VSC Sodba Cpg 31/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo vrnitev zneska tožeči stranki v višini 5.736,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 27. 6. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I. izreka) ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 2.983,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dalje do plačila (točka II. izreka).

2Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov toženi stranki vključno s stroški te pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker temelji na izvedenskem mnenju, izvedenec pa, da pri svojem mnenju ni upošteval pravilnega Odloka, saj da je upošteval neveljavni Odlok Mestne občine Celje objavljen v Uradnem listu 9/2010 namesto veljavnega Odloka objavljenega v Uradnem listu 54/2014. Tožena stranka je zato predlagala imenovanje drugega izvedenca, saj s tem ni imela kaj več diskutirati. Definicija vodovodnega priključka po veljavnem Odloku v členu 4/I točka 7 da se razlikuje od definicije Odloka, ki ga je uporabil izvedenec, prav tako, da novi Odlok ne predvideva več obračunskega vodomera z nepovratnim ventilom, zaradi česar je po mnenju tožene stranke ugotovitev na strani 4 izvedenskega mnenja, da nepovratnega ventila na priključku vodomera ni, nepotrebna. Nadalje navaja, da veljavni Odlok odloča, da se je objekt dolžan priklopiti na javno vodno omrežje, če je oddaljen od javnega vodovodnega omrežja manj kot 200 metrov. Vodni priključek je lahko dolg največ 50 metrov in predstavlja povezavo med javnim vodovodnim omrežjem ter jaškom z merilnim mestom. Od merilnega mesta dalje do samega objekta pa je napeljano interno vodovodno omrežje, ki je lahko poljubno dolgo. V konkretnem primeru je odjemno mesto oziroma jašek, v katerem je nameščen vodomer tožeče stranke, od javnega vodovodnega omrežja oddaljen nekaj metrov. Vodovodni priključek tožeče stranke je tako dolg nekaj metrov. Od vodovodnega priključka, ki sicer leži na parceli, ki je last Republike Slovenije, do same zgradbe tožeče stranke, pa je napeljano interno vodovodno omrežje, last tožeče stranke, ki je napeljano tako kot je. V celoti je napeljano v korist tožeče stranke, saj je samo objekt tožeče stranke nanj priklopljen. Tožena stranka nadalje opozarja na ugotovitve izvedenca o velikosti priključka. Navaja, da se je izvedenec spuščal v povsem neutemeljene primerjave vodovodnega priključka z elektro priključkom, hkrati pa je ugotavljal, da naj bi vodovodni priključek velikosti DN 80 bil prevelik za oskrbovanje objekta last tožeče stranke. Izvedenec je povsem zanemaril požarno varstvene predpise, ki jih je sicer sodišče omenilo v sodbi, ni pa jih upoštevalo. Meni, da bi izvedenec moral nujno upoštevati tudi uporabo vode za varovanje objekta v primeru požara, česar pa v izvedeniškem mnenju ni zaslediti. Izvedencu očita, da svojega dela ni razumel in je mnenje tudi izdelal tako, da je povsem neuporabno. Tožena stranka nadalje vztraja, da je edini objekt, ki je priklopljen na javno vodovodno omrežje med več na območju M. stoječimi objekti, objekt tožeče stranke. Od vodovodnega priključka vodi interna vodovodna inštalacija do objekta, za katero tožena stranka nima nobenih podatkov, kje le-ta poteka. Navaja, da tožena stranka nima pristojnosti kontrolirati interne vodovodne inštalacije posameznih uporabnikov, saj da je to v njihovi domeni. Celotna inštalacija, ki je za oziroma vključno z vodovodnim števcem, je last posameznega uporabnika oziroma lastnika, iz tega razloga pa se tudi ne dela nikakršen kataster internih vodovodnih omrežij in ga tožena stranka tudi ne more voditi. Navaja, da je iz dokumentacije inšpekcijskega nadzora nad uporabo vode v objektih, ki so na območju M..., jasno razvidno, da noben od objektov, razen objekta tožene stranke, ni priklopljen na javno vodovodno omrežje, saj so vsi ostali priklopljeni na lastni vodni vir (vodno črpališče) za katerega nimajo ustreznega vodnega dovoljenja. Gre torej za povsem nepreverjeno vodno črpališče, na katerega tožena stranka nima nobenega vpliva. Gre za nezakonito stanje, ki lahko povzroči veliko katastrofo uporabnikom javnega vodovoda. Iz tega razloga je tožena stranka bila dolžna takoj po ugotovitvi izvedenca, da sta ti dve omrežji povezani, od tožeče stranke zahtevati, da nemudoma izvede ločitev teh dveh omrežij. Tožeča stranka nadalje še navaja, da bi v primeru, če bi takšna sodba postala pravnomočna sodišče ustvarilo prakso, da lahko lastnik vodovodnega priključka omogoči sosedu ali več sosedom priklop na njegovo interno vodovodno inštalacijo, to je na inštalacijo z vodomerom in na to ne plačuje več vode. Takšno stanje pa bi pomenilo protizakonito stanje, kot to določa člen 15 Odloka, ki govori o vodovodnem priključku in člen 42/1-11. alineja veljavnega Odloka, saj je takšno stanje prepovedano.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da ji tožena stranka povrne stroške plačila za 19 računov v skupnem znesku 5.736,17 EUR za plačilo omrežnine vodarine DN 80 in omrežnine greznic – MKČN DN 80 za odjemno mesto 07545, ker da do plačila vtoževanega zneska tožena stranka ni upravičena, saj je zaračunala zneske za storitve, ki jih ni opravila. Trdila je, da ne prejema ali koristi vode preko vodomera na navedenem odjemnem mestu in da gre za skupno odjemno mesto za kompleks več stavb v lasti različnih subjektov, poleg tega pa to odjemno mesto leži na parceli, ki ni v lasti tožeče stranke.

6Tožena stranka je zatrjevala, da je do plačila zaračunane omrežnine vodarine upravičena, ker da je tožeča stranka s tem, ko je postala lastnica objekta postala tudi lastnica vodovodnega priključka, ki leži na parceli v lasti Republike Slovenije. Gre za vodovodni priključek velikosti DN 80, za odjemno mesto 07545, na katerega da je kot edina priključena zgradba tožeče stranke.

7Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka lastnik stavbe na naslovu ... (...) in da jo je tožeča stranka kupila v letu 2015. Prav tako ni bilo sporno, da je navedeni objekt postavljen legalno, da ima gradbena in ostala potrebna dovoljenja; da ne koristi vode preko vodomera na odjemnem mestu 07545 in da nima s toženo stranko sklenjene nobene pogodbe o dobavi vode. Prav tako ni bilo sporno, da tožena stranka na območju Mestne občine ... izvaja obvezno gospodarsko javno službo, ki upravlja vodovod in kanalizacijo ter da je tožeča stranka plačala toženi stranki 19 računov z datumi od 31. 3. 2015 do 16. 9. 2016 v skupni višini 5.736,17 EUR. Iz izvedenih dokazov, zlasti na podlagi izvedenskega mnenja in dopolnitve tega tekom postopka postavljenega izvedenca in upoštevaje materialno pravo kot ga je sodišče obrazložilo in navedlo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, zlasti Odloka o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 54/14) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priključek za OM 07545 ne izpolnjuje predpisanih določb Odloka o maksimalni dolžini vodovodnega priključka, saj je dolžina med jaškom 1 in stavbo tožeče stranke bistveno daljša od maksimalno predpisane razdalje 50 metrov, da povezave za vodomerom v jašku 1 in objektom (zapornim ventilom v objektu) ni bilo možno ugotoviti, da je priključek za odjemno mesto 07545 skupno odjemno mesto za kompleks več stavb v lasti različnih subjektov. Glede na te ugotovitve pa je sodišče zaključilo, da tožena stranka nima pravne podlage za zaračunavanje omrežnine zaradi neuporabe priključka, saj tožeča stranka nima sklenjene s toženo stranko pogodbe o dobavi vode, priključek se ne nahaja na parceli v lasti tožeče stranke oziroma v maksimalno dovoljeni razdalji med priključkom in OM in da je priključek za odjemno mesto 07545 skupno odjemno mesto za kompleks več stavb v lasti različnih subjektov. Takšne situacije pa Odlok ne ureja. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki zaračunala omrežnino na podlagi velikosti vodomera fi 80, iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je to občutno več od dimenzije priključne cevi na objektu tožeče stranke, ki znaša fi cca. 20, iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče v celoti sledilo, je nadalje razvidno, da neposredni priključek na cev za vodomerom do objekta tožeče stranke ni ugotovljen, da se objekt sicer domnevno posredno napaja preko internega lokalnega vodovodnega razvoda priključka na OM 07545, za katerega v katastru ni podatkov, da pa je oskrba z vodo sočasno zagotovljena iz lokalnega črpališča, kar vodi v zaključek, da so objekti na območju bivše vrtnarije , vključno z objektom tožeče stranke, povezani s skupnim omrežjem, ki se lahko napaja iz javnega omrežja preko tega OM in iz lokalnega črpališča.

8Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeči stranki upravičeno zaračunala vtoževani znesek, ki ga je tožeča stranka plačala. Tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da ne držijo ugotovitve izvedenca, da vodovodni priključek za odjemno mesto 07545 ni zgolj za zgradbo last tožeče stranke, ampak služi za kompleks več stavb v lasti različnih subjektov. Takšne situacije kot je podana v obravnavanem primeru, ko gre za lastnike posameznih stavb zgrajenih na različnih parcelah, ki niso povezane drugače kot s tem, da imajo skupni števec za porabo vode, pa navedeni Odlok ne ureja. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je odjemno mesto namenjeno samo za tožečo stranko, hkrati pa je tožeča stranka zaračunala omrežnino na podlagi velikost vodomera fi 80, iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je to občutno več od dimenzije priključne cevi na objektu tožeče stranke (fi cca. 20), iz česar je presodilo, da je plačilo tožeče stranke po navedenih računih brez pravne podlage in je zanje tožena stranka neupravičeno obogatena, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Ni obremenjena s kršitvami na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje.

10Pritožbeni očitek, da je izvedenec v izvedeniškem mnenju uporabil napačno materialno pravo, ker naj bi uporabil določbe Odloka iz leta 2010 namesto iz leta 2014, zaradi česar naj bi bila sodba nezakonita, ni utemeljen. Odlok predstavlja v obravnavani zadevi materialno pravo. Uporaba materialnega prava pa je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe¹, pri presoji zadeve uporabilo veljaven Odlok. Tudi, če bi izvedenec pri izdelavi mnenja upošteval neveljaven Odlok, kar pa iz mnenja ni razvidno, to na njegove dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje ne bi vplivalo. Bistvene v izvedenskem mnenju so strokovno tehnične ugotovitve izvedenca ob ogledu na terenu, zapisane v izvedeniškem mnenju in pojasnjene v dopolnitvi tega, ki jim je sodišče prve stopnje tudi v celoti sledilo kot strokovnim, pravilnim in prepričljivim. Vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na uporabo nepravilnega Odloka v zvezi z izvedeniškim mnenjem so tako za odločitev nepomembni.

11Izvedenec je med ostalim ugotovil, da znaša zračna razdalja med objektom tožeče stranke (...) in med obračunskim mestom 07545 (jaškom 1) cca. 99 metrov. Iz navedenega je sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 64. člena Odloka zaključilo, da je dolžina vodovodnega priključka daljša od 50 metrov in da je to v nasprotju z določbami citiranega člena, ki določa maksimalno dolžino vodovodnega priključka 50 metrov. Tožena stranka ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporabilo določbo 4. člena – točka 7, ki določa definicijo vodovodnega priključka (v zvezi s točko 8, ki določa odjemno mesto), saj razdalja od javnega vodovoda do odjemnega mesta ni razdalja med merilnim mestom v objektu tožene stranke in jaškom, temveč razdalja med cevovodom javnega vodovoda in odjemnim mestom 07545 v jašku 1, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena. Bistvenega pomena je ugotovitev izvedenca, da v jašku, v katerem se nahaja priključek za OM 07545, na katerem je nameščen vodomer DN 80, vodi cev v smeri proti jugu proti jašku z oznako 2, pri jašku številka 2 za to odjemno mesto, ki se nahaja na parceli .../6 cca. 80 do 85 metrov južneje od jaška številka 1, med objektom L... in L..., stranski priključek, odcep v smeri proti zapuščeni hiši (ruševini L...). V smeri zahodno proti objektu tožeče stranke pa ni vidnega nobenega priključka. Ugotovil je, da ostalo omrežje, vključno z odcepom na objekt tožeče stranke ni znano, prav tako ni znano kje in kako sta obe omrežji povezani, iz česar je zaključil, da je objekt tožeče stranke oskrbljen z vodo preko priključka OM 07545 v jašku 1 na parceli 1566/3, da je zasun za vodomer zaprt, neposredni priključek na cev za vodomerom do objekta pa ni ugotovljen ter da se ta objekt sicer domnevno napaja preko internega lokalnega vodovodnega razvoda priključka na OM 07545, za katerega pa v katastru ni podatkov, da je priklop objekta na javni vodovod dokazan posredno, pri čemer izvedenec opozarja, da je oskrba z vodo sočasno zagotovljena iz lokalnega črpališča, kar vodi v zaključek, da so objekti na območju bivše vrtnarije povezani s skupnim omrežjem, ki se lahko napaja iz javnega omrežja preko OM 07545 v jašku 1 (očitno pomotoma zapisano v sodbi 14) in iz lokalnega črpališča.

12Prav tako ni bistveno, da Odlok ne predvideva več obračunskega vodomera z nepovratnim ventilom, kakor to pritožbeno navaja tožena stranka. Bistveno za odločitev je, da povezave za vodomerom v jašku 1 in objektom tožeče stranke (L...) oziroma zapornim ventilom v objektu, ni bilo možno ugotoviti, predvsem pa, da je priključek za odjemno mesto 07545 skupno odjemno mesto za kompleks več stavb v lasti različnih subjektov, kar ne izhaja zgolj iz ugotovitev izvedenca in iz ugotovitev v prilogi C 1 spisa², temveč to po mnenju pritožbenega sodišča dokazuje tudi velikost priključne cevi v objekt, ki znaša fi 1 do 1,1/4 oziroma fi 20 in nesorazmerno – bistveno večja kapaciteta vodomera DN fi 80 na odjemnem mestu 07545 v jašku, ki nedvomno ni namenjena zgolj objektu tožeče stranke. Da bi bila takšna velikost potrebna iz požarno varstvenih razlogov tožena stranka ni določno zatrjevala niti z ničemer dokazovala.

13Dejstvo, da se objekti na območju M. (bivšega vrtnarstva) z vodo oskrbujejo iz lastnega vodovodnega vira oziroma črpališča, namesto iz javnega vodovoda iz OM 07545, kamor so po ugotovitvi izvedenca priključeni, kaže zgolj na to, da tožena stranka svoje naloge vzdrževanja in upravljanja vodovoda v M. ne izvršuje dovolj skrbno³, saj bi ji sicer moralo biti, glede na zaprt ventil in neporabo vode iz javnega omrežja, torej iz OM 07545, jasno, da se to območje napaja iz lastnega vira in tudi da se voda brez nepovratnega ventila nevarno pretaka v javni vodovod. Jasno bi ji moralo biti tudi, da na tako veliko OM DN 80 (fi 80) ne more biti priklopljen zgolj en objekt, temveč, da je bilo to namenjeno oskrbovanju z vodo večih odjemalcev. Glede na to, da se prek spornega vodovodnega priključka oziroma odjemnega mesta napaja več stavb v lasti večih lastnikov in uporabnikov, ne morejo držati trditve tožene stranke, da gre za interno vodovodno inštalacijo, ki bi bila v celoti v lasti in upravljanju tožeče stranke in da tožena stranka nad to-vrstno inštalacijo nima nobenih pristojnosti. Tožeča stranka je z nakupom nepremičnine v zvezi z vodovodno oskrbo vstopila v obstoječe stanje, ki ga ni spreminjala, kar je toženi stranki bilo oziroma bi ji moralo biti dobro znano. Pritožbene trditve tožene stranke, da vodovodna inštalacija spornega vodovodnega priključka predstavlja interno vodovodno inštalacijo tožeče stranke, tako niso utemeljene. Ta inštalacija se niti ne nahaja na zemljišču v lasti tožeče stranke, niti je tožeča stranka ni zgradila, prav tako pa vode iz tega vodovodnega omrežja tožeča stranka tudi ni uporabljala. Tožeča stranka je zgolj prevzela zatečeno stanje.

14Tožeča stranka ima prav, ko opozarja na določbo tretjega odstavka 15. člena⁴ veljavnega Odloka, po kateri se v javni vodovod šteje tudi skupni cevovod v primeru, če je potrebno na javni vodovod priključiti več odjemnih mest s skupnim cevovodom, ki povezuje obratujoči sekundarni vodovod z več odjemnimi mesti s skupnim cevovodom. Kar pomeni, da bi morala imeti tožena stranka v takem primeru načrt napeljave oziroma v kataster vrisan tudi tak skupen cevovod, kakor je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

15Pritožbena trditev, da naj bi sodba, če bi postala pravnomočna, ustvarila prakso v tej smeri, da bi lahko lastnik vodovodnega priključka omogočil sosedu ali več sosedom priklop na njegovo interno vodovodno omrežje oziroma na inštalacijo z vodomerom in nato ne plačeval več vode, je povsem zavajajoča.

16Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti, da vodovodni priključek za odjemno mesto 07545 ni priključek zgolj za zgradbo last tožeče stranke, stoječe na parceli .../5, k.o. M..., ampak služi to odjemno mesto za kompleks več stavb v lasti različnih subjektov, tožena stranka od nje ni upravičena zahtevati plačila celotne omrežnine, ki odpade na to odjemno mesto. Kolikšen del odpade na tožečo stranko, pa tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala. Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške ter tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je ta uveljavljala s specificiranim stroškovnikom. Stroški tožene stranke znašajo skupno 373,32 EUR in sicer 500 točk za odgovor na pritožbo po tarifni številki 21/1, povečano za 2 %, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, vse povečano za 22 % DDV.

¹ Glej točko 10 obrazložitve.
² Gre za Poročilo pregleda vodovodnega priključka, ki ga navaja izvedenec na strani 9 izvedenskega mnenja.
³ Kot mu to nalaga odlok v členih 15, 18 ipd.
⁴ Določbo 15. člena Odloka v pritožbi omenja tudi tožena stranka.