UPRS Sodba I U 1867/2018-14

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33110-4209/2016/22 z dne 10. 8. 2018 se v 1. točki izreka, v delu, v katerem je bilo zavrnjeno izplačilo 3.287,88 EUR, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) je odločila, da se tožnikovemu zahtevku z dne 29. 6. 2018 za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33110-4209/2016/5 z dne 12. 7. 2017, delno ugodi v višini 14. 213,41 EUR, del zahtevka v višini 3.287,88 EUR pa je zavrnila.

2V obrazložitvi navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev št. 33110-4209/2016/5 z dne 12. 7. 2017 stranki odobrila nepovratna sredstva v višini do 144.210,87 EUR za sofinanciranje iz podukrepa št. M04.1, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, za naložbe kmetijskih gospodarstev, namenjene izvajanju tehnoloških izboljšav na področju higiene, varovanja okolja in varnosti pri delu ter znižanja stroškov, M04.1 (v nadaljevanju Javni razpis). Pri pregledu zahtevka za izplačilo sredstev je ugotovila, da vlagatelj zahtevek za povračilo stroškov pod šifro 7.8.10.3. Vrtavkasti obračalnik utemeljuje z računom podjetja A. d.o.o. št. 1-1-87 z dne 23. 11. 2017 in dokazilom o njegovem plačilu, ki pa se glasita na g. B.B. V odločbi o pravici do sredstev so bila sredstva za ta namen odobrena drugemu članu kolektivne naložbe, tj. tožniku C.C. Ker v obračalnik ni investiral tisti član kolektivne naložbe, ki je bil določen v odločbi o pravici do sredstev, je bilo potrebno zahtevo v skladu s 1. točko 14. poglavja Javnega razpisa in določbo 102. in 104. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba) v tistem delu, ki se je nanašala na povračilo stroškov za Vrtavkasti obračalnik v znesku 3.287,88 EUR, zavrniti.

3Tožnik vlaga tožbo zoper tisti del odločbe, s katerim je bil zahtevek zavrnjen. Navaja, da je toženka na drugi strani odločbe o pravici do sredstev napačno navedla, da naj bi šlo pod postavko 7.8.10.3. za strošek g. B.B. V poslovnem načrtu, ki je priložen k vlogi za sodelovanje na Javnem razpisu, je namreč navedeno, da je nakup tega stroja tožnikov strošek. Ko sta s partnerjem opazila napako v osebi, ki mora kupiti obračalnik, sta o tem obvestila toženko z elektronskim sporočilom z dne 25. 1. 2018. Opozorila sta, da je v poslovnem načrtu in v tabeli v dokumentu ZAHTEVEK_kolektivna_naložba_C.C.-B.B._25_01_2018 za nakup vrtavkastega obračalnika predviden B.B., z odločbo o pravici do sredstev pa je bilo sofinanciranje nakupa odobreno C.C. Tožnik je toženko tedaj, ko je zahteval spremembo pri nakupu tandem prikolice, opozoril na razliko v podatkih odločbe in v poslovnem načrtu, kar zajema tudi opozorilo glede obračalnika. Od toženke je prejel odgovor, da se s predlagano spremembo strinja, sedanje nestrinjanje je tako neutemeljeno. Oseba, ki je vodila postopek, mu je v razgovoru pojasnila, da ni nikjer navedeno, da je opozoril na napako pri zamenjavi strojev med strankama kolektivne naložbe To ne drži. Iz odgovora g. Č.Č., da se toženka strinja s predlaganim, izhaja, da je s tem potrdila nakup drugačne tandem prikolice in obenem tudi zamenjavo osebe, ki mora investirati v obračalnik. Tožnik je napako sporočil skladno z Navodili glede vlaganja sprememb obveznosti po 54. členu Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), pri čemer ni šlo za spremembo nosilca obveznosti, ampak le za predlog in opozorilo toženki, naj skladno s poslovnim načrtom popravi osebo, ki mora investirati v nakup obračalnika.

4Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da gre za dvofazni postopek. V prvi fazi je izdala odločbo o pravici do sredstev. Če je tožnik menil, da je pri tem naredila napako in napačno opredelila strošek, bi moral zoper odločbo sprožiti ustrezna pravna sredstva. Ker zoper odločbo ni vložil pritožbe, je postala pravnomočna in se zato vanjo lahko posega le z izrednimi pravnimi sredstvi. Morebitnih napak ni mogoče sanirati v drugi fazi postopka, tj. pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev. Iz predložene korespondence z dne 25. 1. 2018 in dne 30. 1. 2018 ni jasno razvidno, da bi se pri toženki zaposleni uslužbenec konkretno opredelil do predloga o popravku odločbe o pravici do sredstev, ampak je tožnika napotil, da poda predlog za spremembo obveznosti glede tandema prikolice in svetoval predložitev ustreznih dokazil. Tožnik je nato dne 30. 1. 2018 vložil zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na spremembo stroškov za tandem prikolico iz 7.3.4.3. na 7.3.4.4. in na dinamiko vlaganja zahtevka za izplačilo sredstev. Toženka je spremembo stroška glede tandem prikolice odobrila z dopisom z dne 13, 3. 2018, glede spremembe časovne dinamike pa je dne 28. 2. 2018 izdala odločbo.

5Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da iz odgovora g. Č.Č., da se toženka strinja s predlaganim, izhaja, da je potrdila nakup tandem prikolice, s tem pa tudi zamenjavo oseb, ki morata investirati v nakup tandem prikolice in obračalnika.

6Tožba je utemeljena.

7Glede na to, da je zahtevek za izplačilo sredstev zavrnjen v tistem delu, ki se nanaša na sofinanciranje naložbe B.B., je moralo sodišče uvodoma ugotoviti, ali je podana procesna predpostavka za obravnavanje tožbe, tj. ali ima tožnik pravni interes za tožbo, v kateri uveljavlja pravice druge osebe.

8Po prvem odstavku 6. člena Uredbe je upravičenec do podpore za naložbe v kmetijska gospodarstva nosilec kmetijskega gospodarstva, ki je vpisan v RKG in opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji. Sedmi odstavek istega člena Uredbe pa določa, da je ne glede na prvi odstavek tega člena pri kolektivni naložbi, kot tako pa konkretno naložbo obravnava toženka, upravičenec do podpore: (...) 3. skupina kmetov iz drugega odstavka 17. člena Uredbe 1305/2013/EU. Skupina kmetov (...) je partnerstvo dveh ali več nosilcev kmetijskih gospodarstev, vzpostavljeno s pogodbo o sodelovanju pri naložbi, ki vsebuje obvezne elemente iz priloge 8, ki je sestavni del te uredbe (8. člen Uredbe). Po dvanajstem odstavku 6. člena Uredbe člani skupine kmetov (iz 3. točke sedmega odstavka tega člena) izmed sebe določijo vodilnega partnerja, ki nastopa v imenu te skupine kmetov in po prvi točki tega odstavka zastopa skupino v vseh upravnih postopkih v razmerju do ARSKTRP in MKGP. Po presoji sodišča iz citiranih določil izhaja, da je bil tožnik upravičeni vlagatelj zahtevka (tudi) za B.B. Ker je bil stranka v postopku izdaje upravnega akta, pa je po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravičen vložiti to tožbo, čeprav se strošek oziroma zahteva za sofinanciranje tega stroška nanaša na drugega kmeta iz skupine.

9Iz izreka odločbe o pravici do sredstev izhaja, da so strankama B.B. in C.C. odobrena sredstva v višini 144.210,87 EUR, in sicer B.B. 29,87 % financiranja vloge in C.C. 70,13 % financiranja vloge. Odločba je bila tožniku vročena 14. 7. 2017 in je pravnomočna.

10Iz priloge 1 k vlogi, oddani na Javni razpis, izhaja, da sta vlagatelja predvidela, da bo stroj tandem prikolica 7.7.4.3. in stroj vrtavkasti obračalnik 7.8.10.3. kupil B.B. Tožnik je dne 31. 1. 2018 vložil prošnjo za spremembo obveznosti, in sicer je zaradi tehnoloških potreb na kmetijah uveljavljal spremembo pri nakupu stroja 7.3.4.3. tandem prikolica v 7.3.4.4. tandem prikolica z večjo dovoljeno maso (13 t) in nosilnostjo (10 t). Nadalje je tožnik dne 6. 2. 2018 toženki poslal priloge k prošnji za spremembo in sicer račune in predračune za stroj pod šifro 7.3.4.4. tandem prikolica in pod šifro 7.5.2.2. trosilnik gnoja, ki se glasijo na B.B. Poleg tega je priložil račun za stroj pod 7.8.10.4.¹ vrtavkasti obračalnik, ki se prav tako glasi na B.B. Dne 13. 3. 2018 je toženka dala pisno soglasje k spremembi, pri čemer pa se to soglasje izrecno nanaša (le) na spremembo stroška pri nakupu tandem prikolice. Iz upravnega spisa tako ne izhaja to, kar trdi tožnik, in sicer da naj bi opozarjal na napako, da je upravičenec do pomoči pri nakupu vrtavkastega obračalnika drug, kot je določen v odločbi o pravici do sredstev, niti to, da naj bi toženka o tem odločila.

11Vendar pa toženkina odločitev temelji na očitno napačni uporabi predpisa. Svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka je oprla na 1. točko 14. poglavja Javnega razpisa in 102. ter 104. člen Uredbe, za katere navaja, da je v njih določen pogoj, da se računi in druga dokazila glasijo na upravičenca. Nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ti predpisi za primer, ko je upravičenec skupina kmetov, določajo, da se mora račun glasiti na tistega člana skupine, za katerega je bilo to odločeno in odobreno v odločbi o pravici do sredstev.

12Tega predpis ne določa. Uredba v 102. členu določa, kje se vloži zahtevek za izplačilo sredstev in katere priloge mu je potrebno priložiti. V šestnajstem odstavku tega člena je določeno, da se morajo računi in druga dokazila, ki se nanašajo na naložbo, glasiti na upravičenca. Če gre za upravičenca iz 3. točke sedmega odstavka 6. člena te uredbe, se račun glasi na vse člane skupine kmetov. Prva točka 14. poglavja Javnega razpisa pa o navedenem pogoju pod točko o) določa, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Če gre za upravičenca iz tretje alineje 11. točke tretjega poglavja Javnega razpisa², se račun glasi na člana skupine kmetov. Sodišče ugotavlja, da si citirane določbe Uredbe in Javnega razpisa nasprotujejo, saj Uredba zahteva, da se v primeru skupine kmetov računi glasijo na vse člane te skupine, medtem ko se po javnem razpisu glasi na enega od članov. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz določb Javnega razpisa, predvsem zato, ker toženka že doslej ni postopala tako, kot določa Uredba, saj se noben račun ni glasil na oba člana skupine in zato te prakse v teku izvajanja že pravnomočnih odločb o pravici do sredstev ni mogoče spreminjati, ker bi to lahko pripeljalo do neenakopravnega obravnavanja vlagateljev. Poleg tega so vlagatelji svoje vloge primarno sestavili tako, da bi ustrezale določbam Javnega razpisa, na podlagi katerega so se prijavili na razpis. Zato je kljub citirani določbi Uredbe potrebno dati prednost Javnemu razpisu in ni potrebno, da bi se vsak račun glasil na vse člane skupine kmetov. Zadostuje, da se glasi na člana skupine kmetov, kot določa Javni razpis, kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno.

13Sodišče se je moralo opredeliti še do stališča toženke, da se mora račun glasiti na člana skupine, ki je določen v odločbi o pravici do sredstev in do njenih trditev, da je bilo z odločbo o pravici do sredstev pravnomočno odločeno o tem, kateremu kmetu iz skupine kmetov se izplačajo sredstva za posamezno opremo, zaradi česar pri odločanju o izplačilu sredstev ni mogoče odločiti drugače. Sodišče pripominja, da naložba, kakršno opisuje toženka, po Uredbi niti ne sodi med kolektivne, ampak med posamične. Kolektivna naložba namreč predvideva solastništvo na premoženju, ki je predmet kolektivne pogodbe, kar jasno izhaja iz priloge 8 Uredbe, ki določa vsebino pogodbe o sodelovanju, v kateri je potrebno določiti tudi solastniške deleže na tem premoženju. Zato se tudi računi glasijo na vse člane skupine kmetov. Takšne pogodbe, sklenjene med tožnikom in B.B. v spisu ni. Ker pa je potrebno spoštovati pravnomočne odločitve upravnih organov, je sodišče pri odločitvi izhajalo iz obstoječe, pravnomočne odločbe o dodelitvi sredstev. Upoštevalo je, da se po prvem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank odloči v izreku. Glede na to ni sporno, da postane izvršljiv in pravnomočen zgolj izrek odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev.³ Izrek odločbe o pravici do sredstev ne določa, da bo toženka sofinancirala nakup konkretnega stroja (zgolj), če ga bo kupil konkretno določen član skupine kmetov. Določa zgolj delež od celotne vrednosti naložbe do katerega se sredstva izplačajo posameznemu kmetu. Katero opremo naj bi kupil posamezen član, je navedeno le v tabeli, ki je del obrazložitve odločbe. Drži, da je morala toženka deleže določiti na tak način, da je seštela vrednost strojev in opreme, ki odpade na posameznega člana, ki po priloženem poslovnem načrtu kupuje posamezne stroje, kar je delila z vrednostjo vseh strojev oziroma opreme po Prilogi 1. Četudi pa bi zneske napačno seštela (ali delila), tega, kot ugotavlja tudi sama, ni mogoče popravljati v postopku odločanja o izplačilu sredstev⁴. Vendar tudi morebitna napaka ne spremeni dejstva, da je z odločbo o pravici do sredstev pravnomočno določen maksimalen obseg sredstev, do katerih sta člana skupine kmetov upravičena in delež, ki v izplačanih sredstvih pripada vsakemu od njiju. Z odločbo pa ni pravnomočno odločeno to, kar trdi toženka, namreč, kateri stroj oziroma opremo mora kupiti posamezen član skupine kmetov, da se mu odobrena sredstva pomoči lahko izplačajo. Ker to z odločbo ni odločeno, glede na že omenjene določbe Javnega razpisa zadostuje, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na člana skupine kmetov, pri čemer mora toženka upoštevati še pravnomočno odločbo o dodelitvi sredstev. Če z izplačilom sredstev delež financiranja, ki pripada posameznemu članu po odločbi, (še) ni presežen, je do sredstev upravičen. Teh dejstev pa toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljala.

14Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Tožnik je sicer primarno predlagal, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije vendar za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.⁵ Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.⁶ Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, saj ne gre za odločanje o stvari, ki bi imelo za stranke tak pomen, ki bi bistveno vplival na njihov obstoj oziroma položaj. Zato učinkovitost sodnega varstva ne terja, da o zahtevku za sofinanciranje nakupa opreme odloča sodišče, ampak naj o tem v skladu z načelom delitve oblasti v nadaljevanju odloči pristojni upravni organ.

15Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

16Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ Očitno gre za pisno napako, saj je pravilna številka 7.8.10.3.
² Ta določa : Če gre za kolektivno naložbo iz tretjega odstavka 4. člena Uredbe, je ne glede na 1. točko tega poglavja in skladno z osmim odstavkom 6. člena Uredbe upravičenec do podpore: - organizacija proizvajalcev, priznana po predpisih, ki urejajo priznanje organizacij proizvajalcev, - zadruga ali – skupina kmetov.
³ Glej I U 1742/2018 z dne 3. 10. 2018, I U 478/2012 z dne 22.6. 2012, U 36/2015 z dne 10. 7. 1996 in druge
⁴ Je pa v primeru računske pomote za njeno popravo predviden popravni sklep.
⁵ Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61
⁶ Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371