UPRS Sodba I U 1699/2017-15

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Cerknica št. 410-866/2017 z dne 10. 5. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (v nadaljevanju Odlok), po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek v višini 700,29 EUR zaradi priključitve stanovanjske stavbe na naslovu ..., na parceli št. ...-1919/22, na javno kanalizacijsko omrežje. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da ni stroškov postopka.

2Iz obrazložitve izhaja, da je navedeno stavbo mogoče priključiti na javno kanalizacijsko omrežje v naselju A., s končnim čiščenjem na čistilni napravi A.. Z izgradnjo tega kanalizacijskega omrežja se je izboljšala komunalna opremljenost stavbnega zemljišča, zaradi česar je tožnik kot lastnik objekta zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. V nadaljevanju organ povzema način obračuna komunalnega prispevka, ki je sicer določen v 7. členu Odloka, in med drugim izrecno navaja, da je za izračun neto tlorisne površine stavbe uporabil podatek o površini iz registra nepremičnin, ki ga vodi Geodetska uprava RS, podatke o površini parcele objekta pa iz zemljiškega katastra.

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi svoje odločbe pa med drugim navaja, da je površina parcele ugotovljena v skladu z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba) in Odlokom. Glede neto tlorisne površine objekta navaja, da je njena uporaba pri obračunu komunalnega prispevka predpisana v 82. členu ZPNačrt in Pravilniku, kaj pomeni ta površina pa je določeno s standardom SIST ISO. Po presoji drugostopenjskega organa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se predmetno zemljišče ne nahaja v obračunskem območju za odmero komunalnega prispevka ter o pomanjkanju pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Po programu opremljanja namreč obračunsko območje sestavljajo tudi stavbna zemljišča v aglomeraciji A., ki so bila določena z Občinskim prostorskim načrtom (v nadaljevanju OPN). Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Odloka, ki je bil sprejet v skladu z ZPNačrt, Uredbo in Pravilnikom, ob tem pa natančno določa skupne stroške, obračunske stroške in obračunska območja. Navaja tudi, da aglomeracije Ivanje Selo, Slivice in Unec še ne morejo biti vključene v obračunsko območje, ker projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih vod še ni v fazi, da bi lahko bil vključen v program opremljanja, saj projekti za te aglomeracije še niso opredeljeni v občinskem proračunu za tekoče in naslednje leto in posledično tudi ne morejo biti zajeti v obračunske stroške.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj izpodbijana odločba temelji na napačni ugotovitvi, da znaša površina parcele 627 m2 in neto tlorisna površina objekta 209,1 m2 oziroma celo 219 m2. Ker tožnik nima projektne dokumentacije, bi morala toženka površino parcele izračunati tako, da bi površino stavbišča pomnožila z 1,5, pri ugotavljanju neto tlorisne površine objekta pa bi morala namesto podatka iz evidence GURS o "površini dela stavbe" uporabiti podatek o "uporabni površini dela stavbe". Pravilne vrednosti za tožnikov objekt so tako 180 m2 za površino parcele in 116,6 m2 za neto tlorisno površino objekta na tej parceli, ob upoštevanju lastništva do 1/2. Poleg tega ni jasno, ali predmetno zemljišče sploh leži v obračunskem območju izboljšane komunalne opremljenosti, saj v izpodbijani odločbi to ni nikjer ugotovljeno, toženka pa se v preambuli te odločbe napačno sklicuje na Odlok, saj zgolj na njegovi podlagi ni mogoče odmeriti komunalnega prispevka.

5Za izgradnjo čistilne naprave bi morala toženka sprejeti poseben odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč, ki bi jasno določal obračunska območja in specificiral obračunske stroške zavezancev. Tak odlok ni bil sprejet, iz splošnega odloka izhaja, da obračunska območja tvori osem naselij, toženka pa komunalni prispevek zaračunava zgolj prebivalcem naselja A.. Poleg tega iz sredstev javnega obveščanja izhaja, da se bodo na čistilno napravo in kanalizacijo priključila še naselja Ivanje Selo, Slivice in Unec. Zato bi morala biti v obračunska območja vključena tudi ta naselja.

6Uredba o vsebini programa opremljanja določa, da se, če se program opremljanja pripravlja le za del območja občine, deleži skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo lahko razlikujejo, vendar razlika med največjim in najmanjšim ne sme presegati višine najmanjšega (peti odstavek 11. člena). Da gre za tako situacijo, potrjuje list 2 strateškega dela OPN Občine Cerknica, v katerem je toženka predvidela gradnjo čistilne naprave, ki bo služila naseljem Rakek, Unec in Ivanje Selo s pripadajočim kanalizacijskim omrežjem. Tudi iz kapacitete čistilne naprave izhaja, da ne bo služila le prebivalcem naselja A., kar pomeni, da bodo prebivalci naselij Unec in Ivanje Selo uporabljali čistilno napravo, ki jo plačujejo le prebivalci naselja A.. Obračunski stroški, ki jih bo prejela toženka, bodo presegli njene dejanske stroške projekta izboljšanja komunalne opremljenosti, kar je v nasprotju z ZPNačrt, Uredbo in samim smislom komunalnega prispevka.

7Tožnik opozarja še, da tabela in formula iz Odloka vsebujeta izraze oziroma kratice, ki jih predpisi na državni ravni ne poznajo, kar šteje za neuporabo veljavnega materialnega prava. Odločitev organa, da uporabi faktor dejavnosti 0,8 ni obrazložena, saj je naveden le dopusten razpon, tudi ostali elementi odmere pa niso konkretizirani tako, da bi bila določena višina stroškov in razmerje, uporabljeno pri odmeri. Tožniku je s tem odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

8Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj v sporu polne jurisdikcije to odločbo spremeni tako, da tožnikovo obveznost zniža v skladu s tožbenimi navedbami. Poleg tega zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

9Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je pravilno določila parcelo in opravila obračun. Vsi podatki in faktorji so iz odločbe jasno razvidni, površina parcele pa je izračunana v skladu z Odlokom. Tožnikovo stališče, da bi bilo treba upoštevati površino pod stavbo, pomnoženo s faktorjem 1,5, je neutemeljeno. Uporabna površina objekta je le del neto tlorisne površine, tudi za tožnika pa očitno ni sporno, da je pri odmeri treba uporabiti neto tlorisno površino objekta. Prav tako je očitno nesporno, da naselje A. sodi med obračunska območja za izboljšanje komunalne opremljenosti, Odlok pa zajema podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, ki jih sicer določa že Pravilnik, zato so trditve o uporabi napačnih predpisov neutemeljene. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

10Tožnik je vložil še dopolnitev tožbe, s katero je predlagal, da sodišče tožbi ugodi tako, da odločbo odpravi, dopolni postopek ter izda novo odločbo, hkrati pa toženki naloži vračilo že izterjanega zneska v višini 700,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje od 12. 7. 2017, zahteval je še povračilo stroškov izvršbe.

11Toženka je na prejeto dopolnitev tožbe, ki ji sicer nasprotuje, še navedla, da je predlog za izvršbo umaknila, ker je razpolagala z izvršilnim naslovom in je dolg izterjala v okviru davčne izvršbe.

12Tožba je utemeljena.

13Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme, po drugem odstavku istega člena pa se ta oprema financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Občina je upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec – v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki naj bi se na novo priključil na komunalno opremo – plača občini (prvi odstavek 79. člena in 80. člen ZPNačrt).

14Občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se ne odmerja le za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), temveč tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). To izhaja tudi iz 80. člena ZPNačrt, po katerem zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ni le investitor, temveč tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo.

15Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenosti tožnikovega stavbnega zemljišča s komunalno opremo, in sicer z javnim kanalizacijskim omrežjem. Tožnik tudi ne oporeka temeljni ugotovitvi, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, da je namreč prišlo do izboljšanja opremljenosti njegovega stavbnega zemljišča z javnim kanalizacijskim omrežjem. Trdi pa, da v odločbi ni ugotovljeno, ali to zemljišče sploh leži v obračunskem območju te komunalne opreme. S to tožbeno navedbo se sodišče sicer strinja, vendar pa ugotavlja, da je to pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe odpravil drugostopenjski organ, ko se je skliceval na program opremljanja, iz katerega izhaja, da stanovanjski objekti na območju aglomeracije A. ležijo v obračunskem območju komunalne opremljenosti z javnim kanalizacijskim omrežjem. Taka dopolnitev obrazložitve, ki jo opravi drugostopenjski organ, je v skladu s tretjim odstavkom 248. člena in prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej zakonita.

16Neutemeljena je tudi tožbena navedba, s katero tožnik uveljavlja pomanjkljivost oziroma nezakonitost pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Odločba je bila izdana na podlagi Odloka, ki je bil sprejet za območje celotne občine, v njem pa je bila zajeta vsa obstoječa komunalna oprema, na katero se lahko investitorji priključijo in načrtovane investicije v komunalno opremo, torej tudi oprema, za katero je odmerjen obravnavani komunalni prispevek. Po drugi strani ostaja tožnikova trditev, da bi morala Občina Cerknica za gradnjo čistilne naprave in kanalizacijskega omrežja sprejeti poseben odlok o programu opremljanja, povsem pavšalna oziroma neobrazložena, zato se sodišče do nje ne more opredeliti podrobneje, pripominja pa, da taka zahteva iz zakonske ureditve ne izhaja.

17Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka temelji na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt), in v bistvenem pomeni, da je preračun obračunskih stroškov na enoto (EUR/m2) določen v Odloku, zato nanj ne vpliva število odmernih odločb, ki jih je občina izdala posameznim zavezancem, oziroma prebivalcem katerih aglomeracij so bile ali niso bile izdane take odločbe. Zato za pravilnost odmere komunalnega prispevka ni pomembna niti okoliščina, ali bodo na čistilno napravo A. nekoč priključeni tudi prebivalci drugih aglomeracij, ki po veljavnem odloku niso zajete v obračunskem območju za to čistilno napravo.

18To pa ne pomeni, da takih tožbenih razlogov v zadevah odmere komunalnega prispevka ni mogoče uveljavljati, temveč zgolj to, da se ne nanašajo na pravilnost uporabe materialnega prava, ampak na skladnost Odloka in programa opremljanja (torej podzakonske materialnopravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe) z zakonom. Po drugem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sicer predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga za njeno izdajo, vendar je sodišče po 125. členu Ustave RS pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon. To pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali Ustavo, uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tako imenovani institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v okviru tožbenih navedb preizkusilo tudi zakonitost Odloka oziroma Programa opremljanja, vendar pa pri tem že uvodoma poudarja, da je po povedanem lahko vsebina tega preizkusa le skladnost podzakonskih aktov z zakonom, ne pa tudi medsebojna skladnost različnih podzakonskih aktov.

19Sodišče se načeloma strinja s tožnikovim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnik v tej smeri ni postavil kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost Odloka oziroma programa opremljanja. Povedano drugače: tožnik ne navaja konkretno, zakaj meni, da naj bi lastniki nepremičnin v naselju A. prek komunalnega prispevka nosili celotne stroške predmetne komunalne opreme, temveč to na podlagi kapacitete te naprave ter načrtov za priključitev drugih naselij zgolj domneva.

20Iz že navedenih razlogov (prim. točko 17 te obrazložitve) izhaja, zakaj takih trditev ni mogoče konkretizirati oziroma utemeljiti le s navedbami o zmogljivosti čistilne naprave in še manj s sklicevanjem na podatke, katere aglomeracije bodo v prihodnosti priključene na to čistilno napravo. Zgolj iz teh okoliščin, brez kakršnega koli ozira na konkretne podatke iz Odloka oziroma programa opremljanja, namreč ne izhaja, kakšen delež (celotne oziroma končne) investicije v predmetno komunalno opremo naj bi nosili zavezanci iz naselja A., niti to, ali in v kakšni meri bodo k tej investiciji prispevali prebivalci območij, ki bodo na to infrastrukturo priključena v prihodnje. Tako tožbene navedbe ostajajo na ravni povsem posplošenih domnev, ki tudi v primeru, če v celoti držijo, ne zadoščajo za sklepanje o nezakonitosti Odloka in programa urejanja oziroma sodišču ne dajejo podlage za podrobnejšo oziroma vsebinsko opredelitev do zakonitosti teh aktov.

21Glede na zakonsko predpisano vsebino programa opremljanja (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt) podatki iz tega programa niso le javni, temveč so tudi obvezen sestavni del obravnavanih pravnih podlag, zato ni razloga, da tožnik ne bi mogel na njihovi podlagi konkretizirati svojih tožbenih navedb. Drugačno stališče sodišča, namreč raziskovanje zakonitosti predmetnih podzakonskih aktov na podlagi posplošenih domnev, bi smiselno pomenilo preizkus zakonitosti teh aktov onkraj tožbenih razlogov oziroma po uradni dolžnosti, s čimer bi sodišče očitno prekoračilo svoje zakonske pristojnosti oziroma celo ustavno načelo delitve oblasti.

22ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kar tožnik smiselno uveljavlja z navedbami, da bo toženka iz naslova komunalnega prispevka prejela več, kot je vložila v predmetno komunalno opremo. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).

23Poleg tega se sodišče strinja tudi s stališčem drugostopenjskega organa, ki temelji na okoliščini, da kljub temu, da bodo čistilno napravo razen aglomeracij, ki so po veljavnem Odloku vključene v obračunsko območje, morda uporabljali še prebivalci drugih aglomeracij iste občine, projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih vod za te aglomeracije še ni predviden v občinskih razvojnih programih v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Zato v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZPNačrt teh aglomeracij še ni mogoče zajeti v obračunsko območje za to opremo oziroma bi bila njihova vključitev v obračunsko območje nezakonita. Poleg tega zakon ne določa, da bi bilo treba okoliščino, da bodo morda zgrajeno komunalno opremo nekoč v prihodnosti uporabljali tudi prebivalci občine, ki jih trenutno obračunsko območje ne zajema, upoštevati pri določitvi skupnih in obračunskih stroškov. Povedano drugače: ker do komunalne opremljenosti aglomeracij Ivanje Selo, Slivice in Unec z novim kanalizacijskim sistemom še ni prišlo, občina ni imela zakonske podlage za vključitev teh območij v obračunsko območje. To pomeni tudi, da za ta območja občina (še) ni mogla določiti deleža skupnih stroškov, ki se financirajo iz komunalnega prispevka, tako da ni moglo priti niti do kršitve šestega odstavka 11. člena Uredbe; s tem ugovorom pa tožnik tudi sicer uveljavlja neskladnost Odloka s podzakonskim predpisom, ne pa z zakonom ali Ustavo.

24Da se komunalni prispevek odmerja glede na neto tlorisno površino, izrecno izhaja iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt. Kako se izračuna neto tlorisna površina stavbe za obstoječe objekte, je določeno v petem odstavku 7. člena Odloka, in sicer se lahko uporabi podatek o površini in etažnosti objekta iz registra nepremičnin. V primeru pritožbe na tako ocenjeno neto površino stavbe mora stranka dokazati dejansko neto površino stavbe z načrtom.

25V zadevi ni sporno, da je toženka pri določitvi neto tlorisne površine stavbe uporabila podatek o površini predmetnega objekta iz registra nepremičnin, ta podatek pa je po določbi prvega odstavka 78. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) prav neto tlorisna površina objekta, določena v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb. Ta standard je SIST ISO 9836, ki v točki 5.1.5.1. izrecno določa, da je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor. Uporabna površina, za uporabo katere se zavzema tožnik, je po tem standardu le del neto tlorisne površine (točka 5.1.7.1.). Enako vsebino kot omenjena določba ZEN dajejo pojmu neto tlorisne površine tudi Uredba (drugi odstavek 14. člena), Pravilnik (tretji odstavek 5. člena) in Odlok (četrti odstavek 7. člena). Neto tlorisna površina predmetnega objekta je bila torej določena in uporabljena pri odmeri v skladu z zakonom in podzakonskimi akti, tožnik pa pritožbi ni priložil dokazov, s katerimi bi v skladu s petim odstavkom 7. člena Odloka (ali kako drugače) lahko dokazal drugačno neto tlorisno površino objekta. Zato ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da je toženka nepravilno ugotovila neto tlorisno površino objekta.

26Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je toženka uporabila faktor dejavnosti 0,8 zato, ker gre za stanovanjsko stavbo, tudi sicer pa je določno navedla vrednosti, ki jih je uporabila pri izračunu in način izračuna. Za izračun so uporabljene osnovne računske operacije, zato ni jasno (niti tega ne pojasnjuje tožnik), zakaj bi bil ta izračun nerazumljiv, niti to, zakaj naj bi drugačno poimenovanje posameznih vrednosti pomenilo kršitev materialnega prava. V zvezi z ugovorom, da je iz tabele razvidno, da je uporabljena neto tlorisna površina 209,10 m2, v izračunu pa 219 m2, pa iz izračuna jasno izhaja, da je (glede na delež tožnikovega lastništva do ½ ) uporabljena neto tlorisna površina 104,55 m2 (tj. 209,10 : 2), torej pravilna. Tožbene navedbe glede neobrazloženosti oziroma nerazumljivosti odločbe v tem pogledu so zato po presoji sodišča neutemeljene.

27Naslovno sodišče je že večkrat odločalo o vprašanju, katero površino je treba šteti za površino "parcele" oziroma "gradbene parcele", ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala celotno površino zemljiške parcele, v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (prim. npr. sodbe I U 190/2013, I U 1731/2011 in I U 890/2015).

28Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Vsebinsko enaka je določba 2. člena Pravilnika, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na katerem je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oziroma se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Po drugem odstavku 5. člena Pravilnika se pri izračunu komunalnega prispevka kot površina stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Ta določba torej govori o tako imenovani parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt, in določena površina ob njem.

29Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi "stavbno zemljišče" (ZPNačrt) oziroma "parcela" (Pravilnik) in "gradbena parcela" (ZGO-1) primerljivi pojmi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako vedno in v vseh primerih. S takšno opredelitvijo gradbene parcele je skladen tudi Odlok, ki v drugem odstavku 7. člena vsebinsko identično določa, da je parcela objekta zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt skupaj z urejenimi površinami, ki služijo temu objektu in je po prostorskem aktu opredeljeno kot stavbno zemljišče.

30Iz drugostopenjske odločbe izrecno izhaja, da je toženka pri določitvi velikosti parcele izhajala iz stališča, da je velikost parcele po Odloku, ki - kot je bilo obrazloženo - po vsebini ustreza pojmu gradbene parcele oziroma parcele objekta, enaka velikosti katastrske parcele, na kateri stoji objekt. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, bi morala toženka v primeru, kot je obravnavani, šteti, da parcela objekta ni določena, v takem primeru pa jo je po tretjem odstavku 7. člena Odloka treba določiti na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Če tudi to ni mogoče, se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5, kot določa tudi 5. člen Pravilnika. Sklicevanje toženke izključno na površino katastrske parcele, brez ugotovitve oziroma obrazložitve, da oziroma zakaj je treba vso to površino šteti za gradbeno parcelo v smislu prejšnje obrazložitve, je materialnopravno napačno. Povedano drugače: parcela objekta, na katero se sklicuje toženka, ne pomeni avtomatično tudi stavbnega zemljišča v smislu prej navedenih določb ZPNačrt in Pravilnika.

31Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, saj zaradi navedenega napačnega materialnopravnega stališča relevantno dejansko stanje - torej površina stavbnega zemljišča - sploh ni bilo ugotovljeno in ga bo treba ugotoviti v upravnem postopku. Na ta način se bo tožnik pred izdajo nove odločbe lahko tudi izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na višino komunalnega prispevka. Vse navedeno pa pomeni še, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

32Tožnikovemu predlogu, da sodišče toženki naloži vračilo izterjanega zneska, pa sodišče ni sledilo, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 64. oziroma 65. člena ZUS-1, bo pa lahko tožnik glede na rezultat tega upravnega spora vložil ustrezna pravna sredstva po postopku davčne izvršbe.

33Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, a zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena navedenega pravilnika). Zakonske zamudne obresti stroškov postopka tečejo od poteka roka za njegovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).