarnosti, da bi prišlo do kakršnega koli dodatnega trčenja ob ustavljanju vozil, ne predstavlja dejanske podlage, ki bi opravičevala priznanje denarne odškodnine za (primarni) strah. Glede na potek prometne nesreče ni obstajala realna nevarnost, na podlagi katere bi bilo lahko ogroženo življenje oziroma da bi bilo lahko bistveno ogroženo zdravje tožnikov (strah pred telesno poškodbo). Primarni strah, kot je bil ugotovljen pri tožnikih na podlagi poteka prometne nesreče in posledice po prometni nesreči, po obliki, intenziteti in trajanju ni pravna podlaga za priznanje denarne odškodnine.

8Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je prvo tožnik ob škodnem dogodku ustrašil, še posebej iz razloga, ker je bil pred trkom obrnjen nazaj in vožnje pred nesrečo ni spremljal, zato je bil trk zanj nepričakovan, zagotovo pa ne šokanten oziroma tak, da bi porušil njegovo duševno ravnovesje. Obstoj hipnega strahu glede na potek nesreče, ko je obstoj primarnega strahu zatrjevan le v času trčenja oziroma v času, ko sta se vozili oplazili, ni pravno priznan strah, ki bil bil združljiv z naravo in namenom, zaradi katere se priznava oškodovancem denarna odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode. Prvo tožnik pa je dokazal, da je imel zaradi škodnega dogodka telesne poškodbe, zaradi katerih je bilo potrebno zdravljenje, ki traja običajno od štirinajst dni do enega meseca. Prvo tožnik je imel srednje stalne telesne bolečine sedem dni, lahke bolečine pa je trpel štirinajst dni, izvajal je fizioterapijo in kontrolne preglede. Izvedenec pojasnjuje, da je bil tožnik v srednje intenzivnem strahu za izid zdravljenja, ki je bil kasneje do konca zdravljenja lažje intenzitete. Pritožbeno sodišče tudi sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel prvo tožnik sekundarni strah od nesreče do konca zdravljenja. Iz teh razlogov je tožnik upravičen do denarne odškodnine za strah, ki je obstajal za izid zdravljenja, ne pa tudi za strah, ki je obstajal ob škodnem dogodku. Prvo tožnik je glede na intenziteto in trajanje strahu upravičen do denarne odškodnine v višini 200,00 EUR.

9Opisani potek prometne nesreče potrjuje, da drugo in tretje tožnik nista utrpela primarnega strahu, za katerega sodna praksa priznava denarno odškodnino. Okoliščina, da sta se drugo in tretje tožnik v trenutku trčenja oziroma „oplazenja“ vozil zelo ustrašila, še ne pomeni, da sta upravičena do odškodnine. Glede na potek nesreče ni dvoma, da je bil njun strah hipen, torej zelo kratkotrajen, ki ni porušil njunega duševnega ravnovesja in da ni bilo ogroženo njuno življenje. Drugo in tretje tožnik zato nista upravičena do denarne odškodnine za strah.

10Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja odškodnine za strah, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je upoštevalo vse stroške, kot jih je sodišče prve stopnje priznalo prvo tožniku, ki so opredeljeno navedeni v 55. in 56. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zato jih v izogib ponavljanju znova ne povzema. Prvo tožnik je uspel v postopku po temelju in višini s 60,77%, kar pomeni, da je upravičen do stroškov v višini 368,45 EUR. Toženki so bili priznani stroški v višini 30,00 EUR, glede na uspeh v višini 11,76 EUR. Po pobotanju stroškov je pritožbeno sodišče priznalo prvo tožniku pravdne stroške v višini 356,69 EUR.

11Drugo tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato mora povrniti toženki 1/3 stroškov, ki jih je plačala toženka za izvedenca cestnoprometne stroke, kar je 205,00 EUR in 30,00 EUR stroškov za fotokopije za odgovor na tožbo, kar je skupaj 235,00 EUR. Enake stroške mora plačati toženki tudi tretje tožnik. Te stroške sta drugo in tretje tožnik dolžna plačati toženki v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

12Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Toženki so bili priznani pritožbeni stroški za sodno takso v višini 102,00 EUR. Drugo in tretje tožnik morata plačati toženki vsak 1/3 te vrednosti, kar je 34,00 EUR. Pritožbene stroške morata tožnika plačati v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

14Glede na obseg pritožbenega izpodbijanja odločitve sodbe sodišča prve stopnje in glede na uspeh v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženka v razmerju do prvo tožnika sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Toženka se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 110/2009.
² Toženka se sklicuje na sodbi VSL II Cp 4092/2011 in II Cp 712/2011.
³ Sklep, bivša zvezna skupna seja 15. in 16. 10. 1986, poročilo VSS 2/86 str. 8, obr.